Naloge za vladarja
Če je sklepati po glasu ljudstva, naj bi se novi predsednik države bal (morda tudi veselil) v prvi vrsti dolgčasa. Menda v tej funkciji ni pretiranega naprezanja in prvi mož naroda lahko mirno mrkne v duhu ali s telesom kar za nekaj časa, ne da bi podaniki to sploh opazili.
Res mu nalog zunaj tistih z ustavo določenih ne gre kar tako na novo vsiljevati. Lahko pa se od njega vseeno tudi kaj novega pričakuje Tole, kar bo sledilo, so moja osebna pričakovanja in vesela bom, če bo novi vladar tole prebral. Le zakaj ne bi, saj ga vendar dovolj hrupno podpiram.
Torej.
Vlada, pa ne le naša, se v današnjem času vse bolj izgublja v bagateli vsakodnevja. Poganja škripajočo mašinerijo servisiranja dnevnih nalog in problemov, se poskuša spopadati z novimi in nepričakovanimi, zagrizeno in brez ostanka bije svoje ideološke boje s sovražnikom, ki se pri tej politični opciji, oziroma pri fantih, ki marširajo pod to zastavo, ne bo nikoli udomačil v nasprotnika in bo na vekov veke ostal sovražnik, čemur posveča svojo, vsaj videti je tako, bazično energijo. In predvsem in na prvem mestu nenehno kalkulira z imperativom biti vnovič izvoljena. Temu cilju je podrejeno vse drugo. In to, kot rečeno, to sploh ni kak poseben novum ali specifika slovenske vlade.
Okoli nas pa se svet vse bolj naglo, drastično in vse bolj usodno spreminja. Kopičijo se ne le zgolj na pol rešljivi, tudi najbrž nerešljivi problemi, ki bi jim bilo treba že zdavnaj nameniti velik odmerek vladarske in državniške pozornosti, ki jih je treba reševati na dolgi rok, pa jih aktualna vlada skoraj opazi ne. Ne le zato, ker ne bi imela zanje časa. Tudi zato, ker je reševanje takšnih problemov skoraj praviloma nepopularno: pomeni prikrajševanje državljanov, zategovanje (tudi energetskega) pasu, veliko slabe volje, prostor za dodatne demagogije vseh sort, pri katerih smo kar vešči.
Tako nikjer ni videti, da bi se vlada sistematično in dovolj odločno lotevala reševanja spreminjanja podnebja vsaj na mikro, slovenski ravni. Nobenih signalov ni, da bi se začela spoprijemati z demografskimi demoni, ki se prihuljeno plazijo iz prihodnosti in zoper katere bi morali sestaviti trdno in modro vseljudsko, medgeneracijsko strategijo že predvčerajšnjim. Ne duha ne sluha ni o vrsti drugih strateških razmislekov o dolgi vrsti izzivov prihodnosti, ki jih drugod v razviti Evropi pri marsičem že pridno in zavzeto rešujejo.
Pravijo, da bi bilo za kaj takega treba že zdavnaj organizirati nekakšna znanstveno raziskovalna telesa, bodisi pod okriljem ministrstev bodisi drugače, sestavljena iz posebej bistrih in usposobljenih Slovencev, ki ne bi podlegala nikakršnim strankarskim ali ideološkim pričakovanjem in bi jih torej vsakokratne volitve in druge zamenjave praviloma obšle. Ničesar takšnega nimamo. Res je, da so bili poskusi v tej smeri, a praviloma je vse zvodenelo in umrlo.
Res je tudi, da se je predsednik Drnovšek sprva na videz zavzeto lotil nekaterih »problemov o prihodnosti nacije« in organiziral peščico odmevnih okroglih miz na te teme. Ostalo je zgolj pri tem, nič več in nič novega se ni zgodilo in spet je vse obstalo.
Nikakor ne sprejmem za svoj načrt prihodnosti Slovenije nekaj za zdravo pamet žaljivih floskul o otoku pred Izolo in megazabavišču pod Ptujem ali kjerkoli že.
Torej, spoštovani novi vladar Slovenije, za dolgčas ni nikakršne potrebe. Upam si ženska naivnost je seveda brezmejna – plaho pričakovati, da pet let svojega predsedovanja ne nameravate investirati predvsem v kalkuliranje za podaljšanje svojega mandata. Slovenija je sestradana od pomanjkanja vsakovrstnih dejavnih premislekov o reševanju problemov v našem makro in mikrokozmosu. Če vam bo dolgčas, oziroma če želite narediti za svojo domovino kaj res pomembnega, dolgoročnega in prepoznavnega, premislite malo o tem.
Želim vam tudi veliko uspeha pri volitvah čez nekaj dni.
