My life is my revolution

Nekoč je živel Jaša L. Zlobec, pesnik in revolucionar – ob tem še mnogokaj. Bil je tudi najbolj izpostavljen lik ljubljanskega študentskega gibanja iz začetka 70-ih, ki je kulminiralo s takratno zasedbo Filozofske fakultete. Jutri bo pokopan. V spomin nanj in na neponovljivo kristalnost njegovega duha objavljam tu prepis uvodnika v študentovski časopis Tribuna, katerega odgovorni urednik je bil, ko ga je natisnil na svoj enaindvajseti rojstni dan, 21. januarja 1972. Monumentalno in kljub/zaradi časnosti prepolno brezčasnih vprašanj in odgovorov. (gg)

My life is my revolution*

Tribuna je v resni krizi. V krizi je delo uredništva. V krizi je naša dobra volja in naš delovni elan.

To pa ni tista kriza, o kateri nam govorijo politična vodstva z univerzitetnim komitejem na čelu. tudi dvojna prepoved je bolj znak nezrelosti sodišča kot pa urednikov.

Problem Tribune je v tem, da se ne more osvoboditi logike, proti kateri se vseskozi zagrizeno bori.

Tribuna je v letu in pol prešla pot do angažiranega, opozicijskega časopisa, ki pa je ohranil v sebi klasično politično strukturo. Enako se dogaja s sedanjim ljubljanskim študentskim gibanjem.

Pristali so na točki nekoliko levo od uradnih struktur na univerzi in še mnogo bolj levo od slovenskih političnih struktur. Tako smo začeli in to našo pozicijo smo uspeli precej utrditi. Postali smo majhen center moči, in do neke mere je ta očitek upravičen, manipulirali s študenti, jim neprenehoma kazali drugo plat medalje, napadali gnilost institucij, razkrivali našo čistost in poštenost – skratka, nastopali smo s klasičnih revolucionarnih pozicij, kot že toliko študentskih in drugih gibanj pred nami. Marljivo smo delali v partiji, jo skušali spreminjati, po cele večere smo posedali po sestankih univerzitetnega komiteja in skušali prepričati Gojka Staniča o našem prav. Dolgo, predolgo smo se ukvarjali z idejo “gverilskega pohoda skozi institucije”, in ostali praznih rok.

Govorimo in razlagamo čiste misli o radikalni spremembi v tej družbi, o kateri nenehno govorimo, da je gnila in nesocialistična. To radikalno spremembo z besedami nenehno tudi izvajamo, smo veliki verbalni revolucionarji. Tega nas je nekako sram in zato pozivamo k akciji. Zasedli smo fakulteto in imeli nekaj demonstracij. Beseda je meso postala.

Ostali pa smo pridni študentje, ki smo ponosni na svoje dobre povprečne ocene (najboljše ima glavni urednik), v politiki smo sicer levi, pa vendar še trdno v sferi partije in našega političnega sistema. Spoštujemo norme lepega obnašanja in fer politične borbe, kot otroci se veselimo, če nam v univerzitetni komite uspe zriniti tri naše ljudi ali pa če prelisičimo izvršni odbor skupnosti študentov, da sprejme stališče, ki je pogodu nam. Po sestankih pa se zberemo v Riu in s kozarcem v roki razkrinkamo vse slovenske politike. Delamo se norca iz policije, ko pa smo povabljeni na Rimsko cesto, smo zelo prijazni in pomagamo Čeliku po vseh svojih močeh. Kajti moramo ostati spodobni in korektni, sicer bomo, kot mi razlagajo doma, izgubili pravico do kritike… V pravilnik smo celo sprejeli klavzulo, da je lahko urednik Tribune samo reden študent.

Vse to je kriza Tribune. Sistem, proti kateremu smo povsem razumsko zavzeli nasprotno stališče, nam omogoča prijetno eksistenco. Nihče nas ne preganja. Kot uredniki smo si celo dobili nekakšno avreolo herojstva. Brucke si nas spoštljivo ogledujejo, politiki razpravljajo o nas, zavedamo se svoje pomembnosti. Ni nam hudega. Postali smo del tega sistema, etablirana opozicija. Nismo fizično ogroženi, svoje duhovne ogroženosti pa se še niti prav ne zavedamo.

Oblasti sicer ne maramo in se zanjo konkretno ne borimo, smo pa do vratu vključeni v oblastnoborilsko logiko. Smo karta, na katero se da igrati. Na račun logike, v kateri živimo, si je že marsikdo pomagal.

Iti moramo v parlament, je rekla Roza Luxemburg, samo ne tako kot mi, ki v tem parlamentu skušamo izboriti prevlado svojih stališč. Na vsakem sestanku preštevamo ljudi, ki se bodo postavili za nas in nas podprli. Iti je treba v parlament samo zato, da razgališ njegovo logiko, njegovo dokončno breizhodnost. Ker vse drugo je že vključevanje v igro, preštevanje adutov.

V svoji leto in pol trajajoči ekspanziji je Tribuna prišla do roba. Do roba stare logike. Naprej več ne moremo. Lahko se samo ponavljamo, brez prave potrebe, potrebe zunaj in v nas. Najbrž ta kriza še ni jasno vidna, naklada nam narašča, med študenti je vedno več simpatij, politiki nas še vedno tolerirajo.

Samo vsega je dovolj. Dovolj je laži okoli nas, na katere molče pristajamo. Dovolj je resnic, ki jih nihče na glas ne pove. Dovolj je laži o našem revolucionarstvu, o naši zavezanosti marksijanski misli, ki je ni. Nikakršne revolucije ni, v imenu katere bi delali. Dovolj je tega, da se na sestankih nasmihamo drug drugemu in se trkamo po čelu, ko pa govorimo, smo prijazni in konstruktivni. Dovolj je tega, da skušamo Gojka Staniča pobiti z njegovo lastno logiko. To je ponižujoče zanj in za nas. Dovolj je tega, da prosim urednike, naj ne pišejo preveč besed, kot kurc in pizda. Zakaj se bojimo katoliške slovenske logike! Zakaj smo na sodišču vsi fini in protokolarni? Dvakrat je bila Tribuna na sodišču. Obakrat je bilo sojenje čista farsa, sodniki pa birokrati in njihova sodba znana že vnaprej. Mi pa, čisti in spodobni, smo jih skušali prepričati o svojem prav. Na univerzitetnem komiteju sem bil javno pohvaljen, ker sem se pametno in zrelo obnašal na sodišču. Zakaj! Sodišče je bilo teater, samo mi smo igrali vlogo neumnega Jurčka, tožilec pa se nam je smejal v pest.

Moje življenje je moja revolucija, pravijo v Ameriki. To morda razumemo, ni nam pa še prišlo v zavest, ni še postalo naša eksistenčna nuja. Klasično revolucionarstvo, verbalna onanija. Vse kar smo do sedaj naredili, bo figo vredno, če ne bomo šli naprej. Edini naš izhod, tako Tribune kot nas samih, kot komunistov, je samo popolna odkritost in doslednost. To je politični samomor, pravijo. Seveda, to je politični samomor. Če bomo dosledni, se bomo politično onemogočil, ne bomo dobili več treh ljudi v univerzitetni komite, pogruntali nas bodo, nič več ne bodo prijazni, ne bo več političnega dialoga. Za zdaj nas imajo za leve radikalce z rahlo primesjo anarhizma, potem pa bomo naenkrat anarholiberalni norci, neresni, neodgovorni, zlobni, antisocialistični, nevredni dialoga in še marsikaj. Samo, zakaj se tega bojimo, zakaj se bojimo prekletstva politikov? Vemo in pravimo, da je politika umazana, nečedna in nepoštena. Kaj še iščemo v tej politiki? Konkretno te politike ne bomo mogli nikoli spremeniti, lahko se vanjo samo vključimo. Lahko smo v njej Don Kihoti poštenja kot konkretno Matevž Krivic, lahko se gremo zagrenjen cinizem kot Saksida, samo, kaj naj s tem počnemo?

Moje življenje je moja revolucija. Toliko omenjeni radikalni prelom moramo začeti v sebi, v Tribuni. In če bomo zato prepovedani, če nam bodo ukinili dotacije, če nas bodo vrgli iz uredništva, kaj potem? Mar se bomo za vsako ceno borili za obstoj nečesa, v kar ne verjamemo! Požvižgam se na časopis, v katerem je treba zaradi fizičnega obstoja žrtvovati zdaj ljudi, zdaj članke, zdaj svoje prepričanje.

Prav gotovo ni najvažnejše, kolikim govoriš, ampak kaj govoriš. Moje življenje je moja revolucija. Predvsem moraš govoriti sebi.

Jaša Zlobec
Tribuna, 21. 1. 1972

*Moje življenje je moja revolucija