Nevidni angažma

Močna sporočila ameriških študentov na YouTube videu, ki je z več kot dva in pol milijoni ogledov postal pravi fenomen medmrežja govorijo o viziji današnjih študentov. Film je z dvesto študenti državne univerze v Kanzasu, ki so sami predlagali vprašanja za raziskavo o sebi samih ter tudi napisali in uredili scenarij, posnel kulturni antropolog Michael Wesch. A Vision of Students Today  sicer ni prvi Weschov hit. Njegov Web 2.0… The Machine Is Us/ing US je imel več kot 6 milijonov ogledov. 
Štiriminutni filmček dobro odseva življenje in vrednote današnjih študentov o tem kako študirajo in kaj bi se morali naučiti za svojo prihodnost. Veliko pa tudi pove o stanju izobraževanja in izobraževalnega sistema. 

Kamera najprej potuje po prazni predavalnici. Njeno oko se ustavi pri napisih na šolskih zidovih in pohištvu….. kjer se na nekem stolu najde tudi vprašanje: Kaj se učijo, ko tu sedijo? Nato se predavalnica napolni s študentkami in študenti, ki kažejo liste, beležke in laptope z različnimi sporočili: »Povprečna velikost mojega razreda je 115« ali »18 odstotkov mojih učiteljev me pozna po imenu«. Zvemo, da preberejo polovico predpisane literature, od katere je le četrtina relevantna za njihova življenja. In da plačajo po sto dolarjev za učbenik, ki ga nikoli ne odprejo. Kajti: »Letos bom prebrala osem knjig, 2.300 spletnih strani in 1281 FaceBook profilov.«

Povprečen študent razreda v semestru napiše 42 strani študijskega besedila, a več kot 500 strani e-mailov. Spi kakih sedem ur na noč, eno uro in pol gleda televizijo, tri ure in pol je na medmrežju,  dve uri in pol posluša glasbo, dve uri klepeta po mobilnem telefonu, tri ure je v predavalnici, dve uri se prehranjuje, dve uri dela in tri ure študira. Vse skupaj torej  26 ur in pol na dan! »Sem ‘multitasker’ – (ker moram biti), «

Potem lahko preberemo, da bo povprečni študent iz te ameriške predavalnice imel ob diplomi 20.000 dolarjev dolga. Klub temu bo med srečneži tega planeta, na katerem milijarda ljudi zasluži manj kot dolar dnevno in njegov laptop stane več kot mnogi zaslužijo v letu dni. »Ko bom diplomirala bom verjetno delala v službi, ki danes še ne obstaja.«  je sporočilo enega lista.  In spet drugega:  »Nisem ustvarila problemov, ki pa so moji problemi.«

In še preden se na ekranu pojavijo besede –  nekateri so namignili, da nas tehnologija lahko reši….da nas samo tehnologija lahko reši –  študenti priznajo, da ‘facebukirajo’ svojo pot skozi študij. Z računalniki v predavalnici počno vse kaj drugega kot pa da bi se ukvarjali s študijskim gradivom ….
In kakšen komentar bi lahko dodali več kot sedem tisočim odzivom? V bistvu, študenti v tem videu potrdijo stališče Marshalla McLuhana , ki je navedeno v  uvodu filma in se glasi nekako takole: današnji otrok je zmeden, ko vstopa v okolje 19. stoletja, ki je s pomanjkljivi, a po fragmentiranih in klasificiranih vzorcih predmetnikov in urnikov urejenimi in ustrojenimi informacijami še vedno značilnost izobraževalnih ustanov.

Hkrati se v njihovem načinu sporočanja rojeva sprememba paradigme, saj je izbrana komunikacija radikalnejša in prodornejša od ne tako davno široko sprejete komunikacije z e-sporočili, množične pismenosti pred stoletjem in pol ali tiska pred pol tisočletja. S tem pa študenti izražajo tudi pomen pogosto citiranega McLuhanovega argumenta o tem, da je medij sporočilo: »…da so osebne in družbene posledice vsakega medija … rezultat nove lestvice, ki jo vpeljeta v naše zadeve vsako osvobajanje nas samih ali nova tehnologija«. Pretvarjajo  ga v 21. stoletje, pri tem pa njihov angažma večini visokošolskih učiteljev in politikov ostaja neviden.