Notranja politika v podporo diplomatski akciji
V Zunanji politiki majhnih držav je dr. Ernest Petrič opisal moment za nastanek uspešnih diplomatskih akcij: »… Pogoj za uspešno zunanjo politiko majhne države…, da zna najti prostor in možnosti za uresničitev lastnih ciljev s tem, da se kreativno prilagaja dogajanjem in procesom v mednarodni skupnosti, da zna najti pravi čas, prave priložnosti ter prava sredstva in pravo podporo za uveljavljanje lastnih ciljev.« Priložnost za podpis arbitražnega sporazuma je bila prava, saj sta vzporedno potekala procesa za mirno rešitev vprašanja meje in pogajanj za vstop Hrvaške v Evropsko unijo. Kot pravo sredstvo lahko pojmujemo tudiposredovanje Evropske unije pri mirnem reševanju vprašanja meje, poznanega kot drugi Rehnov predlog komisarja za širitev Ollija Rehna.
Vendar pa zunanja politika danes še bolj kot pred 15 leti, ko je Petrič napisal Zunanjo politiko majhnih držav, temelji na procesih odločanja v notranji politiki, na koalicijski podpori v parlamentu in na podpori v javnosti. Vzpostavlja se posebno vzdušje v javnosti, v katerem se sprejemajo odločitve s pomembnimi zunanjepolitičnimi posledicami. Nasprotniki arbitražnega sporazuma mobilizirajo množice v smeri, da ne sprejemajo rezultata diplomatskih pogajanj. (Izkušnjo z odvračanjem podpore diplomatski akciji imamo z zavračanjem ratifikacije sporazuma Drnovšek-Račan, ko hrvaška javnost ni podpirala mednarodnega dogovora, hrvaška politična elita pa ni želela nositi odgovornosti za njegovo ratifikacijo in izvajanje.) V tem procesu mobilizacije za ali proti arbitražnemu sporazumu se mediji umeščajo kot posredniki med akterji na notranji ravni. Mediji so dobili vlogo posrednika med neusklajenimi elitami, odločevalci in interesnimi skupinami glede imanentenga zunanjepolitičnega vprašanja.
Pri tem obstajajo dvomi, da so odločevalci na vrhu in diplomati usvojili veščine sodelovanja z mediji in ali jim izbrane poročevalske zvrsti v slogu pogovornih soočanj nudijo dovolj prostora za izločanje neverodostojnih in malo verjetnih interpretacij ter ugibanj o možnih odločitvah arbitražnega sodišča. Kako učinkovito tekmovati z nizanjem medijskih podob v slogu »infotainmenta«, ki vpliva na izvajanje slovenske zunanje politike? Odprta diplomacija, ko vanjo vstopajo nedržavni akterji od nogometnih navijačev do verskih skupnosti, zahteva od odločevalcev vzpostavljanje konstruktivnega odnosa z volilci in notranjepolitičnimi akterji, če želijo izvesti rezultat diplomatske akcije dogovorjen na najvišjih ravneh.
V pogojih take odprte, celo medijske diplomacije, bi se veselili zahtevnejših informativnih oddaj z izjemnimi novinarskimi imeni, nadejali bi se ustvarjalnih prispevkov, ki terjajo načrtovanje, ustvarjalnost, skupinsko delo, spremljali bi reporterske zgodbe, poldokumentarce itd. Kar prejemamo ustreza obliki »infotainmenta«, bolj ali manj iskrivim pogovornim oddajam, kjer stopa v ospredje predvsem zakonsko določena oddaja medijskega prostora.
Notranjepolitična razmerja in javno mnenje lahko ogrozijo izvajanje zunanje politike, saj obstoji možnost izrabe zunanje politike v strankarske ali osebne znotrajstrankarske namene z namenom pridobiti si boljše izhodišče v boju za oblast na naslednjih volitvah, o čemer je dr. Vlado Benko pisal že v svoji Zgodovini mednarodnih odnosov v 1994.
Adriana Dvoršak
predsednica programskega odbora stranke Zares – nova politika za mednarodne odnose
(zapis je bil prvotno objavljen na blogu http://adrianadvorsak.blogspot.com )
