O plinskih terminalih v DZ

Franco Juri je v imenu poslanske skupine Zares na današnji 25. izredni seji Državnega zbora (magnetogram dostopen tukaj) predstavil stališče v točki obravnava predloga sklepa v zvezi z odzivom vlade republike slovenije na načrte o izgradnji terminalov za utekočinjen zemeljski plin v tržaškem zalivu in njegovem obalnem območju.

Spoštovani predsednik, spoštovani minister, spoštovani kolegice in kolegi poslanci,

Današnja izredna seja na temo plinskih terminalov v Tržaškem zalivu je tokrat sklicala SDS. V PS Zares pozdravljamo enoten nastop slovenskih parlamentarnih strank v prid večji okoljski kakovosti in varnosti za obmejno prebivalstvo, ki živi ob Tržaškem zalivu. Zelo nas veseli – po tistem, ko so do nedavnega tudi iz vrst SDS prihajali glasovi razumevanja do namestitve plinskih terminalov v Tržaškem zalivu in celo v Kopru- da se je tudi ta stranka končno poenotila in se nam pridružila v nasprotovanju načrtovanim lokacijam plinskih terminalov. To naj ne bi pomenilo- in iskreno upamo, da nas občutki varajo -, da je seja, bolj kot resnim prizadevanjem za preprečitev izgradnje plinskih terminalov v TZ, namenjena ceneni demagogiji, ocenam o AS s Hrvaško, ali dokazovanju domnevno pomanjkljivega ravnanja vlade pri vprašanju, ki se vleče vse od zime 2006.

Takrat je namreč guverner dežele FJK, Riccardo Illy v neformalni večerji nekje pri Kopru, takratnemu slovenskemu ministru za zunanje zadeve dr. Dimitriju Ruplu in slovenski javnosti samozavestno najavil načrtovanje in izgradnjo dveh plinskih terminalov v Tržaškem zalivu; enega (off-shore), na morju, sredi zaliva, le 500 metrov od slovenskih ozemeljskih voda, drugega (on-shore) v industrijski coni v Žavljah, pri Miljah, nedaleč od državne meje., kjer se nahajajo že naftni terminal, sežigalnica, skladišča kemikalij in drugi industrijski objekti.

Prvemu dokaj bledemu, zmedenemu ali celo rahlo naklonjenemu odzivu našega najvišjega diplomata in uglednega člana stranke SDS je takrat sledila mobilizacija javnosti, civilne družbe, okoljevarstvenikov in prizadetih lokalnih skupnosti na obeh straneh meje.

Peticija proti plinskim terminalom v skupnem zalivu, objavljena v Mladini, med avtorji katere je bil tudi poslanec, ki vam ravnokar govori, je zbrala čez 40 tisoč podpisov iz Slovenije in Italije. Sledile so tudi številne razprave v tem parlamentu, ki je zahteval zavrnitev posegov, ki bi postavili pod vprašaj nadaljnjo usodo ekosistema severnega Jadrana in varnost plovbe ter prebivalstva že danes z energetskimi in drugimi industrijskimi infrastrukturami preobremenjene obale Tržaškega zaliva.

Pritisk javnosti in razprave v parlamentu so spodbudile slovensko vlado, da je ustanovila medresorsko strokovno skupino, ki je na podlagi dostopnih podatkov ugotovila, da bi imeli gradnja in obratovanje navedenih plinskih terminalov na izbranih lokacijah znatne čezmejne vplive, tudi potencialno uničujoče. Spričo teh ugotovitev je Slovenija zahtevala presojo okoljskih vplivov, zlasti čezmejnih, ob upoštevanju njenih ugotovitev, saj je bila in je, kot neposredna soseda, zainteresirana stranka. Mednarodne konvencije in evropske direktive to narekujejo.

Italijanska vlada je, v času Romana Prodija, v določeni meri prisluhnila pripombam in ugovorom lokalnih skupnosti (npr. občin Milj in Dolina) ter Slovenije, zato je odločanje oz. izdajo potrebnih dovoljenj zamrznila. S prihodom Berlusconijeve vlade so bili postopki za izdajo soglasja k izgradnji terminalov odmrznjeni in nato pospešeno izpeljani , kljub ugovorom Slovenije, ter dokazom o pomanjkljivih študijah in analizah okoljskih in varnostnih vidikov obeh terminalov, ki so jih razkrili okoljevarstveniki in celo neodvisna stroka v Italiji (npr. čezmejno gibanje AA Green ter tehnično omizje, ki združuje vrhunske univerzitetne strokovnjake iz Trsta in Slovenije in ki je nastalo na pobudo gasilskega sindikata UIL dežele FJK).

Pomagali niso niti pogovori med ministroma za okolje, zagotovila Sloveniji ter sestajanje mešanega omizja pod okriljem Evropske komisije. Po tistem, ko je Slovenija najavila možnost tožbe na Evropskem sodišču, v kolikor bi se sprenevedanje o terminalih in preziranje slovenskih pripomb nadaljevali, se je italijanska vlada raje odločila za nov, nekoliko trši pristop oziroma za novo “protinapadalno” taktiko, ki na mizo razgrne nikdar prej izpostavljene zahteve ter Sloveniji ponuja nekakšno “trgovanje”, s ciljem, da se sprijazni s plinskim terminalom v Žavljah in umakne zahtevo po presoji čezmejnih vplivov na ravni Evropske komisije oziroma naj se odreče tožbi. Kaj sta si povedala premierja v Libiji, bi sicer zanimalo tudi nas, saj vplivi terminalov niso in ne morejo biti osebna zgodba dveh predsednikov vlad. Pri tem tiha diplomacija ne pride v poštev. Pričakujemo, da bomo z vsebino pogovora čim prej seznanjeni.

Italijanska vlada je sicer oživela že nekoliko pozabljeni načrt off-shore terminala sredi zaliva in zahtevala čezmejno presojo DPN oziroma načrtov prostorskega razvoja Luke Koper, vključno s 3. pomolom. S to nadvse legitimno zahtevo, je italijanska vlada priznala potencialni obstoj škodljivih vplivov in avtomatično potrdila utemeljenost slovenskih zahtev po presoji čezmejnih vplivov terminalov in – če mi je dovoljeno namig naši vladi – tudi ali predvsem ambicioznega prostorskega načrtovanja v Tržaškem pristanišču, kjer so predvideni objekti z znatnimi potencialnimi vplivi za okolje, tudi čezmejnimi.

Spirala vzajemnih zahtev po celoviti okoljski presoji čezmejnih vplivov širitve obeh pristanišč, ki je zamišljena izključno, kot dejavnik inhibicije slovenske vlade pri nadaljnjih zahtevah glede Žaveljskega terminala, sploh ni slaba opcija, je v bistvu zelo koristna, dobrodošla in v javnem interesu lokalnega prebivalstva in njegovega zdravja na obeh straneh meje.

Čemu bi se torej branili strokovni presoji okoljskih vplivov novih prostorskih posegov v Tržaškem in Koprskem pristanišču?

Z vzajemno presojo bi končno ugotovili npr., kakšno je dejansko stanje zalivskega dna, koliko težkih kovin je v mulju in kaj bi pomenil za kvaliteto vode in okolja prostorska ekspanzija obeh luk. Bila bi ura resnice. Zato nikar ne sprejmimo logike trgovanja na račun zdravja in varnosti ljudi.

V PS Zares smo mnenja, da ni nobenega razloga za spremembo že sprejetih stališč do problematike plinskih terminalov . Potrebno je vztrajati pri presoji čezmejnih vplivov , tako terminalov, kot slehernega posega, ki potencialno take vplive povzroča. Na podlagi dobro pripravljene dokumentacije je potrebno nadaljevati s potrebnimi postopki pri Evropski komisiji, vključno s tistimi ki so potrebni za tožbo na Evropskem sodišču , italijanski vladi pa predlagati celovit dogovor o nadaljnjih posegih oz. investicijah v Tržaškem zalivu ob upoštevanju vzajemnih interesov, ne le vlad ali gospodarskih družb, temveč tudi in predvsem prizadetega lokalnega prebivalstva in lokalnih skupnosti. V tej luči so presoje vplivov širitve obeh pristanišč zelo dobrodošle.

PS Zares bo podprla le stališča, ki gredo v tej smeri.

Na koncu pa še zelo aktualna opomba, ki nas zadeva še bolj kot sama vsebina sedanje razprave. Medtem, ko bomo danes nekaj ur razpravljali o spornosti plinskih terminalih v Tržaškem zalivu, je naše sodišče ugodilo zahtevam tuje gospodarske družbe, ki želi graditi plinski terminal v samem Kopru, le 1000 metrov od mestne plaže, in ki bo -očitno- lahko nadaljevala s postopki za pridobivanje zahtevanih soglasij.

Vladi in ministru za okolje predlagam, da se čim prej opredelita do tega poskusa ob upoštevanju stališča tega DZ, zapisanega v Resoluciji o strategiji za Jadran.

Resnost naših stališč do plinskih terminalov v Italiji bo potrjena ali ne tudi v odnosu do tega vprašanja.