O neobičajni zunanji politiki Slovenije
Za zunanjepolitično delovanje držav velja, da to temelji na poprejšnjih analizah, izračunih stroškov in koristi določenih odločitev, tj. ali te odločitve za državo prinašajo kaj dobrega ali slabega. Države v mednarodnih odnosih ne kažejo čustev – smehljaji, razumevanja za notranje težave, prijateljski objemi, so namenjeni medijem. Mediji pa seveda ne vedo vsega, kar se dogaja za zaprtimi vrati. Zrele države in njihovi predstavniki o tem ne govorijo več, kot mislijo, da je potrebno. Zrele demokratične države se tudi držijo ustaljenih običajev in navad v odnosih z drugimi državami in ni jim vseeno, kako jih druge države obravnavajo.
Ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ) oz. njen minister sta, spodbujena z oddajo finske televizije o domnevni korupciji pri nakupu oklepnikov Patria, delovala na način, ki ga je težko osmisliti v analizah meddržavnih odnosov.Izpostaviti je mogoče vsaj naslednje vidike te nove slovenske neobičajne zunanje politike.
Prvi vidik se nanaša na vprašanje zaupanja v mednarodnih odnosih. V svetu je znano reklo o zaupanju, ki je kakor krožnik iz porcelana. Ko ga enkrat razbiješ, ga lahko le zlepiš, nikoli pa ne bo tak, kot je bil prej. To, da je minister javno posredoval del neuradnega pogovora, ki ga je imel s finsko veleposlanico, je problem finske veleposlanice. To dejanje pa je problematično tudi za Slovenijo, le da ima širše razsežnosti. Ne bi bilo presenečenje, če se bodo slovenskemu zunanjemu ministru zaradi njegovega ravnanja zaprla vrata do neformalnih izmenjav informacij. Že samo po sebi je za predstavnike držav tvegano zaupati občutljive informacije kolegom iz drugih držav. Če pa so ob tem priče še temu, da se določene informacije iz neuradnih pogovorov pojavijo v javnosti in jih poda kar sogovornik sam, je zaupanja najverjetneje nepreklicno konec. Zato je tudi slovenska nota, poslana na Finsko, češ da lahko oddaja finske javne televizije o sumu korupcije v Sloveniji “omaje zaupanje v dvostranskih odnosih med državama”, nekonsistentna. Zaupanje je verjetno že omajano, vendar ne zaradi Finske.
Drugi vidik nove, neobičajne zunanje politike Slovenije je povezan z razumevanjem, kaj so in kaj niso meddržavni odnosi oz. kaj vpliva nanje. Na meddržavne odnose vpliva marsikaj. Neposredne investicije lahko npr. delujejo pozitivno, saj krepijo ekonomsko soodvisnost med državama in tako ustvarjajo pogoje za stabilnost. Nerešena obmejna vprašanja lahko meddržavne odnose kvarijo. Kooperativnost je v meddržavnih odnosih nujna za sprejemanje in implementacijo mednarodnih pogodb. Toda, da bi na meddržavne odnose vplival sum o korupciji, objavljen v neki televizijski oddaji? Sum korupcije in njena preiskava nista v domeni zunanjih ministrstev temveč za to usposobljenih preiskovalcev in pravosodja. Prav zato kaže problematizirati vlogo zunanjega ministrstva, ki je s svojimi notami v meddržavni problem povzdignil obtožbe iz oddaje finske televizije o domnevni korupciji v slovenskem državnem vrhu. Tu smo povrh vsega priče še precej nenavadnim interpretacijam, zakaj ima zadeva meddržavne razsežnosti, kot npr. zato, ker je Patria v večinski lasti Finske. V komunikacijah slovenskega zunanjega ministrstva s finskim se manifestira tudi zdaj že akutno nezaupanje do novinarskega dela. Finska vlada s svojim odgovorom, da z oddajo nima ničesar in da ne more vplivati na uredniško politiko javne televizije, ni presenetila. Nasploh je težko razumeti, kaj naj bi imel sum korupcije z meddržavnimi odnosi in kako je MZZ s svojo komunikacijo s Finsko branil interese države Slovenije. Še več, takšna komunikacija, ki jo prek not s finsko stranjo vodi MZZ, je tvegana. Ne pozabimo, da se ugled neke države v svetu gradi postopoma in z muko, zapravi pa se ga lahko v trenutku. Ni samo Slovenija tista, ki odloča o tem, kakšni bodo odnosi med obema državama. Tudi od Finske je odvisno, kako bo Slovenijo obravnavala v prihodnje, zato da bo ohranila lasten ugled. Upati je, da bo Finska pošiljanje not obravnavala benevoletno, v kontekstu predvolilne kampanje v Sloveniji, in da sedanje aktivnosti MZZ ne bodo bremenile odnosov med državama tudi po volitvah.
Tretji vidik neobičajne slovenske zunanje politike je povezan z vplivom notranje politike na zunanjo in obratno. V strokovni literaturi je ta tematika obravnavana pogosto. Putnamova teorija dveh ravni v diplomaciji tako predpostavlja, da je za moderno in uspešno zunanjo politiko koristno, da opravi dva pogajalska procesa. Najprej doma, potem pa v tujini. Teorija namreč pravi, da se bo država uspešno in kredibilno pogajala v tujini le, če za svoja stališča dobi podporo domačih akterjev. Mandat predstavnikov države v pogajanjih z drugimi državami je tako torej omejen, saj pogajalci načeloma ne smejo delovati proti ‘sporazumu’, doseženem doma. Glede na izhodišče Putnamove teorije MZZ in njen minister v primeru Patria že v osnovi nista delovala optimalno, saj se v svojem ravnanju pri občutljivi temi nista posebej ozirala na to, kaj si o vsem skupaj mislijo domači akterji, ampak sta preprosto vzela stvari v svoje roke. To je bila napaka, vendar ne edina. Vsaj še dve kaže izpostaviti. Prvič, v svojem branjenju interesov države je MZZ premalo upošteval dejstvo, da preiskava že poteka, in sicer na osnovi nekaterih dokazov, ki jih je, kot sedaj vemo, na svoj naslov dobila tudi slovenska policija. Drugič, sporna je interpretacija državnega interesa. Če bi šlo resnično za branjenje državnih interesov, bi minister Rupel v iskanje ustrezne politike načeloma moral vključiti vsaj še opozicijo. Tako pa pomaga ustvarjati domneve, da s svojimi dejanji v bistvu brani zgolj akterje, ki se v zvezi z sumom korupcije ob poslu s Patrio pojavljajo v oddaji. Vsi ti akterji lahko dobijo priložnost pojasniti svojo plat zgodbe – vendar na televiziji (ali v okviru preiskovalnega postopka). S tem MZZ nima prav nič. Edina komunikacija, ki bi jo MZZ morebiti lahko imel s finskim zunanjim ministrstvom in ki bi bila razumljiva vsaki državi, je kratko pojasnilo, ne daljše od enega stavka. Pojasnilo, da se MZZ zaveda, da gre za domneve o hudih kaznivih dejanjih, kjer bo slovensko pravosodje oz. organi pregona storili vse, kar je mogoče, da se opravi ustrezna preiskava tudi v Sloveniji, Finsko pa prosijo za nadaljnje sodelovanje. Takšna komunikacija bi bila konsistentna tudi s prvim členom Konvencije Združenih narodov proti korupciji, ki jo je Slovenija ratificirala februarja letos. Ta v svojem prvem členu jasno pravi, da je država dolžna “spodbujati, olajšati in podpirati mednarodno sodelovanje in strokovno pomoč pri preprečevanju korupcije in boju proti njej.” Na ta način bi MZZ dal svetu preprosto in jasno sporočilo: spoštujemo mednarodne zaveze in verjamemo v vladavino prava. Od tu dalje, še enkrat, zadevo prevzamejo druge institucije, ne MZZ.
Zunanjepolitična dejavnost Republike Slovenije v primeru Patria povzroča še dodatno škodo v notranjepolitičnem kontekstu, ki bistveno presega domet Putnamove teorije. V Sloveniji se namreč ustvarja vtis, češ da smo v. nekem specifičnem, da ne rečem izrednem stanju, kjer kraljuje nezaupanje in kot tako kliče na okope, stanju, kjer volilcem ne kaže zaupati, da bodo sposobni oceniti delo vlade in opozicije skozi vsa štiri leta, ne samo na podlagi nekaj dni ali tednov pred volitvami. To, da usodo neke države določa ‘afera’, je dovolj močan razlog tudi za druge demokratične države, da nekoliko podvomijo v raven politične kulture v Sloveniji.
Zadnji vidik, ki ga kaže tu izpostaviti, je povezan s problemom šibkih vlad. V stabilni mednarodni skupnosti je vlada šibka toliko, kolikor sama zase meni, da je šibka. Kako je sum korupcije v zvezi s poslom s Patrio vplival na samozavest slovenske vlade, ni mogoče reči, vsekakor pa kaže izpostaviti naslednje. S svojim ravnanjem tako zunanji minister kot MZZ sáma razpihujeta ‘afero’. Moji kolegi iz drugih držav se sprašujejo, zakaj neki bi neka vlada sume o korupciji, tudi če gre za objavo oddaje v tujini, kjer se kot predmet suma koruptivnih dejanj pojavijo najvišji vladni predstavniki, povzdignila na meddržavno raven, saj takšno ravnanje ne prinaša prav nobenih koristi. Prvič zato, ker ne vlada ne MZZ z uradnim iskanjem ‘pojasnil’ v drugi državi ne bi odpravila suma korupcije doma. Drugič pa zato, ker bi s preveč čustveno reakcijo tujini praktično sporočala, da sum o domnevni korupciji za vlado predstavlja resnično velik problem, kjer se zdi, da so razsežnosti velike, vložki pa ogromni. Če se namreč vlada ali njeno (zunanje) ministrstvo spusti tako daleč, da si za tarčo vzame novinarje in nekaj podobnega (‘pojasnjevanja’) zahteva še od druge države, potem daje svetu jasno vedeti, da je v hudih škripcih.
Neprijetno spoznanje je, da takšnih zunanjepolitičnih praks, kot smo jim priča v primeru Patria, v svetu demokratičnih držav običajno ne srečujemo. Zato zunanjepolitično delovanje Slovenije po objavi oddaje na finski televiziji ni mogoče opredeliti drugače kot neobičajno. Težko je videti, kaj koristnega bi od te politike lahko imela država Slovenija in kako bi lahko pozitivno vplivala na njen ugled.
* Besedilo je bilo objavljeno v časniku Delo, 11. septembra 2008, v rubriki Gostujoče pero
