O ustavnosti novele zakona o arhivih naj odloči sodišče

Na včerajšnji seji je Državni zbor odločil, da zahtevo za razpis referenduma o noveli zakona o arhivih posredujejo v presojo ustavnemu sodišču. To mora v 30 dneh odločiti, ali bo zaradi morebitnih neustavnih posledic zavrnitve zakona dovolilo referendumsko odločanje. Stališče poslanske skupine Zares je predstavil Franco Juri:

“Hvala, gospod predsedujoči. Spoštovana ministrica, kolegice in kolegi, spoštovani kolegi iz opozicije. Me veseli, da sem bil že citiran ob nastopu cenjenega kolega Gorenaka. Naša poslanska skupina seveda bo podprla presojo ustavnosti tega referenduma in res ne razumemo čemu se s tem ne strinja tudi opozicija. Mislim, da je zelo državotvorno in odgovorno razumeti ali je nek akt ali je nek zakon ali je nek referendum ustavno vzdržen ali ne. Mislim, da je to legitimna pravica ne le vlade, ampak slehernega državljana, da izve ali bo šel glasovati na referendum za nekaj, kar lahko sproži neustavne posledice ali ne. Torej to ni, ne pomeni preprečevanje referenduma, to pomeni samo, da si nalijemo čistega vina in da vemo, kaj je ustavno oziroma kaj ni. Arhivi, beseda je zelo lepa, izhaja iz staro grške besede “arhe”. Arhe pa je prav vzrok in najboljše bi bilo, če bi iskali prav vzrok te gonje, ki je izrazito politična, izrazito ideološka in je naperjena samo ali vsaj pretežno zoper eno institucijo, zoper predsednika republike, ne pa zato, da bi navadni državljani ali raziskovalci ali zgodovinarji imeli legitimen dostop do vsega gradiva, arhivskega gradiva, tudi tistega, ki vsebuje dokumentacijo, kjer je treba ugotoviti ali lahko škodi državnim interesom, ali lahko škodi celo integriteti in celo življenju posameznih oseb.

Ko govorimo o arhivih, pa o dostopu do arhivov, bi bilo najbolje, če bi izhajali iz evropske prakse. Ker cenjeni kolega Grims zelo rad citira resolucijo evropskega parlamenta in jo je večkrat citiral, sedaj ga v dvorani ni, ampak kljub temu bi ga jaz rad dopolnil. On sistematično pove naslednje. Prebere šesto točko tiste resolucije, ki se glasi “obžaluje, da se dvajset let po razpadu komunističnih diktatur v srednji in vzhodni Evropi v nekaterih državah članicah še vedno neopravičeno omejuje dostop do dokumentov, ki so pomembni za posameznike ali potrebni za znanstvene raziskave. Poziva vse države članice, naj si resnično prizadevajo za odprtje arhivov, tudi arhivov nekdanjih notranjih varnostnih služb tajne policije in obveščevalnih služb”, tukaj gospod Grims končna po navadi. Pika. Ne prebere naprej. In kaj piše naprej v tej šesti točki resolucije evropskega parlamenta, lepo poskušajte prosim “čeprav je treba zagotoviti, da se to ne bo izrabljalo za politične namene”, pika. Šele potem je pika. Kaj to pomeni? Pomeni, da gospod Grims deluje tako kot sta delovala Sova in vodstvo Arhivov Slovenije v času Janševe vlade. Odpira, prebere nek člen, ampak skrbno pazi da tisti del, ki bi mu lahko škodil, ne prebere, in daje vtis, da je odprl arhiv, da nam je predstavil stališče Evropskega parlamenta, ampak tistega stavka, ki pravi, da se ne sme zlorabljati za politične namene, arhivsko gradivo cenzurira. On je živi dokaz, da se z arhivi tudi Janševa vlada, se je ukvarjala zelo selektivno. Kot veste, je zgodba stara in že dobro znana, ne samo nam, ampak tudi javnosti. Janševa vlada oziroma minister Šturm je leta 2006 pripravil zakon, ki je dobil tako rekoč soglasno podporo tega Državnega zbora; mene takrat v tem Državnem zboru ni bilo, ampak tisti, ki so bili, so v dobri veri glasovali za nekaj kar je pomenilo odpiranje arhivov nekdanjih arhivov službe državne varnosti ali kot jo imenujejo Udbe, in s tem omogočili dostop raziskovalcem, zgodovinarjem, zainteresirani javnosti. Ali je bilo res tako? Ne. Ni bilo res tako. Ker že naslednje leto, ko naj bi prinesli arhivsko gradivo iz arhivov Sove k Arhivu Slovenije, se je zgodila uredba s podpisom gospoda Janeza Janše, na podlagi tiste uredbe se je zgodil sporazum med direktorjem Sove in direktorjem arhivov. Takrat mislim, da sta bila gospod Rupnik in gospod Košir, na podlagi tega sporazuma, kjer je bilo jasno določeno, da del tega arhiva bo obdržalo stopnjo tajnosti, tajno za dobrih 40 let, in ne bo dostopno kar tako slehernemu državljanu. Na podlagi tega uredb, teh podzakonskih aktov, je prišlo v nadaljevanju do nekaterih neskladnosti, do nekaterih celo nezakonitosti, kajti zakon, v zakonu je pisalo nekaj, v uredbi in v podzakonskih aktih, v sporazumih pa v stališčih takratnega direktorja Sove gospoda Rupnika, je pisalo nekaj drugega. Zato sem vprašal včeraj gospoda Omerzo, ki ga zelo cenim in kot je bilo prej povedano, sploh ne pripada opoziciji, ima člansko izkaznico LDS, torej to je še en dokaz, da ne prihaja do političnih diskriminacij, ampak tudi gospodu Omerzi kljub temu, da ima člansko izkaznico LDS, je bilo povedano, poglejte, je del arhiva, ki žal v tem trenutku ni še dostopen. Na podlagi niza podzakonskih aktov, ki so preprečevali dostop do tistega gradiva, ampak vsi vemo, da je treba to stanje urediti. In da je treba tudi gospodu Omerzi in drugim raziskovalcem omogočiti neovirano delo v Arhivu Slovenije, vključno tistem delu arhiva kjer so sporni ali delikatni dokumenti. Kako? Včeraj je prav zgodovinar, gospod dr. Gorazd Bajc iz Univerze na Primorskem lepo razlagal kako v najbolj urejeni državi, kar se tiče arhivov, v Veliki Britaniji to rešujejo tako, da posameznim raziskovalcem omogočijo na selektiven in zelo odgovoren, zelo urejen način dostop do nekaterih dokumentov. In tako se je zgodilo tudi z našimi raziskovalci, ki so v Londonu sami zaprosili za dostop do določene dokumentacije. In veste katera dokumentacija je bila sporna, nedosegljiva? To so bili dokumenti 1938. lega in 1949 leta. Skratka, v urejenih demokracijah so celo dokumenti, ki imajo že 70 ali 80 let, še nedostopni. In za omogočiti vpogled v te dokumente mora raziskovalec predložiti oziroma posredovati prošnjo na podlagi tega mu omogočajo, ampak pod določenimi pogoji. To velja za Anglijo, velja tudi za druge države. Vsi raziskovalci vedo, da je Slovenija v tem pogledu ena najbolj liberalnih držav in da se mi zdaj pogovarjamo o dokumentih, ki so nastali pred 20-mi, 30-mi leti in ki imajo lahko še učinek na sedanje delovanje obveščevalnih služb, na sedanje interese države in torej so s tega vidika lahko problematični, ampak ne glede na to prav ta zakon, zakon noveliran, kakršen je ta vlada ponudila in kakršnega smo tudi tukaj izglasovali, prvič na zakonit način in na ustavno vzdržen način, kar je mimogrede posredno potrdila tudi varuhinja človekovih pravic, ko je ugotovila določene nedorečenosti in neskladnosti v prejšnjem zakonu, prav ta zakon bo omogočal urejen način in urejen dostop do arhivskega gradiva. Kako? Tako, da bo o tem dostopu odločala strokovna komisija, ki bo sestavljena od petih članov, ti člani bodo predstavnik Sove, predstavnik Arhiva, informacijska pooblaščenka, dva zgodovinarja, ki bosta izbrana s strani Komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami, kjer ima parlamentarna opozicija večino in skratka na tak način bomo dobili vsaj komisijo, telo, ki bo na urejen način omogočil tudi gospodu Omerzi vpogled v tiste dokumente, ki ne bodo z vidika varnosti države in z vidika varnosti posameznih oseb problematični. Kajti zdaj je govora o zelo neselekcioniranem gradivu, ki je tam in ki ga je treba najprej urediti. S tega vidika ni nobenega dvoma, da je zakon smiseln, dober in če bi ga na referendumu malo drugače onesposobili, preprečili njegovo izvajanje, bi lahko ustvarili ponovno neustavno stanje, celo hkrati tudi nezakonito stanje, kajti bi se spet znašli pred dilemo, ki je botrovala tem zapletom z gospodom Omerzo, na eni strani zakon, ki odpira na stežaj vrata arhivov, po drugi strani pa podzakonski akti, ki to preprečujejo. In bi bili spet v tej nebulozi, bi spet ugotavljali kdo ima oziroma kdo nima pristojnosti za to, da omogoča gospodu Omerzi ali drugim raziskovalcem dostop do arhivov. Zato je treba do tega vprašanja pristopiti čim bolj racionalno, trezno, brez tega navidezno čustvenega naboja, ki ni toliko čustveni, ampak je zelo politično voden in ima veliko lepotno napako. Imenuje se prizadevanje za to, da bi se impeachment proti predsedniku nadaljavlo neskončno, kajti z izidom glasovanja ob impeachmentu proti predsedniku Türku takrat niste bili očitno zadovoljni. Greste naprej. In največjo medvedjo uslugo gospodu Omerzi in vsem drugim dobronamernim raziskovalcem, ki bi si želeli dokončati svoje raziskave v arhivih, prihaja z vaše strani. Ta medvedja usluga je vidna na spletni strani Slovenske demokratske stranke, ko objavljate smešne dokumente, ustvarjate neko stanje duha na podlagi dokumentov, ki nimajo nobene osnove, ne dokazujejo ničesar. Sami se zavedate blamaže, ki ste jo s to objavo doživeli. In če si lahko dovolim eno primerjavo, bi mi lahko tudi preprosto objavili tudi druge dokumente na spletni strani in jih prikazali kot krovni dokaz dvoličnosti, dvojnosti sedanjih prvakov opozicije. Recimo, če bi se pojavil na spletu naslednji dokument z naslednjim besedilom, dobesedno: Opravljal sem vrsto funkcij v Zvezi socialistične mladine Slovenije, v Zvezi komunistov, v SZDL-ju in delegatski skupščini, med drugim sem bil predsednik osnovne organizacije in predsednik občinske konference ZSMS, član predsedstva OKASZDL, njegovih komisij ter komisij pri občinskem komiteju Zveze komunistov Slovenije, član različnih republiških in zveznih organov ZSM in SZDL, trenutno sem član nekaterih organov pri predsedstvu RKZSMS ter predsedstvu RKSZDL ter član republiške konference SZDL Slovenije. Podpisan: Ivan Janša, Janez Janša. No, ali bi bil ta lep krovni dokaz o sodelovanju sedanjih prvakov, veljakov Slovenske demokratske stranke s takratnim krvoločnim režimom, ki se je končal 17. maja 1990? Ne vem. Pustim presojo ne ustavnim sodnikom, ampak presojo zdravi pameti in tudi kolegom iz opozicije. Verjetno takih dokumentov v arhivih bi vlekli ven, bi marsikaj dokazali. Vsi ste bili tam, vsi so bili pri koritu. Nato pa se je zgodila emigracija, odhod iz tega korita, ko to korito ni bilo več zanimivo, kajti se je novo zgodovinsko poglavje k sreči začelo. In sedaj si ne daste miru, želite na vsak način blatiti predsednika te države. Torej, predsednika, ki je bil izvoljen neposredno s strani državljank in državljanov, ki ima politično in moralno avtoriteto, ki nastopa z ugledom, ki ga redko kdo ima tudi v tej dvorani, ki predstavlja vse nas državljane Republike Slovenije, ki je uspel v teh dveh letih vzpostaviti novo kvaliteto v odnosu do sosednjih držav. Strašno, gospod koleg iz SDS! Veste, kaj, jaz sem ponosen, ko gledam srečanje treh predsednikov v Trstu, ko vidim, kako se ta predsednik pogovarja in zna zastopati in nastopati v imenu vseh nas v Rimu, na Dunaju, v Zagrebu, kjerkoli, v Združenih državah Amerike. In bojim se, da ta “arche” SDS, ta pravi vzrok SDS, je nekje v tistih navezavah, ki jih ta stranka ima s skrajno desnico sosednjih držav. Leta 1990 so iz vaših krogov prihajali dokumenti, s katerimi ste blatili, črnili in tudi dosegli, da je propadla ena najpomembnejših slovenskih bank na Tržaškem, Slovenska Tržaška Kreditna banka. Cilj je bil del manjšine. Ne bi želel, da bi se s tem vašim hujskaštvom in s tem vašim poskusom blatenja predsednika republike in blatenja določenih krogov slovenske manjšine na Koroškem skrila naveza s tistimi, ki v tem trenutku, v tem delikatnem trenutku pogajanj o dvojezičnih tablah na Koroškem. In se lahko razkrije vaš namen, da do dogovora in do spoštovanja odločbe ustavnega sodišča v Avstriji ne pride. Jaz vidim v teh političnih navezah desničarske internacionale okoli Slovenije nek velik motiv, tisti “arche”, tisti pravi vzrok te gonje zoper predsednika republike. In nihče me ne bo prepričal, da ni tako. Vaše politične naveze v evropskem prostoru so jasne. Ta zgodba o arhivih je samo pretveza, poskus manipuliranja. Vas ne skrbi usoda raziskovalcev, vas ne zanima pravzaprav niti knjiga gospoda Omerze, ampak ste zlorabili ta trenutek in želite s tem sprožiti nek proces delegitimiranja predsednika republike. To je pravzaprav povedal tudi kolega Grims na samem začetku, takoj je začel streljati na predsednika republike. Torej sami razkrinkate pravi namen tudi tega referenduma. Mimogrede, ta referendum se mi zdi tudi v očeh državljank in državljanov ne samo nepotreben, pač pa povsem nerazumljiv, kajti je referendum, ki se nanaša na specifično točko, specifično vprašanje naše zakonodaje, ki je zelo primerljiva z vsemi evropskimi zakonodajami. Ni države v Evropi, ki ne bi ščitila dela lastnega arhiva za veliko, veliko let. Avstrija še danes ni razkrila in ni odprla arhivov, ki se nanašajo na delovanje teroristov na Južnem Tirolskem v 60. letih. Ni razkrila arhivov. Lahko domnevamo, da so bili stiki med obveščevalnimi službami aktualni. Nato ni razkril arhivov, ki dokazujejo in ki kažejo, kako je nastala tajna organizacija Gladio v 50. letih, kako je delovala v 50., 60. letih ne samo proti komunistom, ampak tudi proti Slovencem, proti slovenskim duhovnikom v Benečiji. Imel sem priložnost, da sem na neki večerji na štiri oči govoril z bivšim italijanskim predsednikom Cosigo, ki je bil eden od glavnih navdihovalcev Gladia. Takrat je bil pač zelo sproščen in je povedal marsikaj. In je rekel, da nikoli ne bodo razkrili arhivov in da ni pričakovati, da bi Nato ali kdorkoli drug o tem sploh kaj povedal.

Na vzhodu, prav tako, vzhodna Nemčija in zahodna Nemčija sta se združili in še danes je en del arhivov STAZI-a nedostopen. Češka, Madžarska, vsi imajo del arhivov, ki so javnosti zelo selektivno dostopni ali celo nedostopni. Tukaj Slovenija ni izjema, ali če je izjema, je izjema v tem, da je edina, ki je z zakonom omogočila navidezno dostop do vseh arhivov. Ampak, to se ni nikoli zgodilo. In to dobro veste. Vaša vlada je zakon ustvarila in zakon izničila, ta vlada skuša to neskladje urediti. In pika. Ni drugih dilem. Zato menimo, jaz seveda, kolega Gorenak, tistih dokumentov nisem videl, vi tudi ne. Ne jih nismo videli, midva ne veva o čem govoriva, ampak zato imamo strokovne ustanove, ki lahko povedo: Poglejte, določene stvari so takšne ali ne. Ali bomo mi zdaj prepustili na podlagi vaših uredb to odločanje osebam, ki upravljajo z arhivi ali bomo določili komisijo, ki bo strokovno profilirana in ki bo izglasovana tudi z vašimi glasovi, in torej bo kompetentno in pluralno to omogočila. Jaz mislim, da je ta druga pot najboljša in da bo ta druga pot omogočila Omerzi in drugim zainteresiranim organiziran, urejen, ne pa stihijski in kaotičen dostop do gradiva, kjer je po informacijah, ki jih imamo od tistih, ki to gradivo poznajo, je veliko podatkov, ki če bi bili neselektivno razkriti, bi lahko škodovali tej državi ne bivši državi, tej državi in posameznikom ki za to državo še vedno delajo. Jaz nimam nobenega razloga, da ne bi verjel tem podatkom, zato v imenu Poslanske skupine lahko rečem samo, da bomo ustavno presojo tega referenduma podprli.
Hvala.”