Misleci
Taras Kermauner in Alenka Goljevšček misleca, književnika in raziskovalca Če hoče človeštvo preživeti, mora spremeniti paradigmo, to je odnos do sebe, drugih, narave in sveta v temelju. Današnja paradigma, ki ukazuje slehernemu: Več! Hitreje! Dlje! Učinkoviteje! (itn.), je prišla do absurda, grozi nam z izgorelostjo, razčlovečenostjo, samouničenjem. Do nove paradigme je dolga pot, a človek, ki grebe zgolj za oblast, last in slast, ni vreden, da živi. Treba se je upreti, treba je kopati vrzel od obstoječega, v katero se morejo naseliti volja za naprej-drugam, upanje in vera v Drugo(st). Zakaj naj ne bi bilo mogoce staviti na nemogoče? Aktivirati vsaj kakšno dodatno milijardo možganskih celic od milijard, ki jih imamo, a jih ne uporabljamo? In ne spraševati, kakor nam je svetoval že mojster John Donne, komu zvon zvoni. Menda ja že vemo, da zvoni meni in tebi. Vsem. |
Slavoj Žižek slovenski filozof svetovnega slovesa Medtem ko se zgubljamo v strastnih lokalnih prepirih, je usoda vseh nas odvisna od tega, koliko se bodo politični dejavniki uspeli dvigniti nad te viharje v kozarcu vode in se soočiti s povsem novimi izzivi, ki se bodo zaostrili v naslednjih desetletjih:
Vsi ti izzivi od zunaj tresejo naš ubogi kozarec vode, mi pa oholo mislimo, da ga tresejo naši spori. |
Gabi Čačinovič Vogrinčič profesorica, raziskovalka in družinska terapevtka V socialnem delu se moram opreti na dragoceno misel, ki opozarja: “Če ne veš, kam hočeš priti, se ti ni treba bati, da ne bi prišel.” A v Sloveniji danes potrebujemo vprašanje Kam? in odgovor nanj. V novem tisočletju je ta naloga posebna: odgovor moramo in moremo soustvariti iz etike udeleženosti. Kam hočemo priti? Do konca naslednjega desetletja hočem prispeti v socialno državo, ki zmore preprečiti revščino, saj temelji na solidarnosti ter varuje človekove pravice in socialno pravičnost v družbi; v državo, ki ohranja javno zdravstvo in javno šolstvo kot vrednote. Kako zagotoviti želene izide? Z oblikovanjem družbe, ki varuje udeleženost ljudi v procesih soustvarjanja prihodnosti. Prav takšna etika udeleženosti dela nalogo uresničljivo. |
Dušan Plut humanist in eden ključnih snovalcev slovenske ekologije Podnebne spremembe in druge oblike okoljske globalizacije so nedvoumna opozorila, da je človeška vrsta prvič prestopila zgornjo mejo nosilnosti okolja. V obdobju pozitivnega splošnega podaljševanja življenjske dobe in rasti svetovnega dohodka se torej povečujejo pritiski na okolje in socialne razlike. Mozaični svet in v njem Slovenija je pred ključnim civilizacijskim, vrednostim in razvojnim izzivom: kako omogočiti dostojno, človeka vredno življenje za vse prebivalke in prebivalce in hkrati ohraniti biološke pogoje življenja. Po mnenju vse bolj številnih strokovnjakov je potrebno čimprej na navedene izzive odgovoriti na eni strani z razvojnim modelom, dosledno zasnovanim v okviru nosilnih zmogljivosti, na drugi strani pa tudi s pomočjo načel okoljske etike. Le-ta v ospredje postavlja globalno okoljsko odgovornost, socialno pravičnost in medgeneracijsko odgovornost – globalno razmišljajočega in lokalno delujočega Zemljana, torej vsakega od nas. |
Feri Lainšček pisatelj, pesnik in filmski scenarist Bolj ali manj očitno je, da je mera zaupanja med politiko, državo in prebivalstvom v Sloveniji ta hip pod ravnijo, ki si jo želimo. Razlogov za tako depresijo v razvoju naše demokracije je verjetno več in je o njih mogoče različno razpravljati. No, zdi se, da temeljni nesporazum pravzaprav izhaja iz spora med legalnostjo in vestjo, ki se iz leta v leto vse bolj poglablja. Živimo v času, ko se pri nas z vrtoglavo naglico vzpostavljajo nova razmerja med delom in kapitalom, slovenska politika, ki je izrazito pragmatična, premočrtna, brutalna in kdaj tudi vulgarna, pa v tem družbenem procesu ne zmore dovolj zavarovati šibkejše strani, torej zagotoviti varstva socialnih, kulturnih in drugih pravic. Potreben je torej bistven zasuk in obenem dolgoročni načrt polne uveljavitve ne samo pravne, temveč tudi socialne države. |