Na konvenciji sprejeli Manifest za odgovorno ekonomijo in spremembo imena stranke
Na 6. konvenciji stranke Zares, ki je bila 15. oktobra 2011 v Ljubljani, so članice in člani potrdili letno poročilo predsednika stranke in predlog političnih usmeritev, pa tudi programski dokument Manifest za odgovorno ekonomijo. Poleg tega je bila na konvenciji sprejeta odločitev o spremembi imena stranke, ki se bo odslej imenovala ZARES – socialno liberalni.
Kot je v svojem govoru med drugim poudaril predsednik stranke Gregor Golobič, je Zares v štirih letih od ustanovitve povlekla vrsto potez, ki jih lahko označimo za naivne. Naivno smo v tem, da odločitve, ki jih sprejemamo, niso egoistično motivirane. Drugi nam tega niso nikoli verjeli in so zato naše poteze presojali za neumne, saj nam niso prinašale strankarskega političnega dobička. Med temi »naivnimi« potezami so: pobuda za oblikovanje t.i. levega trojčka, s čimer smo izgubili precej volilcev; vstop v vlado, ker je bilo to potrebno za oblikovanje nove vlade in ne zaradi funkcij; zgodba o tajkunskih kreditih, ko smo zahtevali prekinitev kreditiranja tajkunov in zamenjavo nove uprave NLB (morali smo zagroziti z izstopom iz vlade, da smo zmagali, a smo za to zmago plačali visoko ceno – sprožena je bila afera,s katero se je diskreditiralo Golobiča in stranko); zgodba o TEŠ 6, v kateri smo edini zahtevali podatke o tej dvomljivi investiciji (prišlo je do nove afere, znane kot oranžni cunami); izstop iz koalicije, da bi dosegli bodisi radikalne spremembe v vladi in načinu njenega vodenja politike bodisi predčasne volitve).
Z izstopom iz vlade in koalicije smo omogočili, da se je politični prostor končno odprl in v politiko vstopajo novi ljudje, je izpostavil Golobič. Po njegovih besedah sprememba ni le kadrovska, pač pa se pojavljajo stranke, ki so v programskem smislu naše zaveznice. To pomeni, da se je naša naivnost politiki in državi izplačala, naše vztrajanje daje prave rezultate. V nasprotju z očitki, da smo povzročili zastoj in blokado, se je zgodilo vse kaj drugega: agonija je presekana, tranzicijski 50 ali 60+ apetiti so preprečeni, politika je zaživela, vse več ljudi se odloča za vstop vanjo in napoveduje se višja udeležba na volitvah.
Brez naše nepreračunljive odločnosti, poteze izstopa iz otrple in samozaverovane koalicije, kar je pripeljalo do predčasnih volitev, bi se v prihodnjem letu v Sloveniji ob hujskaški asistenci že pripravljenih parastrankarskih formacij zgodila ulica z vsemi nepredvidljivimi oz. predvidljivo avtoritarnimi posledicami. Ulica, ki seveda nima nič opraviti z današnjimi legitimnimi zborovanji in demonstracijami.
Po treh letih in vsem, kar se nam je zgodilo, se moramo vprašati ne samo, ali smo kaj storili narobe, pač pa tudi, kaj je bilo to in kaj bi danes naredili drugače. “Pri tem ni mogoče iti mimo moje napake, ki sem jo priznal in se zanjo javnosti opravičil. Doslej se je lahko vsakdo, ki količkaj objektivno presoja dejstva, prepričal, da je bilo to ravnanje motivirano izključno z željo preprečiti politikantski pogrom nad nič krivim podjetjem in njegovimi zaposlenimi. Slednji so povečini izgubili službo, medtem ko ne država ne državljani po ugotovitvah vseh pristojnih institucij niso bili oškodovani niti za en evro,” je dejal Golobič.
V času delovanja v vladi je bila verjetno največja napaka že, ko ob imenovanju predsednika uprave NLB v začetku 2009, kamor je bil imenovan z očitnim namenom reševati nasedle tajkune, po političnem dogovoru med Pahorjem in Kresalovo, kar je bilo v nasprotju z vsem, kar smo skupaj obljubljali pred volitvami in je pomenilo, da se bo praksa prejšnje vlade nadaljevala, reagirali le s protestom pri predsedniku vlade, namesto da bi tudi izstopili iz vlade, če pri koalicijskih partnerjih ne bi dosegli jasnega distanciranja od takšnih politično-kadrovskih kupčij. Zadovoljili smo se z vsebino – preprečitvijo bančnega reševanja tajkunov. Prav orientacija na vsebino, na reševanje stanja na posameznih resorjih, je imelo za posledico, da nismo našli časa in moči za celovito oceno vzrokov za gospodarsko in družbeno krizo. K tej ključni nalogi smo se vrnili šele letos ob razmisleku o izstopu iz vlade in je rezultiralo v Manifest za odgovorno ekonomijo.
Živimo v državi, v kateri je pretežen del političnega razreda nepripravljen svojo osrednjo pozornost posvetiti oblikovanju in sprejemanju dolgoročnih razvojnih usmeritev, opustiti logiko izključevanja, izsiljevanja in demontiranja vseh institucij države. Zato je država neučinkovita in ljudje so izgubili zaupanje v politiko in demokracijo. Slovenski politični sistem ima vgrajene številne sistemske blokade, na kar smo v Zares opozorili januarja z dokumentom Za odpravo blokad. Zaradi teh blokad in opravilne nezmožnosti političnega razreda, da bi jih odpravil, pa tudi nekritičnega sprejemanja napačnih evropskih receptov in vlakovnih kompozicij reševanja krize na plečih najšibkejših, je tudi slovenska politika v celoti izgubila zaupanje javnosti.
V Zares smo prepričani, da je pričujoči trenutek zrel za to, da se novo politiko nadgradi z novo, odgovorno ekonomijo. Prekiniti je treba z neoliberalno paradigmo, katere edini cilj je profit – ne glede na posledice za okolje in družbo. Večina strank še vedno ponuja rešitve znotraj tega praznega repertoarja političnih programov, ki v ničemer ne postavljajo pod vprašaj sistema samega. Kar nas je, tudi globalno, privedlo do gospodarske krize in neizmerno visoke cene, ki jo zanjo plačujemo danes. Ti programi ne glede na marketinške puhlice še vedno merijo uspeh zgolj po dobičkonosnosti; so neučinkoviti, kar je razkrila ravno pričujoča kriza; povečujejo neenakost med ljudmi; so brezobzirni do okolja ter za svoje delovanje predpostavljajo koruptivno sklenjenost med kapitalom in politiko. V Zares zato menimo, da današnji trenutek kliče po spremembi sistema.
Manifest za odgovorno ekonomijo, postavlja naslednjo diagnozo: ne gre za napako v sistemu; sam sistem je napačen. Kot politična stranka nismo ostali samo pri diagnozi, ampak imamo konkretne predloge – v tem se zaenkrat razlikujemo od vseh drugih in jih spodbujamo k soočenju najboljših alternative.
Ker se danes oziramo predvsem naprej, v prihodnost, seveda ne morem mimo tako pogosto izrečenega vprašanja, s kom se bomo povezovali po volitvah. Po izkušnji s koalicijo v kateri smo delovali skoraj tri leta, to vprašanje za nas ni enostavno. Ta izkušnja seveda ni dobra. Pokazala nam je, da je ideološka sorodnost premalo za uspešno skupno delo. Tisto, na čemer je ta vlada padla, je – poleg kronične neučinkovitosti pri njenem vodenju – predvsem resnici zelo različna pripravljenost za poseg v politično-gospodarska omrežja, ki obvladujejo državo. Na tej točki nismo Zaresovi člani vlade čutili skoraj nobene podpore. Najbolj drastično seje to pokazalo pri pogajanjih o prekinitvi tajkunskih kreditov, pri TEŠ 6 in kadrovanju AUKN, kjer je bilo evidentno, da soglasja ne moremo najti zaradi pritiskov iz ozadja. Kako ta omrežja delujejo in kako ne bi smela, se je transparentno pokazalo ob vložitvi zakona o poroštvu za TEŠ 6, ko so poslanci SD, SDS, LDS vložili zakon, ki so ga spisali na HSE, torej eni od zainteresiranih strani.
Sam sem javno že povedal, da je za Zares najbolj verjetno, da bo po volitvah v opoziciji. Tega nisem rekel, ker bi se mi zdela ta možnost za nas najbolj udobna, ampak zato, ker nisem videl prave možnosti za oblikovanje koalicije, ki bi bila pripravljena resneje nastopiti proti opisanim kapitalsko-političnim omrežjem in tudi ne prave možnosti za soglasje o naravi gospodarske krize in ukrepih za izhod iz nje, je nadaljeval Golobič.
Poenotenje pogledov na potrebne ukrepe za izhod iz krize in izstop politike iz netransparentnih povezav s kapitalom sta nujna pogoja za politična povezovanja. Če se je kak teden nazaj še zdelo, da takšnega soglasja ni mogoče pričakovati, se je z vstopom novih političnih akterjev vzpostavila vsaj možnost, da so takšne spremembe možne; ti sicer še niso predstavili svojih namer, a vsaj upamo lahko, da je v njih več poguma, kot v starih politični strankah, in da so pripravljeni skupaj z nami iti v bitke z omrežji, kjer je to potrebno, in da so pripravljeni drugače pogledati na gospodarsko krizo – z očmi večine.
Prihaja čas konfrontacije vsebin – tu je naša prilika. V teh soočenjih smo najmočnejši, je prepričan Golobič. Vedeti pa moramo, da tega, kar imamo ljudem povedati, ni mogoče zaviti v posladkana propagandna sporočila ali tri kratke stavke, ki jih lahko povemo v medijih. Sporočilo, ki ga imamo, ni enostavno ali lahko, ne obljubljamo čarobne palice. Nobenega drugega načina ni, da to sporočimo ljudem, kot da gremo mednje in si vzamemo čas, da ga povemo. Pa tudi, da poslušamo, seveda. Zato bomo izbrali kandidate in kandidatke za državni zbor, ki so takšni in bodo na tak način tudi ravnali.
Na volitve gremo z radikalnim in aktualnim programom. Z izkušnjami – dobrimi in slabimi, in znanjem, ki iz tega sledi. Gremo na podlagi naših dosežkov, med katerimi so najbolj odmevni: prekinitev kreditiranja tajkunov, nezdružljivost županov in poslancev, zakon o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja, preprečili smo, da se TEŠ 6 izvede mimo vsake javne razprave, dosegli začasno ustavitev, podvojitev sredstev za raziskave in razvoj ob hkratnem povezovanju znanstvenih ustanov in inovativnega gospodarstva, praktično edini uspešen primer socialnega dialoga: dogovor s sindikati o zmanjšanju izdatkov za plače v javnem sektorju za 1 mrd. do 2012…
“Vse to je povod za samozavest in za ponos. V tej dvorani sedijo ljudje z dvignjeno glavo – z dobrimi razlogi! Vsi drugi si lahko mašijo ušesa, zatiskajo oči, prekričijo naš glas, a dejstva bodo ostala in vsakdo, ki bo stopil na to pot, bo šel po naši sledi, se nam bo pridružil v naši smeri; v tem je naša moč, v tem je nemoč naših zoprnikov. V tem je temelj naše prepričanosti in vzrok ponosa, da smo ostali in se naprej ostajamo zares zvesti našemu projektu,” je sklenil Golobič.
Konvencija Zares je sicer potekala pod sloganom Vrnimo Sloveniji prihodnost, članice in člani pa so največ pozornosti namenili omenjenemu Manifestu za odgovorno ekonomijo. Pri tem je bila pogosto izpostavljena potreba po spremembah in novi, socialni ter odgovorni ekonomiji. Številni so izpostavili prepričanje, da je za nizko podporo stranke v javnosti kriv upor Zaresa zoper kapitalistične lobije in tajkunsko politiko.
Poročilo predsednika stranke:
Posnetek celotnega dogajanja na konvenciji:
