Nove kazni za prometne prekrške in polnjenje vinjetne “luknje”
Veljati je začel novi Zakon o varnosti v cestnem prometu (ZCVP). Izvajalci prometne politike te vlade so se osredotočili na povišanje kazni kot najuspešnejšega orodja v boju proti moriji na slovenskih cestah. Vse to je lepo in prav, če bi bile razmere njih odlične, a niso. Večina občinskih cest (32.000 km) so malce bolje asfaltirani kolovozi. In na teh cestah se zgodi največ nesreč s tragičnim izidom. Avtocestni sistem v Sloveniji ni slab, vendar je protokol, ki ga uporablja Dars pri načrtovanju avtocest in izvajanju gradbeno-vzdrževalnih del, na avtocestah izredno slab. Podobno je z nadzorom v avtocestnih (in drugih) predorih, ki jih v slovenskem cestnem prometu ni malo. Tudi policijski nadzor na avtocestah je pomanjkljiv.
Zadnje zvišanje denarnih kazni je (precej) nesmiselno. Vlada si na podlagi izračunov njenih strokovnjakov obeta zajetno povečan prihodek iz tega naslova, vendar pa tega ne priznava, dejansko je zvišanje te ravni kazni uvedla z izgovorom »skrbi« za voznike in uporabnike cest. Predstavniki AMZS in drugih organizacij (uredniki avto-prometnih publikacij, vodje šol varne vožnje itd), pa tudi posamezniki v policiji sami poudarjajo, da zvišanje kazni ne bo veliko prispevalo k večji varnosti v cestnem prometu. Če bi policija izvajala poostren nadzor nekaj let, bi se število prometnih nesreč na naših cestah nedvomno zmanjšalo. Dolgotrajna preventiva in vzgoja v cestnem prometu bi seveda obrodili sadove. Število voznikov, ki bodo zajeti v to kazensko mrežo, bo zedaj ostalo enako, prihodki države iz naslova denarnih kazni pa se bodo posledično zvišali. Kazenska zakonodaja, ki jo skupaj uvajata notranji in prometni minister Dragutin Mate in Radovan Žerjav, dejansko dosega samo en cilj: vozniki se ne osredotočajo več na vožnjo, temveč samo na opazovanje »čuvajev v modrem«.
Država je lastnik cestne infrastrukture (čeprav država vztraja, da so ceste tudi občinske). Slabo državno upravljanje in predvsem operativni protokol tega državnega monopola sta povzročila številne nesreče in smrti na naših cestah. Dodamo lahko še zastoje, onesnaževanje okolja in drugo.
Cestno-varnostne skupine se na splošno delijo v dva tabora: na tiste, ki vztrajajo, da »hitrost ubija«, in na tiste, ki vztrajajo »na veliko drugih razlogih«. Vsaka ima na svoji strani kopico statističnih podatkov – obe strani pa uveljavljata samo svoje stališče in statistične analize.
Statistika prikazuje dokaj izmaličeno sliko. Ta prikazuje oblast, ki je bolj zadovoljna, da lovi nekaj hitrejših voznikov na razmeroma dobrih cestnih odsekih (recimo Tivolska obvoznica v Ljubljani, kjer ni pešcev in kolesarjev), kot pa recimo po bolj prometno bolj obremenjenih cestah, kot je na primer cesta Škofja loka — Železniki.
Radarska fotografija dejansko ne zmanjšuje tragedij na naših cestah. Novo zakonodajo najbolj ilustrira podatek za zvezno avstralsko državo Zahodna Avstralija, ki kaže, da se je priliv v proračun vlade zvišal: leto 2001 je znašal 42 milijonov avstralskih dolarjev, leta 2002 pa je dosegel že 46 milijonov avstralskih dolarjev. Število smrtnih žrtev pa je ostalo nespremenjeno (9,9 mrtvih na 100.000 prebivalcev). Ker bo vinjetni sistem povzročil luknjo v odplačevanju dolga (3,5 milijarde evrov) DARS-a, bo, (čeprav vlada trdi drugače od strokovnjakov), to treba nekje nadomestiti in povečanje kazni je odlična rešitev pod krinko reševanja problemov na naših cestah.
Nikakor ni opravičila za posameznika, ki pije in vozi in izgubi razum. Prav tako ni opravičila za posameznika, ki zavestno krši zakon in prekoračuje hitrostne omejitve oziroma na splošno krši varnostne predpise.
Navzočnost policije na cestah je nujna, in to tako uniformirane policije, kot tudi policije v neoznačenih vozilih, vendar stroški za to niso majhni. Na avtocestnih odsekih policistov skorajda ni, prav tako jih je bore malo ali nič na nekaterih nevarnejših občinskih cestah.
Pri uveljavitvi tako drastičnih kazni bi morali izvajati tudi uveljavitveni čas vsaj treh mesecev. V tem obdobju bi vse kršitelje manjših prekrškov policija samo opozarjala. Če je prekršek (recimo hitrost) večji od 10 odstotkov prejšnjega zakona, potem se tega voznika kaznuje še po starih pravilih (ali pa se voznika samo opozori). Če pa je to prekršek, ki je večji od 10 odstotkov, potem pa je kazen že po novem zakonu. Vinjenost naj bo kaznovana že po novi zakonodaji.
Število voznikov na naših cestah raste. Na avtocestah vsak dan vidimo nemalo število tujih registracij vseh mogočih evropskih držav. Tujci, ki pogosto obiskujejo ali prehajajo Slovenijo, so že seznanjeni z anarhijo in samovoljo na naših cestah ter s kroničnim pomanjkanjem policijskega nadzora. Tudi tisti, ki še niso seznanjeni s stanjem vedenja na naših cestah, se že po nekaj kilometrih preleve in prevzamejo obnašanje lokalnih voznikov. Tuji vozniki se namreč zavedajo, da policije ni. Naših ljudi, ki živijo in delajo v tujini in vozijo vozila tujih registracij in, ki zavestno ne upoštevajo slovenskih cestno-prometnih predpisov, tudi ni malo. Dodaten poudarek naj gre voznikom kombijev in minibusov. Različna športna društva (kajakaši, gorski kolesarji idr.) in nevladne organizacije uporabljajo enoprostorce (kombije) za prevoz svojih članov. Hitrost 120 – 140 km na uro ni redkost. Obstoja videonadzor cest, vendar se informcije iz tega vira ne smejo uporabljati. To je predvsem posledica neusklajenosti zakonodaje. Hkrati pa slovenski vozniki v tujini vozijo izredno previdno in obzirno.
Za konec naj navedem še nekaj statističnih podatkov, ki podpirajo mojo tezo o nujnem povečanju prisotnosti policije na naših cestah: Leta 1970 je imela Avstralija 14,2 milijona prebivalcev. Skupna letna smrtna žetev na cestah je bila 49,9 mrtvih na 100.000 prebivalcev. Leta 2000 (olimpijsko leto v Sydneyu) je imela Avstralija 20,9 milijona prebivalcev. Smrtnost je padla na 4,9 žrtev na 100.000 prebivalcev.
Tridesetletna kampanja represivnosti, ki se je izkazovala predvsem v navzočnosti policije na cestah 24 ur na dan, je obrodila sadove. Podatki zvezne države Novi Južni Wales za lansko leto kažejo, da so se dohodki iz naslova denarnih kazni tako policije kot elektronskega nadzora, zmanjšali za celih 77 odstotkov. To je rezultat dolgoročne kampanje vzgoje novih , dopolnjevali pa so jo z izredno grafičnimi videospoti v najbolj gledanem času na TV.
¼br> Kaj pa slovenska vlada? Vse bolj se kaže, da je vlada uvedla vinjete kot predvolilno »božičnico«, seveda pod krinko izboljšav pretočnosti na naših cestah. Ta vinjetna velika gesta bo ustvarila primanjkljaj v DARS-ovi sposobnosti plačevanja obresti, ki znašajo 135 milijonov evrov letno. Za ta dolg jamči država (davkoplačevalci) in znaša 3,5 milijarde evrov (vir Delo 9. 5. 2008 stran 3).
Če vzamemo skupino desetih policistov, ki naj bi na mesec kaznovali določeno število voznikov in bi po starem kazensko-plačilnem sistemu to v proračun prineslo določen znesek (statistik ni na voljo), potem bo sedaj istih deset policistov veliko “donosnejših” ali vsaj štirikrat toliko kot prej. Anomalija pri vsem tem je tudi v tem, da dobiš popust, če plačaš takoj.
Namen zakonodaje naj bi bil v umirjanju prometa in posledičnem povečanju varnosti.
V prvih dnevih nove zakonodaje to ni bilo očitno, razen na nekaterih cestah v Prlekiji in vzhodni Sloveniji. Navedem pa lahko tudi primer tujih tovornjakov v trojanskih tunelih (v deževnem vremenu je bila omejitev 60km/ h), ki so mene (vozil sem zavestno 80 km/ h ob dveh zjutraj, kar je 20 km nad takrat veljavno omejitvijo v deževnem vremenu) prehitevali z veliko večjo hitrostjo, kot je bila omejitev za osebne avtomobile v suhem vremenu – 100 km/h). V predorih so video kamere, vendar jih DARS in policija ne uporabljata zaradi njima znanih zakonodajnih neusklajenosti.
*opomba: Peter J. Česnik je kot vodja strankinega odbora za promet članek objavil v reviji Transport (št. 6., letnik 8, juni 2008)
