O temi Drnovškovega »princa teme«
Ko so me pred dnevi iz Večerove priloge V soboto povabili, da bi ob petletnici smrti Janeza Drnovška napisal nekaj stavkov, so me v resnici postavili pred nelahko nalogo. »Gradiva«, ki ga je pustil za seboj in ki je vredno reaktualizacije, seveda ne primanjkuje. A kakšen smisel ima to početi v času, ki ga zaznamuje ne le agresivna aroganca vladajočih, ampak tudi hrupna ignoranca premnogih z druge strani, ki vidi dvajset let slovenske države zgolj kot neprekinjeno kontinuiteto razgradnje, ropanja in regresije?!
Kot sem pred leti že zapisal: Drnovšek je bil najbolj ne-politik med politiki. Za njegov drugačen pristop ni bilo razumevanja ne na levi ne na desni, vanj sta se z enako vnemo zakadila npr. tako Spomenka Hribar kot Danilo Slivnik. S tem, ko ni pristal na to, da bi bil »klaniran«, da bi kloniral rdeče-črne manihejske vzorce, da ni hotel biti klovn istega cirkusa…, je očitno dregnil v nek neizrečen skupni imenovalec tranzicijske kompozicije. V času, ko je desetletje vodil vlado, je praktično dokazal, da je mogoče v slovenski politiki tudi na tem mestu pridobiti avtoriteto, ki se ne utemeljuje z močjo oblasti, strahom ali grožnjami, ampak s strpnostjo in razumnostjo argumentov. Tako je njegovo trmasto in nepragmatično vztrajanje na formi, na strogih pravilih demokratične igre, pustilo za vse zelo važno sled: pri številnih ljudeh se je utrdila zavest o tem, da so avtonomne osebnosti z lastno glavo, ki se ne le ne podrejajo poskusom avtoritarnih diktatov, ampak zavračajo tudi blagoglasno narekovanje paternalističnih voditeljev in nagovarjanje vizionarskih mesij.
Slednje velja tudi za njegovo t.i. zadnjo, navidez mesijansko fazo osebne transformacije. A tudi v njenem jedru je bil zelo racionalen in oster obrat k vsebini – daleč pred izbruhom velike krize obstoječega načina (re)produkcije zahodnih družb in tozadevnimi protestnimi gibanji zadnjih let je JanezD artikuliral radikalno kritiko in zastavil temeljna vprašanja, katerih aktualnost tudi danes ostaja nepresežena.
Vmes – v teh dolgokratkih petih letih – se je zgodilo marsikaj nasprotnega: eksces je postal legitimno merilo politične uspešnosti, »upanje« je bilo nadomeščeno z »upati si«; mnenjski voditelji so postali tabloidni vodenci; bistvo parlamentarizma je bilo zreducirano na štetje do 46 in izražena volja volilcev na nepomembno naključnost; novi predsednik republike je z delanjem politične kampanje v tovarniških halah podrl ločnico med zasebno in javno sfero, ki je bila temelj demokratičnih prizadevanj izpred dvajsetih let.
Načeloma bi moralo biti dandanes odveč dodati, da Drnovšek seveda ni bil brez napak ali popoln. To velja izpostaviti predvsem zato, ker je dal to vedeti tudi sam: s karizmo nekarizmatičnosti, z zavračanjem PRovske politprostitucije, s svojo stavo na prozo vsakdanjega (samo)izboljševanja v nasprotju z lahkotno obljubo bližnjic vizionarske poetike. V nedavnem govoru State-of-the-Union je Obama izrekel tudi variacijo na (v anglosaksonskem svetu) znano temo: »Tu nismo zato, da bi bili perfektni/popolni. Tu smo zato, da spremenimo na bolje vse, kar zmoremo.« Takšno je bilo tudi Drnovškovo razumevanje naloge politike – za marsikoga pogosto dolgočasno, pragmatično in nezadostno. Ob številnih zlorabah in patologijah sedanje oblasti in politike v Sloveniji je nemara najbolj patogena in pogubna ravno iluzija, ki jo sicer med vse večjim številom ljudi še krepi degutantno vztrajanje oblastnikov, iluzija, da so problemi Slovenije enostavni ter lahko in hitro rešljivi. Tu se kar sama od sebe ponuja Drnovškova diagnoza o »princu teme«, katerega umik naj bi pregnal »črne dni«. Toda če vsi vemo, koga je mislil s princem, ali smo kdaj zares pomislili, kaj je ta tema, katere kronani in kronični vrh je razvpiti princ. Ta tema je seveda noč, v kateri so »vse krave črne«, v kateri so »vsi isti«, v kateri nihče ni »tisti« (razen seveda vsakokratnega izrekovalca tovrstnih neperfektnostnih brezprizivnih sodb…), v kateri je samo popolno dovolj dobro… In v tem smislu »janezjanša« ni neka fizična oseba, niti umetniška in-vivo troedina instalacija, ampak je oznaka te lagodne krivi-so-vsi-drugi kvazikritične poze, je ime prevladujočega stanja duha v Sloveniji – tako na »oblasti« kot »na ulici«. Žal.
Tudi zato je pet let po Drnovškovi smrti potrebno misliti in pisati o njem.
Gregor Golobič
(Objavljeno v Večeru, 23.2.2013)
