O zakonu o davku na nepremičnine
Poslanec Zares Vili Trofenik in mag. Janez Kopač sta danes na novinarski konferenci spregovorila o noveli zakona o davku na nepremičnine.
Trofenik je uvodoma izrazil zadovoljstvo, da je zakon po razmeroma dolgem obdobju končno vložen. Kot je dejal, je zakon vsekakor potreben, vendar v predlogu, kot ga imamo pred seboj, premalo ambiciozen, saj za izhodišče postavlja obstoječe nadomestilo za stavbno zemljišče, kar privede do nerazumnih razlik v prispevni stopnji. Premajhna ambicija je ta, da naj bi zakon zajel zgolj približno 5,2 promila BDP, kar je sedanji obseg nadomestila. Ta ambicija grozi, da naredimo v tem smislu javnih financ še eno napako, kot je bila storjena pri ukinitvi davka na plačo, ko nismo ustrezno izkoristili prestrukturiranja finančnih virov.
Kot je poudaril Trofenik, pa bi bilo nujno vzoredno s tem zakonom spremeniti tudi zakon o financiranju občin, ki velja od 1. januarja 2007, ki je prinesla nelogično in nedopustno razdeljevanje dohodnine, ki pa ni bila v nikakršni povezavi z ustvarjeno dohodnino na področju posamezne občine. “Samo sprememba tega zakona o davku na nepremičnine brez spremembe zakona o financiranju občin, ne bo prinesla kvalitetnega premika na tem področju. V Zares bomo zato vztrajali pri tem, da pride vzporedno z zakonom o davku na nepremičnine tudi do sprememb zakona o financiranju občin, do katerih bi moralo priti že pred časom.”
Morda je preveč pozornosti javnosti usmerjene v nadomestni davčni vir (nadomestila), je menil poslanec Trofenik, ter izpostavil, da se ob tem očitno pozablja na druge funkcije, ki jih mora ta zakon imeti. “To je zlasti prostorska funkcija; zakon mora usmerjati uporabo prostora skozi različno obdavčenje nezazidanih stavbnih zemljišč, na drugem mestu so področja gospodarstva, obrti in industrije, prav tako pa velja izpostaviti področje kmetijstva, kjer bi morala biti penalizirana oziroma obdavčena tista zemljišča, ki so slabo ali sploh niso obdelana. Teh je v Sloveniji vedno več.”
Vprašljivo je tudi področje prispevnih, davčnih stopenj po občinah, je menil Trofenik. Kot je dejal, gre za stopnje, ki na nek način sledijo evropski listini za razvoj lokalne samouprave, ki pravi, da morajo biti občine avtonomne pri določanju davkov, ki so v njihovi pristojnosti. “Mislimo, da prosti lov v dani situaciji ni dober, ampak bi morali vzpostaviti zgornjo mejo za odločitve obdavčitev s strani občin, hkrati pa menimo, da je prenizka spodnja obremenitev, kar je posledica slabega stanja na področju nadomestil za uporabo stavbnih zemljišč. Pri tem se moramo zavedati, da je do vključno 2006 bilo nadomestilo za uporabo stavbnih eden izmed virov za polnenje občinskih proračunov. Občine so bile prisiljene k pravi višini obdavčitve. Po letu 2006 pa je to postal nekakšen dodatek oziroma priboljšek občinam in v tem času je prišlo do marsikaterih populističnih ukrepov, da nekatere občine tega sploh nimajo, druge pa imajo nenormalno nizke obremenitve iz tega naslova. Z zvišanjem spodnje stopnje oziroma z usmerjevalno stopnjo za Slovenijo bi lahko dosegli primerno obdavčitev, s katero bi delno nadomestili dohodnino. To je potrebno storiti, če želimo vpeljati kvaliteto financiranja lokalne samouprave.
Z mag. Janezom Kopačem sta poudarila, da v stranki ZARES – nova politika načeloma podpiramo sprejem zakona o davku na nepremičnine, saj smo se zanj opredelili že v koalicijski pogodbi, imamo pa na predlog, ki je trenutno v javni obravnavi, vrsto resnih konceptualnih pripomb.
V osnovi smo tovrstno obliko obdavčitve nepremičnin vedno podpirali. Do davkoplačevalcev je mnogo bolj poštena od obračunavanja nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, saj slednje za davčno osnovo upošteva kvadratne metre (po vrednosti širom Slovenije silno različno vredne), davek na nepremičnine pa kot davčno osnovo jemlje dejansko vrednost nepremičnine. Ta davek, ki bo po obsegu na ravni države sicer ena manj pomembnih javnih dajatev, ima izjemno velik finančni vzvod. Do tega prihaja pri vseh dajatvah, kjer davčna osnova in davčni vir nista enaka. V takih primerih že manjša vsota davka spodbuja intenzivno zavedanje davkoplačevalca o obstoju dajatve. Najbolj izrazita tovrstna dajatev so premoženjski davki. Zato je davek na nepremičnine najprimernejša dajatev za oblikovanje davčne politike s pomočjo bonusov in malusov oz. olajšav in dodatkov. Tako lahko postane instrument prostorske, socialne, energetske in kmetijske politike in to je zahteva stranke Zares-nova politika.
Določbe o davčni politiki v predlogu zakona so preskope. Določa le najnižjo davčno stopnjo v višini 0,03 odstotka, dovoljuje različno obdavčitev različnih vrst nepremičnin in iz obdavčitve izključuje stavbe, ki so kulturni spomenik.
Zato predlagamo dodatni določbi o davčnih olajšavah in o znižanju davčne osnove. Za stanovanjsko nepremičnino bi se morala za vsako osebo, ki je na naslovu stanovanja stalno prijavljena davčna osnova znižati za določen znesek. Med skupine nepremičnin v 6.členu bi morali uvrstiti tudi kmetijska zemljišča v zaraščanju, saj bi bilo ta potrebno bolj obdavčiti kot obdelovana kmetijska zemljišča. Zakon bi moral vsebovati določbo-usmeritev, da morajo biti kmetijska zemljišča v zaraščanju in nepozidana stavbna zemljišča bolj obdavčena kot obdelovana kmetijska zemljišča in stavbe iz enake skupine nepremičnin kot so načrtovane na dotičnih stavbnih zemljiščih. Pogrešamo možnost predpisovanja povečane davčne stopnje za stavbe, ki zaradi neustreznega vzdrževanja kvarijo izgled javnih površin ali pa zaradi nevzdrževanja niso več primerne za namensko rabo. Predvsem pa bi moral zakon predvideti stimulacijo za čimbolj varčno rabo energije v stavbah in torej olajšavo vsaj za vse stavbe, ki so na podlagi energetskih izkaznic uvrščene v skupino A.
Predlog zakona določa le najnižjo davčno stopnjo, stopnja navzgor pa ni omejena. Poznanih je nekaj primerov nenormalno visokega zaračunavanja nadomestil za uporabo stavbnih zemljišč, kjer so se morali zavezanci zateči po pomoč k ustavnemu sodišču (primer reaktorja v Podgorici na Inštitutu Jožef Štefan, vikendi v občini Bohinj itd.). Taki primeri nas navajajo k previdnosti. Zato menimo, da mora zakon določati tudi najvišjo možno davčno stopnjo.
Višina davčne stopnje, vsaj v enoletnem prehodnem obdobju, je nesprejemljivo različna. Davčnih stopenj bi v isti državi bilo toliko kot je občin, kar je sicer odraz avtonomije lokalne samouprave, a razlike so prevelike. Do tega predloga je prišlo zato, ker so občine obračunavale zelo različna nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč. Do tega pa ni prihajalo zaradi različnih politik s premislekom, temveč zaradi prilizovanja volilcem na račun države. V času Janševe vlade se je namreč spremenila ureditev sofinanciranja občin tako, da so župani v občinah s finančno izravnavo lahko zniževali nadomestilo, ker so v zameno dobili finančno izravnavo iz državnega proračuna. Tako je danes nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč realno ocenjeno le v občinah, ki nimajo finančne izravnave, pretežno v mestnih. Takega škodljivega ravnanja v škodo javnih financ zakon ne more nagrajevati z uzakonitvijo različnega izhodiščnega stanja.
Davek na nepremičnine naj bi bil nadomestek sedanjega nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč. To nadomestilo pa je namensko in je usmerjeno v komunalno opremljanje in vzdrževanje stavbnih zemljišč. Zato smo prepričani, da mora tudi novi davek vsaj deloma biti opredeljen kot namenski za opisan namen.
ODGOVORI NA VPRAŠANJA NOVINARJEV:
