Nevednost vlade glede instituta nadomeščanja ministrov in operativna (ne)sposobnost vlade?
V medijih je te dni moč zaslediti kar nekaj izjav predsednika vlade oz. njegovega kabineta in nekaterih članov vlade ter predstojnikov vladnih služb o nadomeščanju Zaresovih ministric, ki so ta teden podale odstopne izjave, iz katerih izhaja bodisi pravno sprenevedanje bodisi nerazumevanje instituta nadomeščanja ministrov.
Izjava kabineta predsednika vlade, da bo predsednik vlade državnemu zboru naslednji teden poslal predlog za imenovanje novih začasnih ministrov, kaže na popolno nerazumevanje tega instituta.
Državni zbor ministrov, ki bodo začasno vodili ministrstva namesto odstopljenih Zaresovih ministric, ne bo imenoval, temveč se bo le seznanil z obvestilom predsednika vlade, ki mu zakon o vladi daje pooblastilo, da vodenje ministrskih resorjev brez imenovanih ministrov začasno poveri drugim ministrom. Slednje pa pomeni, da so ta ministrstva še vedno brez imenovanih ministrov in da ima predsednik vlade tri mesece časa, da državnemu zboru predlaga imenovanje novih ministrov. Mehanizmi nadomeščanja v zakonu o vladi resda niso natančno urejeni (oblikovani so bili za imenovanje vlade) in predstavljajo bolj pravno analogijo za primere, ko je vlada v celoti že imenovana, vendar je njihov namen jasen: delujoča in operativna vlada. Da bi lahko vlada operativno delovala, je nadomeščanje časovno omejeno. Takšno nadomeščanje predstavlja rešitev zgolj za izjemne primere in ne normalno stanje, kot ga nekateri poskušajo prikazati. Ta institut ne odvezuje oziroma ne sme odvezovati predsednika vlade njegove odgovornosti, da oblikuje vlado s polnimi mandati ministrov. Dolžnost predsednika vlade je, da državnemu zboru predlaga kandidate za ministrice in ministre.
Ministri, ki nadomeščajo odstopljene ministre, imajo zgolj začasno pooblastilo za vodenje drugih resorjev. Torej niso dvojni funkcionarji. Je pa res, da imajo pri vodenju resorja polno pooblastilo oziroma da v skladu s sprejeto politiko vodijo in predstavljajo ministrstvo, izdajajo predpise in druge akte v skladu z zakonom ter sprejemajo druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Torej ne opravljajo zgolj tekočih poslov. Kljub temu pa se ni moč strinjati z izjavo kabineta predsednika vlade, da glede na primerno prerazporeditev odgovornosti in nalog vlada ne bo nič manj operativna. Vlada resda ne bo nič manj operativna na svojih sejah, bodo pa zaradi subjektivnih in objektivnih razlogov manj operativna ministrstva. Nadomestni ministri in njihovi državni sekretarji fizično ne zmorejo hkratnega sedenja na dveh stolih na dveh lokacijah, da o hkratnem opravljanju različnih upravnih nalog na različnih upravnih področjih niti ne govorimo. Kar pomeni, da bodo morali tako na svojem kot ministrstvu kot ministrstvu, ki ga bodo začasno vodili, odpovedati vrsto že načrtovanih aktivnosti oz. se jih ne bodo mogli udeležiti, da si bodo morali na novo postaviti prioritete opravljanja nalog na svojih matičnih resorjih, da bodo morali v treh mesecih na novo osvojiti upravne naloge na nadomestnem resorju, da si bodo za tri mesece morali postaviti politične usmeritve, ki bodo lahko nasprotne z dosedanjimi in še bi lahko naštevali. Namesto treh oz. štirih resorjev (če omenimo še MVZT) se bo kar osem resorjev spopadalo z omenjenimi operativnimi težavami. In to najprej tri mesece, kasneje pa, če bodo imenovani novi ministri, še nekaj mesecev. Novi ministri namreč potrebujejo nekaj časa, da se lahko dodobra seznanijo z resorjem in določijo nove politične usmeritve.
Zato so izjave o normalni operativnosti vlade veliko sprenevedanje.
Pri tem bi radi opozorili tudi, da nekateri člani vlade še po treh letih opravljanja funkcije ne poznajo in razumejo vloge in položaja državnega sekretarja in generalnega sekretarja vlade. V vsakem ministrstvu se lahko imenuje največ en državni sekretar, ki pomaga ministru pri opravljanju njegove funkcije v okviru pooblastil, ki mu jih da minister. Državni sekretar ima status funkcionarja, imenuje in razrešuje ga vlada na predlog ministra, ki vodi ministrstvo, funkcija pa mu preneha z dnem prenehanja funkcije ministra. Kar pomeni, da je državni sekretar namestnik ministra in da ima vsak minister lahko le enega namestnika.
Nadomestni ministri oz. vlada na ministrstvih, ki jih bodo ti začasno vodili, ne morejo oz. more imenovati novih državnih sekretarjev, niti ohraniti starih – tem bo funkcija prenehala z odstopom oz. seznanitvijo z odstopom Zaresovih ministric v državnem zboru. Pri vodenju jim lahko pomagajo zgolj njihovi namestniki oz. državni sekretarji, ki so bili imenovani na njihov predlog na tistem resorju, kjer so bili imenovani. Slednje pomeni, da te funkcije tudi ne morejo opravljati državni sekretarji iz kabineta predsednika vlade. In da predsedniku vlade pri nadomeščanju na ministrstvu za javno upravo ne more pomagati pri vodenju generalna sekretarka vlade, ampak zgolj eden od državnih sekretarjev iz njegovega kabineta, ki bi ga premier za takšno pomoč pooblastil. Generalni sekretar vlade vodi generalni sekretariat vlade in po navodilih predsednika vlade skrbi za pripravo sej vlade in izvrševanje njenih odločitev ter opravlja druge naloge v zvezi z organizacijo dela v vladi in vladnih službah. In nič več kot to oziroma brez spremembe zakona o vladi ne more pomagati predsedniku vlade pri opravljanju njegove funkcije v okviru nadomeščanja.
poslanska skupina Zares
