O pokojninskem in invalidskem zavarovanju

Na današnjem nadaljevanju 21. redne seje je Državni zbor prvič obravnaval tudi predlog zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Stališče poslanske skupine Zares je predstavil Vito Rožej.

VITO ROŽEJ:

Slovenski socialni model, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti, je temelj socialne države, ki se ji v Poslanski skupini Zares – nova politika ne mislimo odpovedati. Dejstvo pa je, da so tako slovenski kot drugi evropski socialni modeli relativno dragi, vendar jih zaradi tradicije in implementiranega redistributivnega socialnega modela ohranjamo. Zakaj? Ker smo seveda prepričani, da morajo naša in ostale socialne države omogočiti in ustvariti prostor, kjer bo zagotovljena visoka socialna varnost za vse generacije, v primeru tega zakona za starejšo generacijo.

Dejstvo je, da številni negativni trendi vplivajo na trdnost samega pokojninskega sistema. Pokojnine danes predstavljajo kar 11-odstotni delež bruto družbenega proizvoda, po nekaterih izračunih pa se bo ta samo še poviševal, celo do 18-odstotnega deleža. Kateri so torej ti omenjeni trendi; slovenska starejša populacija oziroma njen delež se povečuje, število rojstev je omejeno, navkljub zviševanju rodnosti teh trenutnih težav ne odpravlja. Pričakovana življenjska doba se povečuje, zaradi številnih strukturnih razlogov pa se težave v gospodarski rasti odražajo pri vzdrževanju celotnega pokojninskega in celotnega socialnega varstva starejših. Sedanji sistem oziroma pokojninska reforma iz leta 2000 zato ne more več zagotavljati vzdržnosti sistema predvsem pa ne zaustaviti padanja višine pokojnin kar marsikaterega danes upokojenega spravlja na prag revščine.

Tudi zato želimo s to spremembo vpeljati na nek način več solidarnosti med vsemi generacijami saj predlog predvideva plačevanje prispevkov iz vsakega opravljenega dela. Tako bodo tudi mladi, ki se doslej preživljajo recimo s pogodbenimi deli morali biti solidarni z redno zaposlenimi. Samozaposleni v svobodnih poklicih, ki so izkazovali prenizke prejemke bodo morali znotraj generacijsko solidarni. In seveda bo tudi zdaj aktivna generacija morala dodati svoj delež in delati dlje, saj bo pravice iz pokojninske blagajne tudi koristila dlje kot pa generacije pred njo.

Decembra lani smo ob javni predstavitvi mnenj o modernizaciji pokojninskega sistema v Republiki Sloveniji skupaj ugotovili, da pokojninsko reformo kot eno od kompleksnejših strukturnih sprememb potrebujemo. V prvi vrsti da sledimo ciljem vzdržnega sistema in predvsem, da zagotovimo zaustavitev padanja višine pokojnin, s čimer bomo zagotovili človeka dostojno življenje. Projekcije staranja evropskega prebivalstva, kjer Slovenija žal prednjači, so neizprosne. Lanskoletna statistika kaže, da je bilo pred lanskim tristo petindvajset tisoč tristo enaindvajset ljudi starejših od petinšestdeset let. Čez deset let naj bi jih bilo štiristo dvajset tisoč dvesto sedemnajst leta 2060 pa že petsto devetinosemdeset tisoč devetsto. V Evropski uniji se dviga tudi pričakovana življenjska doba; rojeni leta 1960 lahko pričakujejo, da bodo doživeli sedeminšestdeset let, če so moškega spola oziroma triinsedemdeset let, če so ženskega. Podatki za otroke rojene leta 2004 pa kažejo, da lahko moški pričakujejo skoraj šestinsedemdeset, ženske pa skoraj dvainosemdeset let.
V Sloveniji je bila povprečna starost žensk pri upokojitvi leta 2008 sedeminpetdeset let in šest mesecev, povprečna starost moških pa šestdeset let in devet mesecev. Zato zakonodajni predlog pokojninske reforme vnaša zahtevo po višji starosti ob upokojitvi s sistemskim vnosom tako imenovanih bonusov in Malusov, ki naj bi spodbujali zaposlene k čim daljši aktivnosti. Zdaj, spremenjeni pokojninski sistem bo po izračunih tolikšen prirastek upokojencev finančno vzdržal le do leta 2020. Na to nas opozarjajo tako domači strokovnjaki kot OECD. V analizi trga dela in socialnih politik nam sporoča, da je zaradi hitrega staranja prebivalstva trenutna pokojninska politika pod finančnim vprašajem, nadaljnje reforme pa nujno potrebne. Eden izmed vodilnih ekonomistov in velik poznavalec evropskih socialnih modelov, Andrej Sapir opozarja na grožnjo, ki sledi ob starajoči se populaciji redistributivnem socialnem modelu. To je ob pretočnem sistemu kot ga poznamo v Sloveniji in pravi: “Dobro je, da ljudje živijo dlje vendar imamo hkrati manj otrok. In če želimo dlje si želimo spodobne pokojnine saj si nihče ne želi revnih staršev in starejših ljudi. Vsi želimo, da imajo naši starši primerne pokojnine in ustrezno zdravstveno nego. To je zelo dobro vendar, če želimo, da bo tudi v prihodnje tako moramo sprejeti ukrepe.”

V Poslanski skupini Zares – nova politika smo prepričani, da si nihče izmed nas ne želi revnih starejših ljudi, neurejenega zdravstvenega varstva, odsotnosti organizirane nege starejših na domu in slabo delujočega pokojninskega sistema. Podatki pa dokazujejo, da smo se znašli ravno pred omenjenimi težavami hkrati pa tudi pred odporom sindikatov in druge civilne javnosti. Trenutno je izkazana potreba po urejanju finančnih instrumentov pri zmanjševanju revščine starih ljudi z oblikami socialnih transferov, že peto leto se odlaša sprejem zakona, ki bi uredil nego in oskrbo starejših ljudi na domu, izkazana je potreba po zdravstveni reformi in še bi lahko naštevali. Izziv starajoče družbe v stroškovnem smislu postaja v Sloveniji in tudi v Evropi največji sistemski problem. Žal analiza tveganja izkazuje tudi dolgoročno ogrožanje stabilnosti javnih financ.

Državni zbor v temu trenutku stoji pred izredno težko nalogo; komaj deset let mineva od reforme v temu času pa so druge evropske države naredile korake naprej. Danes je čas, da to storimo tudi mi, modernizacija je potrebna. Predlagane rešitve pa tudi po mnenju uglednih strokovnjakov sledijo potrebam in spremembam v drugih sistemih. Ob tem naj povem, da smo v Poslanski skupini Zares – Nova politika pričakovali nekoliko več razprave glede problemov drugega stebra, na kar so nazadnje opozarjali tudi sodelujoči v razpravi ob javni predstavitvi mnenj 4. oktobra letošnjega leta. Za doživljenjsko rento dodatnega pokojninskega zavarovanja se po predlogu še vedno predvideva obdavčitev, ki ni stimulativna. V tem kontekstu verjamemo navedbam pristojnega ministra, da bo skupaj z ostalimi resorji našel ustrezno rešitev, ki jo bomo v Poslanski skupini Zares – Nova politika z veseljem potrdili. Odprta ostajajo nekatera vprašanja, ki jih bomo, verjamem, v nadaljnji parlamentarni proceduri uspeli rešiti v najboljši meri v javno korist. Gre za vzpostavitev načela odvisnosti med vplačili in izplačili v sistemu pokojninskega zavarovanja. Če ravno v Poslanski skupini Zares – Nova politika pogrešamo vpeljavo tako imenovane socialne kapice. Ob tem bom izpostavil tudi osnovo oziroma obdobje, ki bo predstavljalo osnovo za višino pokojnine. Predlaganih 34 let je, po naši oceni, še vedno lahko predmet diskusije in prav bi bilo, da različnim predlogom prisluhnemo tekom nadaljnje razprave in sprejema v Državnem zboru. Toda tudi z vidika anomalij na področju neplačevanja socialno varstvenih prispevkov, kjer je posameznik zaradi nedorečene zakonodaje in njenega izigravanja s strani delodajalcev nedvomno potegnil krajši konec. Taka dejanja in razmišljanja so za našo poslansko skupino nesprejemljiva, zato upamo, da jih bo po sprejemu predloga zakona čim manj oziroma da jih ne bo. Tu so tudi vprašanja glede služenja vojaškega roka, vprašanje upoštevanja števila otrok za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ki se zniža za vsakega rojenega ali posvojenega otroka za osem mesecev, vendar največ za 24 mesecev, pri čemer se ne more znižati pod 63 let. Sprašujemo, zakaj pač ne pod 63 let v primeru treh, petih, šestih, osmih – čim več skratka – otrok. Ob tem ne moremo zaobiti tudi resnega problema mlade generacije.

Ustvarjanje stabilnih zaposlitev in normalnih življenjskih razmer za mlade morata biti visoka prioriteta, ker bi bilo sicer najbolje reševati hkrati s pokojninsko reformo. Poleg strukturnih sprememb na različnih področjih, ki se jih Vlada že loteva so nujni tudi premiki k povečevanju in optimiziranju kakovosti življenja in zadovoljstvu posameznikov. Radi bi spomnili na viziji dr. Trontlja, gospoda Hanžka, dr. Gregorčičeve in ostalih, ki pravi, da moramo za bolj enakomeren razvoj družbe nujno ustvarjati nova delovna mesta, ustrezne delovne in socialne standarde, uveljaviti visoke standarde varovanja okolja, omogočati bolj enakomerno, pravičnejšo porazdelitev resursov in zagotavljati trajnostni pristop. Vemo, da so za vse našteto potrebne temeljite spremembe, ki naj bi temeljile na izhodiščih prostega tržnega gospodarstva, uravnoteženega z modernizirano vlogo socialne države, ki bi jo spremenili v omogočujočo državo blaginje. Podaljševanje zaposlenosti bo od vseh nas terjalo velike premike, tudi na področju delovnega okolja in delovnih procesov za starejše. Pristojno ministrstvo oziroma Vlada bo morala pristopiti k ustreznejšim ukrepom, seveda v sodelovanju z delodajalci, ki bodo vsem starejšim na delovnem mestu omogočili korektno izpolnjevanje delovnih nalog, za kar bo verjetno potrebno pristopiti k sistemu prekvalifikacij, prerazporeditev, k vpeljavi ustreznih programov, sprememb samih delovnih procesov in še bi lahko našteval. Sam si brez tega težko predstavljam uspešno in kakovostno delo vzgojiteljice ali vzgojitelja, trgovke ali trgovca. Vse več je namreč nedopustnih pritiskov ravno zaradi delovne nezmožnosti in preobremenjenosti zaposlenih, zato je tudi delovna klima neustrezna oziroma na izredno nizki ravni. Pravzaprav je vprašanje nezadovoljstva delavk in delavcev na delovnem mestu iz leta v leto večja težava. A o tem bo treba spregovoriti še kdaj kasneje.

Torej, da povzamem. Predlog zakona je korak naprej, saj sledi osnovnim ciljem vzdržnosti sistema in preprečitvi padanja pokojnin. Stabilizira pokojninske osnove in odmerne stopnje. Prispeva k večji transparentnosti in aktuarski pravičnosti. Predlog zakona dokazuje, da je Slovenija sposobna pravočasno prilagajati se na spreminjajoče se demografske in fiskalne razmere, zato bomo predlog zakona v Poslanski skupini Zares – Nova politika podprli. Vendar je treba opozoriti, da vsekakor tudi ta reforma, žal, ni in ne bo večna. Potrebno bo redno evalviranje in bojimo se, da bomo morali po 10 oziroma 20 letih ponovno korigirati oziroma nadgrajevati ta sistem. Hvala