Majda Širca, stališče pri poročilu komisije o brezplačnikih
Jaz upam in verjamem, da bo ta razprava v državnem zboru danes odprla razmislek, kaj pomeni načelnost in nenačelnost v politiki, kaj pomeni spoštovanje odgovornosti, pravil igre, kaj pomeni nelegalno delovanje in kaj pomeni nemoralno delovanje. V tem smislu tudi ne smemo pozabiti, da ni nič brezplačno, ampak da se vse plača.
Na začetku moram odgovoriti v imenu tiste, ki danes ni mogla odgovarjati, moja kolegica Irma Pavlinič Krebs, ki je bila grobo in lažnivo napadena s strani poslanca Mira Petka, nekdanjega novinarja, to se pravi, človeka, ki je zagovarjal resnico in pravico znotraj medijskega prostora in jo je danes neetično zavajal oziroma se zlagal glede, pustimo tega, pustimo njegovega nekdanjega delovanja v okviru razpečevanja svojih predvolilnih letakov, ampak da je cilju podredil vsa sredstva pa vendarle ni prav, zato naj ponovim to, kar gospa Pavlinič trdi, češ na očitek, ki je bil izrečen, da je manipulirala z materialom, ki je bil objavljen na koroški kabelski televiziji oziroma na televiziji Ravne na Koroškem. Tam je novinar Dani Wunderl v okviru lokalne televizijske postaje organiziral dogodek in povedal na ta dogodek dva neodvisna komentatorja, gospa Kosovo Marto in gospoda Mekina, ki sta z ciljem, da bi obveščevala in razmišljala o trenutnem stanju političnem trenutku v tistem času obveščala javnost in razpravljala o situaciji, med drugim gospod Mekina je celo hvalil gospoda Petka, ampak ni delila cd-jev. Ni lepo, da gospod Petek, kot pravim, borec za svobodo in pravico sedaj napadel po nedolžnem ljudi in se laže.
Jaz razumem, da je tesnoba v spoznanju neetičnih in zastrašujočih metod, ki jih smo na neki način deležni vsak dan. Spomnimo se seznama SDS-a, novinarjev oziroma ljudi, meščanov, politikov oziroma vseh, ki naj bi bili na listi za odstrel. Spomnimo se montiranja arhivskih posnetkov znotraj medija spletne strani Slovenske demokratske stranke.
Danes govoriti o temu, da so bili brezplačniki nekoč širjenje pluralnosti slovenskega medijskega prostora je seveda zelo neresen, ampak že smešen in neprimeren izgovor, kajti ožali predvsem pa manipulirali so medijski prostor, s tem, da so ga izrabljali.
Danes je nedvomno Slovenska demokratska stranka najbolj krivdna in najbolj razkrinkana, da ne govorim tudi najbolj osramočena, saj vas danes tukaj sploh ni v zadevi brezplačniki. Moram poudariti, da so zelo podcenjevali to komisijo, ki jo opravlja odlično in v zgodovini parlamentarnih komisij tudi edinstveno delo. Dejali ste, da razpihuje komisija dim, tam kjer ni ognja, ampak ogenj je bil in one so dokazi verodostojni več kot dovolj na mizi. Ogenj je bil in ni mogoče zanikati teh dokazov, ki govorijo v prid neetičnega delovanja politične stranke, SDS, ki ni izbirala orodij, da bi pred volitvami pljuvala po nasprotnikih z najbolj umazanimi prevarami. In tudi jih je v prid nekaterih novinarjev, ki so se vključili v to igro, pa da ne govorimo o nekih družbah, nekaterih družbah, sploh pa tiste, ki so v posredni in neposredni lasti države, ki so stopale v to igro, jo podpirale in seveda z računico za prihodnost jo tudi stimulirale. Naj omenim le eno, Pošta Slovenije. Pošta Slovenije je dejala popuste. A ne. Dajala je popuste in Pošta Slovenije, je med drugim tudi plačeval danes že večkrat omenjen Raščan, direktor dela revij, ki ni plačeval ne socialnih prispevkov ne plač, in ki je dobesedno poslal, splavil nekaj medijskih projektov dolgotrajno in prizadevno vzpostavljenih medijskih projektov in ki je imel denar, 31 tisoč 140 evrov za to, da je dal svojim prijateljem brez pogodbe, kar tako nekako med prijatelji posojil. Pošta. Če se spomnite pred volitvami, pošta je bila po celotni Sloveniji tako kot novoletna jekla, tam ste dobili zgolj dve reviji, Reporter in demokracijo, mimogrede vsi ali večina najbolje reprezentativnih in danes še zelo aktivnih piscev, novinarjev in novinark Reporterja in Demokracij so pisali v oba brezplačnika, mimogrede, nista ločena, ampak to je en projekt, ki je deloval po istih principih. In mogoče se velja tudi vprašati, ali je slučaj, da prav ti dve reviji, dva tednika sta dobivala kar enormne subvencije na medijskem razpisu in, ali je tudi slučaj, da je bila ena od ocenjevalk tega medijskega razpisa posebej povabljena s strani nekdanjega ministra. Moram se ustaviti pri vprašanju vloge Mateja Raščana v tej igri zaradi tega, ker ta vloga ne samo, da ima madež, packo in vse neprimerne rezultate neprimernega dela v projektu Monere oziroma dela revij, ki se nahajajo v tistem času, ampak naj vas opozorim, da takrat, ko je bil na zaslišanju in na odprti seji zaslišan Matej Raščan, in ko je telovadil z izgovori, ki pa so bili več ali manj potem razkriti kot drugačna resnica, je odgovarjal, da je poslovna odločitev bila njegova, če je prijateljem, ki so sofinancirali brezplačnike, posojal denar, kajti to je bila naložba za prihodnost. Katero prihodnost? Res je tukaj, kot bi dejal moj kolega Gantar, nekdo bil zaloten s spuščenimi hlačami, ampak vendarle katera prihodnost, računalo se je na to prihodnost in ves projekt je računal na to prihodnost, da se bodo mastili, manipulirali mediji vso moč, nedvoumno, v prihodnosti še naprej, takrat ko bodo s pomočjo orodja, to se pravi brezplačnikov, prišli na oblast. In naj povem še eno bizarnost, ki govori o tem, da na nek način naj bi samo Janez Janša pisal prispevke za brezplačnike, kajti kot so ugotavljali že takrat mediji sami, konec koncev je bilo jasno, da so se teksti seveda pod psevdonimi ali pa pod drugimi imeni v tem primeru je šlo za citiranje, v tem primeru bom citirala uvodnik Nike Albreht, ne vem, v eni izmed prvih številk Ekspresa, ki je ponovil besede, ki so bile izrečene tako rekoč istočasno s strani gospoda Janše o temu, da v mafijskih časopisih je jasno, da nihče ne sme pisati zoper mafijo. Vemo, da so bile te besede izrečene v soočenju, tako rekoč istočasno in nemogoče je, da ne bi bilo, da bi jih bila taka telepatija med novinarko, domnevno novinarko, ki je to pisala.
