O sprejetem protikadilskem zakonu
V preteklosti je v večini evropskih država stopila v veljavo zakonodaja, ki prepoveduje kajenje na javnih mestih. Sem spada tudi prepoved, ki se nanaša na delovna mesta, gostinsko področje pa je vedno ostajalo delno izjema. Četudi so imeli delavci pravico do s tobačnim dimom neonesnaženega zraka, to ni veljalo za gostinske delavce. To popravlja val nove zakonodaje, ki se postopno uveljavlja v posameznih evropskih državah in ki v prepoved kajenja vključuje tudi restavracije, bare, klube in podobne prostore. Nekatere države dovoljujejo posebne kadilnice, druge kajenje prepovedujejo popolnoma in brez izjem.Slovenija z novelo zakona o omejevanju tobačnih izdelkov sledi tem najstrožjim in najbolj omejujočim trendom. Rešitvam, ki sledijo osnovnemu cilju in sicer, da se zaščiti vse zaposlene in druge osebe v delovnih javnih prostorih pred s tobačnim dimom onesnaženim zrakom, se težko nasprotuje. Cilj je omogočiti vsem ljudem svobodo do izbire življenjskega stila ter obenem kvalitete življenja. Ob raziskavah, ki dokazujejo škodljivost cigaretnega dima za zdravje posameznikov je popolni prepovedi kajenja v javnih prostorih nemogoče oporekati. Četudi bi morda lahko razmišljali tudi o nekoliko drugačnih, manj restriktivnih rešitvah: na primer o ločenih delih javnih prostorov, zlasti lokalov, kjer bi se lahko družili samo kadilci in v njih omogočili tudi pitje pijač in kave, ki bi jih vanje prinesli sami.
Ob javni razpravi kot tudi ob obravnavi v Državnem zboru pa se je odprlo nekaj vprašanj in nedorečenih rešitev v zakonu, ki najbrž niso najboljše.
Ena takšnih je prepoved kajenja v gledaliških in drugih scenskih uprizoritvah. Če želimo spoštovati svobodo umetniškega izražanja in pravico do zaščite avtorskih del kajenja kot sestavnega dela predstave ta zakon ne bi smel preprečiti. Nepovezani poslanci Zares smo poskušali uveljaviti izjemo tudi za kajenje v gledaliških in drugih scenskih uprizoritvah, vendar je bil kljub prvotnim drugačnim zagotovilom ministra, amandma zavrnjen. V številnih gledaliških, filmskih in drugih predstavah namreč predstavlja kajenje del scenarijev in omejevanje bi pomenilo poseg v sporočilno vrednost predstav.
Seveda pa je vendarle potrebno ob tako drastično omejujočem zakonu, ki smo ga sprejeli, opozoriti še na nekaj.
Na določeno vrsto hipokrizije, dvoličnosti in dvojne morale, ki vladajo v družbi, saj se je v času javne obravnave zakona na veliko govorilo o kadilcih in stigmatiziralo njihovo navado. Ob tem pa se o številnih drugih oblikah zasvojenosti, ki so mnogokrat za družbo in posameznika še veliko bolj obremenjujoče, ne razpravlja na enakovredno strog in kritičen način. Naj omenim precej bolj splošno sprejeto in na tradicionalno ljudsko folkloro naravnan odnos do alkohola – ta ima, po mojem trdnem prepričanju bistveno hujše družbene posledice (razbite družine, nasilje, prometne nesreče..), pa vendarle celo na nacionalni televiziji lahko spremljamo oddajo z naslovom Na zdravje. V tej in podobnih oddajah tudi sodelujoči velikokrat nazdravljajo, na sceni pa je tudi opaziti pijačo. Enako velja tudi za na primer pretirano uživanje hrane, zlasti premastne, ki pa ni omejena pri oglaševanju in reklamiranju. Zato je prav, da ohranimo zdravo razumski odnos do kadilcev, ki v zadnjem času vendarle vse večkrat sporočajo, da se počutijo v družbi kriminalizirani, stigmatizirani, ustvarja se klima njihove drugorazrednosti in odslej tudi odrinjenosti in ločevanja z uvajanjem nekakšnih kadilskih komor. Se bomo z enakimi vatli strogosti in omejevanja lotili tudi drugih zasvojenosti in nezdravih navad? Je to pravi in najbolj primeren način za spreminjanje ljudi in navajanje na bolj zdrav način življenja?
