Moje počitnice z Miškom Kranjcem
S slavnim prekmurskim pisateljem Miškom Kranjcem se nisva nikoli srečala. Ko se je, zdaj že daljnega leta 1983 poslavljal od življenja, je komaj izšel moj prvi roman. Rekli so mi, da ga je prebral in prenesli so mu tudi njegovo ustno sporočilo. Naj ne mislim, da se je slovenska literatura začela z Vitomilom Zupanom, je dejal. To je bilo torej edino, kar sva si kdaj rekla. Pa še tega, kar mi je torej želel nekako položiti na dušo, takrat, res še zelo mlad, nisem mogel prav razumeti. Kot tudi ne dejstva, da me je ob njegovi smrti urednik Sodobnosti, najvidnejše literarne revije tistega časa, prosil, naj mu napišem nekrolog, pa čeprav so bili živi še mnogi njegovi literarni sopotniki in tudi prijatelji.
Danes seveda razumem. Vse to se je dogajalo na začetku kulturniškega in vse bolj tudi družbenega vrenja, ki je le slabo desetletje za tem privedlo do demokratičnih sprememb in osamosvojitve Slovenije. V ospredje so začele prihajati t. im. zunaj-literarne vsebine njegovih del, tudi politična biografija.
No, moj intimni dialog s pokojnim »poetom prekmurskih ravnic«, kot ga je imenovala gimnazijska profesorica slovenščine, se je medtem vseeno ves čas nadaljeval. Prvo stičišče dveh pisateljskih svetov, ki ga kljub drugačnim literarnim pristopom in pogledom na svet ni bilo mogoče zaobiti, je vsekakor doživljanje specifične naravne krajine. Z vsakim korakom k še ohranjeni Muri ali v območje še neokrnjene ravnice sem pravzaprav lahko le spoznaval, kako tankočutni in natančni so v resnici njegovi opisi, ki se sicer mnogim, verjetno tistim, ki se tej lepoti ne zmorejo zares približati, zdijo idilični.
Drugo tako najino literarno dotikanje je bilo zame pravzaprav še bolj presenetljivo. Ob iskanju prvotnosti, ali bolje rečeno »ostankov arhaičnega v prekmurskem človeku« sem kmalu začel razbirati značilne panonske sentimente – vzgibe, razpoloženja in čustvovanja, ki jih je Miško Kranjec že zelo podrobno in brez dvoma tudi pronicljivo opisal. Vedel je že, da ti »ljudje z ravnice« čisto zares obstajamo, skušal je razumeti to drugačnost in na nek način ji je postavil poetični spomenik, ki je enakovreden tistim v drugih deželah širom Panonije.
Tega mu sicer v današnjem Prekmurju nekateri ne štejejo v dobro. Prepričani so, da so ravno njegova dela v slovenski zavesti ustvarila stereotip o t. im. malem, dobrem človeku. Ali celo še več: želijo verjeti, da je prav ta stereotip zakrivil večino njihovih zdajšnjih težav, ki so sicer posledica zgodovinske usode, kronične manj razvitosti, življenja na geografskem robu in pod težo ekonomskih migracij, s katerimi se ta pokrajina v resnici srečuje še danes. Ne morejo razumeti, da pisatelji ne ustvarjajo sveta, temveč ga samo popisujejo. Na delu je torej še ena t. im. zunaj-literarna vsebina, ki nam – tudi tu, v tem diskurzu na lokalni ravni – nekako onemogoča, da bi Kranjčev pisateljski opus končno brez uteži postavili tja, kamor po svoji umetniški vrednosti sodi.
Dobro bi bilo, če bi se tak bistven premik k zgolj literarnemu v tem primeru lahko zgodil že letos jeseni, ko bomo z več prireditvami in strokovnimi srečanji v Veliki Polani v Prekmurju in na Društvu slovenskih pisateljev v Ljubljani obeležili 100-letnico pisateljevega rojstva. Toda, ali je lahko temu tudi zares tako? Ali morda že živimo v času, ko je mogoče literaturo brati brez ideoloških in politikantskih nevroz? Nam tako socialno angažiran opus kot je njegov to sploh dopušča? Vse to so vprašanja, ki se mi to poletje, ki ga, namesto na počitnicah, preživljam ob prevajanju Kranjčevih zgodnjih, knjižno še neobjavljenih del, iz prekmurščine v slovenščino, zmeraj znova vsiljujejo. Razkriva se mi namreč pogled v doživljanje še zelo mladega pisatelja tam nekje okoli leta 1930, v obdobju velikih družbenih napetosti, nasprotij, pa tudi svetovne recesije.
A kakor koli že, prva knjižna objava teh Kranjčevih literarnih besedil, ki jih je še napisal v že tudi pokojnem prekmurskem knjižnem jeziku, bo za mnoge gotovo veliko presenečenje. Presenečenja po navadi sprožajo najrazličnejše odzive, primerjave pa se žal tudi kar same po sebi narekujejo.
