Mehanizem za oblikovanje evropske zunanje politike
objavljeno 21. junija 2010)
Zaposlovalni načrt je bil eden prvih, ne pa tudi najpomembnejših korakov baronice Catherine Ashton pri vzpostavljanju mehanizmov za oblikovanje evropske zunanje politike. V bistvu bi morala s predsednikom Evropskega sveta Van Rompuyem zaigrati precej trdo: določiti cilje, opredeliti norme in se vprašati, kakšna sredstva potem potrebujemo za njihov doseganje. EU ni replika ZDA, da bi svojo službo vpostavljala na svetlem zgledu 1000 zaposlencev v predstavništvih pomembnih držav. EU je samostojna entiteta na globalnem političnem parketu, ki potrebuje inovacijo, drznost in operativno sposobnost za izvedbo drznih idej.
Zunanja politika se ne zgodi kar tako, kot odgovor na izzive mednarodne skupnosti ali kot sosledje konkretnih rešitev kriznih situacij. To bi bilo povsem odzivno, zasledovalno vedenje resničnih akterjev v mednarodni skupnosti. Gre bolj za aktivno oblikovanje zunanjepolitičnih ciljev na osnovi skupnih norm in za vzpostavljanju sredstev za doseganje skupnih ciljev, kakršna je skupna zunanja služba, če ne že kar mreža diplomatskih predstavništev. Ravnanje usmerjajo norme in pravila, pri čemer EU, ki je sicer poznana kot izvoznik norm in standardov, verjetno ne bo preveč originalna. Norme evropske zunanje politike so že zapisane v Ustanovni listini ZN in obsegajo tudi norme vzpostavljenih institucij Brettonwoodskega sistema. Glede sredstev za izvajanje evropske zunanje politike lahko ugibamo, kakšen zakulisni boj se trenutno odvija med državami članicami in inštitucijami Evropske unije o organizacijsko-strukturnih vidikih vzpostavite diplomatske mreže. Karkoli je že pod mizo, naj uredijo hitro, učinkovito, s kar najboljšimi izgledi za maksimaliziranje vpliva na globalno politiko.
Bolj zaskrbljuje način, kako bomo oblikovali strateške cilje, ki skupaj s sredstvi za njihovo izvajanje in z normami, kako jih uporabljati, tvori zunanjepolitično strategijo. Način ali mehanizem za vpostavljanje zunajepolitične strategije v Evropski uniji namreč ne obstaja in politično pomembnejše od kadrovskega načrta službe se mi zdi oblikovanje mehanizma za vzpostavljanje zunanjepoltičnih prioritet. Kdo in kakšno vlogo ima pri postavljanju nacionalnih zunanjepolitičnih strategije je dovolj jasno: vlada predstavi strategijo parlamentu, ki jo potrdi kot politično telo in predstavnik suverena (ljudstva). Analogno in nadvse preprosto in jasno bi lahko zasnovali temelj mehanizma skupnosti: Evropska komisija pripravi zunanjepolitično strategijo in jo predloži Evropskemu parlamentu v razpravo ter potrditev oziroma sprejemanje. Prežvečen problem tukaj je suveren, oziroma dejstvo, da v EU nimamo suverena – ljudstva.
Nad tem predlogom bi se marsikdo zmrdoval, saj omejuje vpliv institucijam in akterjem, ki se pojmujejo kot pomemben faktor evropske zunanje politike. To so Evropski svet, ki ga sestavljajo voditelji držav ali vlad držav članic, predsednik Evropskega sveta in predsednik Evropske komisije in države članice ter njhova ministrstva za zunanje zadeve, ki si pripravljajo teren za zaposlovanje uslužbencev v zunanjo službo.
Adriana Dvoršak
predsednica programskega odbora stranke Zares – nova politika za mednarodne odnose
(zapis je bil prvotno objavljen na blogu http://adrianadvorsak.blogspot.com )
