Nikoli več!
Zgodovina je veda za katero pravimo, da je učiteljica življenja. Torej, človeštvo naj bi se na dogodkih iz preteklosti učilo svojih napak. Vendar je vprašanje, ali takšna trditev drži v celoti, deloma ali sploh ne. Zagotovo v velikem številu primerov sploh ne drži. Ljudje smo živa bitja, ki napake ponavljamo ves čas zgodovine. Z željo doseči določen cilj, hitro pozabimo, da smo podobne napake v preteklosti že storili. Zanimivo je, da se imamo ljudje za superiorna bitja, ki nas od ostalih živih bitij loči to, da imamo razum. A vendar, ali lahko razumno bitje stori sočloveku takšne grozote, kot so se dogajale v preteklosti (holokavst) in se še vedno dogajajo (Darfur, Gaza). Ne morem, da ob tem ne bi pomislil na znan pregovor, ki pravi, da »še osel gre samo enkrat na led«.
O čem govorim in zakaj takšno razočaranje nad človeško družbo? Današnji dan je mednarodni dan spomina na holokavst. Ta dan med drugim obeležujemo tudi s spominskim dnevom grozote, ki se je dogajala v času II. svetovne vojne. Zakaj je ravno 27. januar izbran kot mednarodni dan spomina? Tega dne je bilo namreč osvobojeno eno največjih koncentracijskih taborišč med II. svetovno vojno – Auschwitz.
Koncentracijska taborišča so bila v nacistični Nemčiji ustanove za zapiranje nezaželenih oseb, ki so delovale v obdobju med 1933 in 1945. Goebbels jih je opisal kot “taborišča, kjer na najbolj človeški način antisocialne člane družbe resocializirajo v koristne ljudi.” V resnici so bila prizorišča najhujšega mučenja, groze in množičnega pobijanja v 20. stoletju.
Tega dne se spominjamo kalvarije ljudi, ki so bili z vidika totalitarne politične opcije označeni za družbeno zlo. To so bili predvsem Judje in Romi. V vsem času trajanja vojne so se v Auschwitzu, Majdaneku, Sobiboru, Dachau in podobnih taboriščih, dogajala grozodejstva nepredstavljivih dimenzij. Takrat si je peščica ljudi, ki so imeli politično moč, zastavila cilj rešitve judovskega in romskega vprašanja. Danes bi se posvetil zlasti judovskemu vprašanju.
Judje so ljudstvo, ki je skozi celotno zgodovino od vzpona krščanstva naprej doživljalo pregone in poboje (npr. španska inkvizicija, srednjeveški pregoni in vrhunec z II. svetovno vojno). Ocene zgodovinarjev, koliko ljudi je moralo umreti za nek višji ideološki cilj, se gibljejo okoli sedem milijonov. So vsi ti ljudje kaj zagrešili? NE. Edina krivda in še to ne njihova, je bila, da so bili vsi ti Judje rojeni ob nepravem času in prostoru. Človek bere knjige, osebna pričevanja o teh dogodkih, vendar resnični šok doživi , ko obišče katerega izmed mest, kjer so se zgodili največji zločini nad človeštvom.
Ogled taborišča je izredno naporen in predvsem čustven. Vsi namreč vemo, kaj se je dogajalo v Auschwitzu, vendar neposredno soočenje z grozotami, ki so se dogajale znotraj bodeče žice, pretresejo še najbolj trdnega človeka. Posebej presunljivi so bloki 4, 5 in 11. Po ogledu človek opazi spremembo na obrazih obiskovalcev, ko so prišli iz njih. Izražajo zamišljenost, žalost in predvsem nezmožnost odgovoriti na eno vprašanje: ZAKAJ?
Kaj je tisto, kar nas tako zelo presune. Predmeti, ki nas opomnijo, da je bil storjen zločin najhujše vrste nad nedolžnimi ljudmi. Vidimo kovčke v katerih so si v »obljubljeno deželo« prinašali svoje predmete, ki naj bi jim pomagali na novo zasnovati življenje. Vidimo lahko tudi osebne predmete: čevlje, oblačila, predmete osebne higiene ter otroške igrače, oblačila. Verjetno se večina začne šele takrat resnično zavedati, kaj se je dogajalo tukaj in poskuša razumeti in se mogoče celo vživeti v vlogo taboriščnikov. A obstaja velika razlika: vrata, nad katerimi stoji napis »Arbeit mach frei« so danes na široko odprta in si težko predstavljamo, kako je bilo v Auschwitzu, ko so bila zaprta.
Taborišče sem obiskal večkrat in vedno znova sem bil popolnoma emocionalno izčrpan ter šokiran, kakšnih grozodejstev je človek sposoben. Celoten Auschwitz je danes mesto žalostnega spomina. Zaradi izkrivljenih ciljev in ideologije posameznikov, je umrlo 1,5 milijona ljudi, večinoma Judov. Sama številka nam lahko hitro izbriše predstavo kaj to dejansko pomeni. To so bili ljudje z imenom in priimkom ter življenjem, ki je bilo v nekem momentu grobo prekinjeno. Prav je, da se vseh teh ljudi spomnimo in si hkrati zaželimo, da bi bila družba v prihodnosti strpnejša, sprejemljivejša in da se napake iz preteklosti, ne bi več ponavljale.
A prišla je ponovitev, zgodila se je Gaza. In tukaj veliko razočaranje, nerazumevanje. Zakaj ljudstvo, ki je preteklosti trpelo takšne muke, danes izjava zločine nad človeštvom, ki so prav tako vredni vse obsodbe. Pričakoval bi, da bodo pri reševanju sporov, nesoglasij in tudi agresije poskušali odgovoriti z diplomacijo, pogovori. Obsodbe vredno je, da v 21. stoletju Izraelci uporabljajo najmodernejša orožja za doseganje političnih ciljev (varnost Izraela) pri tem umirajo številne civilne žrtve. Še huje kot uporaba orožja, je preprečevanje humanitarne pomoči prebivalcem Gaze, kar je posledično peljalo v humanitarno katastrofo.
Po zadnjih dnevih sodeč, bo morda le prevladal razum. Toda škoda ostaja, materialna in še bolj emocionalna, zlasti pri ljudeh, ki so v teh napadih izgubili najbližjo osebo. S tem je bil storjen korak nazaj in ne naprej, pri reševanju teh sporov. Mi vsi, posamezniki in celotna družba, se moramo na področju strpnosti in političnih kompromisov še veliko naučiti, saj le tako lahko dosežemo, da se Auschwitz, Gaza, Darfur in Srebrenica v prihodnosti ne bodo več ponovili.
