O volilni kampanji
Na spletni strani Zares ponovno odpiramo Spodnji dom, politika od spodaj navzgor. V skladu s prizadevanjem za novo, drugačno politiko je Spodnji dom prostor neposredne razprave o najrazličnejših temah. Nagovoru in pisnemu uvodu smo priložili povezave na spletno mesto ministrstva za javno upravo, ki je že začelo javno razpravo, nekaj tez o posodobitvi , ki vsebujejo argumente pro et contra, vse skupaj pa je namenjeno predvsem temu, da se vključite v razpravo s svojim razmislekom.
Tokrat odpiramo razpravo o volilni kampanji in o financiranju volilne kampanje.
Trenutno to področje v Sloveniji regulira Zakon o volilni in referendumski kampanji (ZVRK).
Ministrstvo za javno upravo je že dalo v javno razpravo tudi svoj predlog – javna razprava bo v okviru ministrstva potekala do 10. decembra 2009. Njihov predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o volilni in referendumski kampanji se nahaja tukaj (PDF). Zainteresirano javnost vabijo, da podajo svoje predloge in pripombe na predlog zakona o sporemembah zakona na e-naslov volilnakampanja@gov.si.
Dr. Jurij Toplak, docent za ustavno pravo na Pravni fakulteti v Mariboru in član Državne volilne komisije pooudarja, da je ustrezna ureditev financiranja volilne kampanje izjemno pomembno: “Volilci se med kandidati in strankami na volitvah odločamo predvsem na podlagi pozitivnih in negativnih informacij, ki jih zberemo s strani strank. Da lahko lansirajo te informacije volivkam in volivcem, potrebujejo stranke predvsem denar. Zato je tudi v interesu nas, volivcev, da stranke in kandidati imajo dovolj denarja, da smo lahko potem dovolj informirani o kandidatih in strankah ter se lahko kar najbolje odločimo na volitvah. ”
Kaj je pri tem pomembno?
Poglejte posnetek ali preberite celoten magnetogram posnetka.
Bogdan Biščak, sekretar stranke Zares – nova politika, predlaga upoštevanje sledečih tez pri novi ureditvi financiranja političnih strank in volilne kampanje.
Zares – nova politika je že v prejšnjem mandatu vložila novelo zakona o volilni kampanji, s katero smo želeli zmanjšati obseg volilnih kampanj in narediti porabo sredstev bolj transparentno. Takrat so vse stranke v parlamentu glasovale proti naši pobudi, zato ostaja ta projekt naša zaveza v tem mandatu, ko imamo kot vladna stranka več možnosti, da ga uspešno speljemo do konca. Je del našega programa v boju proti korupciji in prizadevanj za bolj odprto politiko, v kateri se novim političnim akterjem ne omejuje možnosti za vstop v »politično areno«.
Cilji
Preden se vprašamo, kakšne spremembe volilne kampanje v Sloveniji želimo, moramo vedeti, kakšne cilje naj novi zakon zasleduje. Moje mnenje je, da so ti cilj naslednji:
- Izenačiti je treba možnosti političnih akterjev (političnih strank in drugih, ki kandidirajo na volitvah) tako, da se zmanjšuje prednost bogatih organizatorjev volilnih kampanj v primerjavi z revnimi. Povsem neprimerno je, da o volilnih rezultatih odloča količina denarja, ki se vlaga v posamezne kampanjo. Politična tekma ni gospodarska tekma in vloga denarja v njej bi morala biti nikakršna ali pa vsaj čim manjša.
- Volilno kampanjo je treba urediti tako, da čimbolj služi informiranju volilcev, ne pa zaslužkom prodajalcev oglasnega prostora in drugih izvajalcev storitev v volilni kampanji. Politični »proizvodi« (kandidati in programi) pač niso pralni praški in z oglasi je le izjemoma mogoče povedati kaj o programih in kandidatih.
- Zmanjšati odvisnost političnih akterjev od donatorjev sredstev in s tem zmanjšati možnosti za korupcijo.
- Odpreti novim političnim akterjem prostor za nastopanje v medijih.
Volilne kampanje praktično nikjer niso urejene po opisanih kriterijih. Nič presenetljivega, urejene so pač tako, kot je sicer urejen ta naš svet. Na kratko povedano to pomeni, da je z zakonodajo poskrbljeno, da lahko velike (in bogate) politične stranke investirajo v kampanjo bistveno več sredstev, kot male (in manj bogate), da raznorazne agencije in mediji v tistem mesecu dni čimveč zaslužijo, volilcem pa »prodajo« veliko preprostih gesel in nasmejanih obrazov pa malo konceptov in programov in da veliki donatorji vse to lahko podprejo in si zagotovijo privilegiran dostop do poznejših poslancev in ministrov.
Na zadnjih državnozborskih volitvah je tako najbogatejša od strank, ki so se uvrstile v parlament, porabila 6 krat več sredstev od najrevnejše.
Potrebne spremembe
Da bi dosegli zgoraj omenjene cilje so potrebne precejšnje spremembe veljavne ureditve volilne kampanje in financiranja političnih strank. Po mojem mnenju so te naslednje:
- Volilno kampanjo je iz enega meseca treba skrajšati na tri tedne in tako zmanjšati stroške volilne kampanje.
- Vsem sodelujočim v volilni kampanji država krije stroške pošiljanja informativnega materiala na vsa gospodinjstva v državi (tisk in poštni stroški). Gre za osnovno informacijo volilcem o kandidatih in programih, zato je prav, da te stroške krije država in tako omogoči čimbolj enakovredno tekmo. Seveda bo morala vlada določiti najvišji znesek, ki se ga posameznemu organizatorju kampanje lahko pokrije. Razmisliti pa bo tudi treba, da se na nek način (npr. z obveznim depozitom) prepreči, da bi se v volilno kampanjo vključili neresni kandidati ali liste kandidatov zgolj zato, ker jim država pokrije ta del stroškov kampanje.
- Volilne oglase bi bilo najbolje prepovedati, ker ničesar ne prispevajo k informiranosti volilcev, obenem pa so eden največjih stroškov volilne kampanje.. Če to ne bo mogoče, je treba omejiti količino sredstev za oglaševanje na npr. 20% vseh sredstev, ki jih organizator kampanje porabi. Zaradi možnosti nadzora, bi bilo najbolje centralizirati zakup medijskega prostora za oglase v agenciji, ki bi ji država v ta namen podelila koncesijo.
Vsekakor pa je, če bo oglaševanje dovoljeno, treba prepovedati vsakršno politično oglaševanje v določenem času pred začetkom volilne kampanje (npr. 3 mesece), saj se v tem času dogaja največ zlorab (prikrito oglaševanje). - Mediji, ki organizirajo brezplačne predstavitve kandidatov in programov (soočenja, samopredstavitve itd.), ne smejo nobenemu akterju nameniti manj kot 2/3 časa v primerjavi s tistim, ki mu bodo namenili največ časa (če npr organizirajo soočenja in želijo, na koncu imeti le dva glavna favorita, bodo morali imeti najmanj 3 soočenja in na prvi dve soočenji povabiti vse, ki kandidirajo). Na ta način bi preprečili, da rezultate volitev »določijo« najpomembnejši mediji z izborom kandidatov, ki jim dajo možnost nastopanja, obenem pa omogočili dostop do medijev akterjem, ki zaradi svoje majhnosti, ali pa zato, ker na novo vstopajo v politično tekmo, nimajo dostopa do njih. Ugovor, da se na ta način posega v uredniško politiko sicer drži, vendar pa je enakopravnost v volilni tekmi pomembnejša vrednota.
- Med stroške kampanje je treba uvrstiti stroške oblikovanja in svetovanja (strategija ipd.) v volilni kampanji. Ti stroški so pri zahtevnih volilnih kampanjah zelo visoki, zato si jih privoščijo lahko le bogate stranke. Če niso vključeni v stroške volilne kampanje, ki so zakonsko omejeni, to izrazito daje prednost tistim, ki imajo več denarja.
- Dovoljeno porabo sredstev v volilni kampanji je treba bistveno znižati (sedaj je ta nekje okrog 700 000 EUR, če gre za volitve v celi državi). Da je možno speljati kampanjo z bistveno nižjimi stroški dokazujejo politične stranke, ki so osvojile mandate v parlamentu z nekajkrat nižjo porabo. Dokaz za to trditev so tudi kampanje za EU volitve, kjer so bile kampanje bistveno cenejše, kot za državnozborske.
- Pravnim osebam je treba prepovedati financiranje političnih strank in s tem preprečiti njihovo odvisnost od donatorjev sredstev, ki je potencialno leglo korupcije. Iz istega razloga je treba omejiti prispevke fizičnih oseb na npr. 2000 EUR letno, vse prispevke, ki presegajo npr. 1000 EUR pa javno objaviti. Je pa zato treba na drugi strani povečati proračunska sredstva političnim strankam, predvsem parlamentarnim. Sedanji način financiranja iz proračuna je za manjše stranke smešno nizek in ne omogoča vzpostavitve resnega profesionalnega aparata, ki je za strokovno delo v parlamentu nujen.
Vse te spremembe pa morajo seveda spremljati tudi nove določbe o nadzoru, ki ga je treba naložiti, poleg računskemu sodišču, ki ga opravlja že sedaj, tudi protikorupcijski komisiji. Sedanj nadzor je neustrezen, ker računsko sodišče pregleduje zgolj dokumente, Ministrstvo za notranje zadeve pa predvsem pazi, da bi se v ničemer ne vtaknilo v delovanje političnih strank. Bistveno pa je treba tudi zaostriti kazni za kršitve zakona, vključno z izgubo mandata v najtežjih primerih.