Moč in nemoč Zavodov za varstvo kulturne dediščine
Ministrica za kulturo Majda Širca je danes odgovorila na odprto pismo arhitekta Janeza Lajovica.
Spoštovani gospod Lajovic!
V javnem pismu, ki ste mi ga poslali v zvezi z osnovno šolo v Kranjski Gori, avtorice arhitektke Majde Lajovic in dozidavo, ki je bila zaupana drugemu arhitektu, ste me opozorili na problematičnost zakonodaje, ki ne varuje avtorstva zgrajene hiše in dovoljuje posege v nasprotju z logičnim razmislekom, da je prvi in najbrž tudi edini, ki lahko, ne glede na predpise, posega v svoje avtorstvo – avtor sam. Obžalujem, kar sem javno povedala že večkrat, take in podobne posege, kot je izginotje vašega hotela Prisank, prav tako v Kranjski Gori. Ob tem moram poudariti, da je komisija za arhitekturo 20. stoletja, ki je bila imenovana na Zavodu za varovanje kulturne dediščine in jo sestavljajo arhitekti, konservatorji in umetnostni zgodovinarji, javno nasprotovala podiranju hotela Prisank. Za prezidavo šole v Kranjski Gori pa je že 7. decembra 2009 predlagala, da naj se lastnik in oba avtorja dogovorita za način posega, ki ne bi skazil osnovno obliko šole. Temeljna naloga komisije je torej prav ta, da s svojimi ekspertnimi mnenji in ocenami kot strokovna instanca vpliva na zgrešene odločitve posegov ali nameravanih posegov v arhitekturo 20. stoletja. Ob opozarjanju na pomanjkljivo zakonodajo, in s tem tudi na slabo varstvo avtorskih pravic arhitektov, ki jim je zagotovljeno le spoštovanje, bomo na Ministrstvu, skupaj z Uradom za intelektualno lastnino, poiskali ustreznejšo zakonsko rešitev in jo predlagali v obstoječi pravni red. Zagotovo pa se, spoštovani gospod Lajovic, z mano strinjate, da je učinkoviteje od vsake pravne ureditve, ki pa seveda tudi mora obstajati, zavedanje vseh, ki o tem odločajo, da je varovanje naše skupne arhitekturne dediščine stvar spoštovanja ne samo avtorjev, temveč tudi preteklosti in odgovornost do prihodnosti. In v to dediščino uvrščam tudi arhitekturno dediščino 20. stoletja, četudi se morda kakšen umetnostni zgodovinar z mano ne bi strinjal. Prav to zavedanje odgovornosti mi je ob nastopu mandata narekovalo temeljit razmislek kaj s področjem arhitekture, ki na primer v nacionalnem programu kulture ni bilo omenjeno niti z enim stavkom. Zdaj je v dopolnitvi za področje arhitekture med drugim zapisano »Cilj kulturne politike je izpostaviti kulturno dimenzijo in kakovost fizičnega prostora, obstoječega in bodočega. Ukrepi kulturne politike bodo usmerjeni v delovanje avtentične kakovosti arhitekture in prostorskih ureditev ter sodobno in skladno nadgrajevanje identitete prostora v Sloveniji.« Ob nastopu mandata sem imenovala strokovni svet »Dom za prostor«, ki ga sestavljajo Matevž Čelik, mag. Peter Gabrijelčič, Meta Hočevar, dr. Ana Kučan, dr. Uroš Lobnik, Vasa J. Perovič, dr. Aleš Vodopivec in Boštjan Vuga – javnosti in zagotovo tudi vam znana in spoštovana imena s področja arhitekture. Naloga sveta je pomoč pri reševanju vprašanj s področja arhitekture in urejanja prostora.
Ministrstvo za kulturo je z novim letom prevzelo ustanoviteljstvo nad Arhitekturnim muzejem Ljubljana, zdaj je to Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO). S spremembo ustanovitelja se spreminja in dopolnjuje tudi naloga in poslanstvo te ustanove na nacionalni ravni, in s tem tudi status in položaj arhitekture. MAO bo stičišče sodobnega gledanja na arhitekturo, varovanja in ohranjanja naše arhitekturne dediščine. Torej tudi sodobne arhitekture, ki se je začela z Evidenco in valorizacijo slovenske moderne arhitekture med leti 1945-70 in se mora nadaljevati in tudi zato, da se posegi na katere me opozarjate v odprtem pismu ne bi več dogajali.
Majda Širca
Ministrica za kulturo
