Majda Širca o zakonu o RTV ter javna predstavitev mnenj

Predlog novega zakona o RTV, ki je nastajal s pomočjo ekspertne skupine in na podlagi strokovne razprave (za razliko od prejšnjega, ki ga je za vladajočo SDS napisal poslanec SDS, ki je sprva trdil, da ga snuje fantomska skupina strokovnjakov), je v tem tednu doživel javno predstavitev mnenj v okviru parlamentarnega odbora za kulturo, šolstvo, šport in mladino.

Magnetogram vseh mnenj je dostopen tukaj, v nadaljevanju pa objavljamo uvodni in sklepni nagovor ministrice za kulturo, Majde Širce.

Javna predstavitev mnenj naj bi sicer podala odgovore predvsem na naslednja vprašanja:

1. Ali Osnutek Zakona o Radioteleviziji Slovenija ustrezno ureja upravne in nadzorne vloge javnega medija?
2. Ali je v Osnutku ustrezno rešeno vprašanje stabilnega, transparentnega in zanesljivega financiranja iz prispevka in tržne dejavnosti?
3. Ali Osnutek ustrezno rešuje vprašanje namembnosti in financiranja tretjega parlamentarnega programa?
4. Ali se s predlaganim preoblikovanjem Radiotelevizije Slovenija sledi namenu zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev po svetu, pripadnic in pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji?
5. Ali bodo predlagane rešitve v Zakonu o Radioteleviziji Slovenija glede organiziranosti, pristojnosti generalnega direktorja uprave, sestave in pristojnosti organov ter financiranja Radiotelevizije Slovenija omogočile večjo odgovornost, bolj transparentno poslovanje in oblikovanje bolj kvalitetnih programov?
6. Kakšni so razlogi za krčenje števila članov Sveta (prej Programskega sveta) in podaljšanje mandatne dobe članov iz sedanjih 4 let na 5 let in kakšni so razlogi za spreminjanje postopka imenovanja organov zavoda?
7. Kako bodo predvidene spremembe sestave in pristojnosti organov Radiotelevizije Slovenija vplivali na delo RTV Slovenija kot samostojne pravne osebe javnega prava?
8. Ali predlagani Zakon o Radioteleviziji Slovenija omogoča kar najširši civilni družbi kandidiranje v organe Radiotelevizije Slovenija ali pa je boljša sedanja ureditev?
9. Ali so predlagana merila za članstvo v organih Radiotelevizije Slovenija, pristojnih za programe, ustrezna, ali jih je potrebno spremeniti in kako?
10. Ali so določbe, ki se dotikajo novinarjev dovolj jasne, da ne bi prihajalo do politično motiviranih posegov v program in katere rešitve bi lahko še dodatno okrepile novinarsko neodvisnost?
11. Ali je predviden prenos parlamentarnega programa v okvir Državnega zbora ustrezen, saj gre za program izjemnega pomena, namenjen zlasti poročanju o delu Državnega zbora in njegovih delovnih teles, ki tudi omogoča bolj kvalitetno uresničevanje ustavnih pravic državljank in državljanov, zlasti pravice do informacij, ter kakšne so izkušnje tujih držav na tem področju?
12. Ali Zakon o Radioteleviziji Slovenija daje dovolj velik pomen uporabnikom programov – gledalkam in gledalcem ter poslušalkam in poslušalcem programov RTV Slovenija?
13. Zakaj je v osnutku Zakona o Radioteleviziji Slovenija v okviru določb plače in nagrade dopuščeno visoko dopustno višino dolgov (do 50%)?
14. Ali obstajajo drugačne možnosti za financiranje RTV Slovenija kot samostojne pravne osebe javnega prava, ki bi bile skladne z Ustavo RS, sodbami Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter bi izpolnjevale kriterije Evropske Unije, iz katerih sledi, da mora imeti javna radiotelevizija lasten finančni vir, ki je dovolj stabilen, da krepi njeno neodvisnost?
15. Zakaj se sedaj v predlaganem osnutku Zakona o Radioteleviziji Slovenija spreminja koncept, ki je v nasprotju z voljo državljank in državljanov in je bil z vsemi rešitvami potrjen tudi na referendumu leta 2005?

(nelektoriran magnetogram uvodnega govora ministrice za kulturo ob javni predstavitvi mnenj o predlogu novega zakona o RTV Slovenija)

MAJDA ŠIRCA:

Vsem lep pozdrav.

Na začetku naj poudarim, da bi želela v tem uvodnem nagovoru se osredotočit predvsem na vprašanja, ki so iztočnica danes javne predstavitve mnenj, o osnutku zakona Radio televizija Slovenija in ker predpostavljam, da ste zakon natančno prebrali in, da ni potrebno, da podčrtujemo izhodišča in okvire, zato naj povem že na samem začetku, da ključno vprašanje izmed teh petnajstih izpostavljenih tem, ki so se pokazala za potrebna nadaljnjega razmisleka je tisto, ki ste ga postavili in se glasi: Ali bodo predlagane rešitve omogočile večjo odgovornost, bolj transparentno poslovanje in oblikovanje bolj kvalitetnih programov? Mislim, da je to ključno vprašanje samega zakona in samega življenja javne inštitucije. Kajti drži, program je na koncu tisti, ki velja.

Foto: Državni zbor Republike Slovenije
Zakon smo pisali in res je, medili, prav zaradi teh programov. Želeli smo ponuditi tako ureditev, ki bi omogočila kultiviran, kakovosten, odgovoren, avtonomen in predvsem od znanja in od vedenja odvisen program. Program, ki ga ne diktira politična ali katera koli druga demagogija, ki se ne spektakelsko prodaja izključno okusu trga ali kapitala, ki zmore dovolj samorefleksije in pluralizma, ki zna dvigovati standarde in ki zmora in zmore utrjevati avtoriteto novinarskega poklica.

Izhajali smo iz izhodišča seveda, da tega izhodiščni zakon ni omogočil, vsaj polnokrvno ne. Pa ne zato, ker se je rodil 1. aprila in ker je obljubljal boljši in cenejši program, ampak predvsem zato, ker ni bilo izpostavljenih dovolj pogojev, dovolj neodvisnosti in v tistih ključnih segmentih, ki pomenijo krepitev osveščene javnosti pa naj si gre za, če dam za primer, jazz v odnosu do na zdravje glasbe, naj si gre za neodvisno domačo produkcijo, ki ni zadostila % zahtevanih kvot, zahtevanih v Evropski uniji, naj si gre za mižanje pred tehnološkim razvojem ali pa za porabo sredstev, ki bi se morala vlagati predvsem v razvoj pa so se tako ali drugače v druge strastne in manj strastne programe.

Predstavniki, ki so odstopali in naj bi zastopali javnost v ključnem organu javnega zavoda so, kot pravim, v tem obdobju, po uveljavitvi tega zakona, v preveliki meri odstopali. Menda niso želeli participirati pri neuslišanosti izvoljenega, s plonk listki izvoljenega programskega debatnega sveta. Recimo varuhinja gledalčevih pravic je bila nemalokrat razumljena kot razmočen poštni nabiralnik. Uredniki so menda znali narekovati novinarjem prispevke in uglednejši novinarji so množično zapuščali hišo. Mogoče kakšna kadrovska lahkotnost je botrovala tudi sesutju kakšnega programa. Če omenjam zadnje čase sesutje MMC-ja, enega pomembnejših ali najbolj gledanih, da ne rečem branih, RTV storitev. Samostojni novinarji, ki večinsko participirajo pri programu v določenem delu, so dolgo ostajali brez varnosti v primerjavi z redno zaposlenimi. Slednji so seveda tik pred koncem prejšnjega mandata dobili osnovo za boljše plačilo, a na račun varljivih obljub, ki jih je takrat izrekel nekdanji minister, za plače, in nekdanji premier. Vlada je namreč obljubila denar, za katerega ni imela zakonske osnove za izplačilo iz proračunskih sredstev in na RTV je bilo po uveljavitvi zakona po letu 2005 zagotovo mnogo turbulenc, ne prvič in tudi ne brez ran. Mogoče ne najbolj transparentno prikazano bilanco je hiša sicer splavala. Vendarle je treba vzeti v obzir, da se je pred nedavnim šele lani odmrznil RTV prispevek in to je k tej splavitvi v velikem pomenu pomagalo, da ne govorim o poznani srebrnini. Ampak izhajali smo tudi iz teh analiz in naj poudarim, da ni nujno, da je le zakon porok za dobro javno radio televizijo. Seveda povsod kot drugje, tudi tukaj je ogromno odvisno od ljudi.

Marsikdo še danes misli, da bi bilo dovolj, če bi sedanji obstoječi zakon ohranili in z njim, z novimi imenovanji živeli dalje. V skupini, ki sem jo lani imenovala za razmislek nove medijske in tudi RTV zakonodaje smo oziroma so člani s tehtnimi, poglobljenimi in ambicioznimi razpravami menili, da so spremembe nujne in sama sem to trdno prepričana. Marsikdo se mogoče tudi danes sprašuje zakaj nismo zakona rodili čez noč, ali še več, cunamijevsko spremenili RTV. Ne. Pustili smo odprta vrata za razmislek, ki se je izkazal za nujno potreben. Po eni strani zaradi kvalitetnega soočanja mnenj, po drugi strani pa tudi zaradi strukturnih reform, ki jih menimo vpeljati tudi na drugih segmentih in na drugih zavodih. Pravzaprav pravni razmisleki o obliki, da ne rečem obleki, javnega servisa trenutno okupirajo celotno Vlado. Nujni so tako na področju zdravstva, sociale, da ne govorim o kulturi. Ob študiji sprememb zakona o RTV smo prehodili tisto pot, ki se, lahko rečem, tudi asfaltira tudi drugje in ki je v tujini že povsem udomačena. Možnost, da bi se zavod posluževal nekaterih določil zakona o gospodarskih družbah je bila pri večini članov ekspertne skupine prioritetno zaželena, predlagana že pred mnogimi leti. A, če bi se jo trdno oklepali še naprej, bi morali počakati na razmere, ki bi to statusno formulo bolj ozemljile. Po številnih posvetih s pravniki, ki so sledili delovno ekspertni skupini, smo se odločili za sui generis status, ki ima najmanj tri temeljne ključne in prvič uvedene korake, predvsem pa izhajajo iz statusne opredelitve, ki jo zaokrožujemo v samostojno pravno osebo javnega prava posebnega nacionalnega in kulturnega pomena.

Če se dotaknem nekaterih ključnih vprašanj, ki, verjamem, da jih boste dopolnjevali in odpirali in s tem seveda dobrodošlo prispevali mogoče k zaprtju še kakšne dileme okrog tega zakona, čas imamo še za popravke, naj se osredotočim samo na nekaj ključnih. Recimo na prvo, ki se sprašuje ali gre za ustrezno ureditev upravne in nadzorne vloge javnega medija. Seveda menimo, da gre za ustrezno ureditev. Tudi po mnenju široke, prej omenjene ekspertne skupine, ki je pripravljala ta osnutek. Zakaj menimo, da gre za ustrezno? Zaradi tega, ker so upravljavske in nadzorne naloge javnega medija urejene na tak način, da pomenijo velik korak naprej v smeri učinkovitega, odgovornega in seveda glede na posebni položaj javnega medija, uravnoteženega načina korporativnega upravljanja in naj poudarim te ključne tri točke. S to spremembo smo hoteli doseči zagotovo povečano avtonomijo javnega servisa, doseganje večje učinkovitosti poslovanja, ki bo usmerjena v večjo kakovost programa, pospešeno uvajanje novih tehnologij in storitev, seveda ne samo digitalizacije in seveda tudi dostopnost vsebin za posamezne ciljne skupine, skratka za splošno uresničevanje javnega interesa. Pomembno je tudi, da smo želeli dopolniti tiste zakona oziroma morali dopolniti tiste zakonske rešitve, ki niso bile usklajene s pravom Evropske unije in tudi prenos zahtev v notranji pravni red, seveda s poudarkom na preglednost delovanja javne radio televizije in preprečevanja podeljevanja nedovoljenih državnih pomoči. Verjemite, da prav slednje upravljanje podeljevanja nedovoljenih pravnih pomoči je bilo eno večjih, težjih vprašanj in verjamem, da bo tudi za vse tiste ostale ureditve, ki se ne tičejo samo javnega, tega, trenutno zavoda, ampak tudi drugih javnih storitev, kjer seveda nedovoljene državne oziroma državne pomoči ključno vplivajo na anomalijo in ponudbo na trgu. Mi sami v kulturi imamo kar nekaj takih inštitucij, ki se jim to dogaja in ki jih bo potrebno v prihodnje reformirati pa ne samo zardi tega.

Skratka. v tej luči bo novi zakon prinesel statusno preobrazbo javnega zavoda, še enkrat poudarjam, v samostojno pravno osebo javnega prava posebnega nacionalnega in kulturnega pomena. Samostojnost in s tem tudi bistveni korak naprej, se pokaže v tem, da ustanoviteljska upravičenja v imenu države izvaja svet RTV Slovenija v celoti, tudi način imenovanja sveta jasno kaže namen te depolitizacije, uslužbenci RTV niso oziroma naj ne bi bili več javni uslužbenci in RTV Slovenija bo tudi samostojno upravljala s premoženjem, seveda z omejitvami odsvojitve in dolgoročnih obremenitev premoženja, kar je samoumevno, ampak ta fleksibilnost bo pomembno vplivala na boljše poslovanje in vedno kot pravim na koncu, tudi na koncu verige na boljši produkt.

Naj se dotaknem drugega vprašanja. Ali gre za ustrezno rešitev financiranja? Financiranje je urejeno na način, ki seveda prav tako izključuje vpliv države, saj se višina prispevka usklajuje z rastjo življenjskih stroškov brez posredovanja Vlade. Seveda transparentnost delovanja na trgu se povečuje, saj se predlog zakona v celoti usklajuje z zakonom o preglednosti finančnih odnosov in ločenem evidentiranju različnih dejavnosti. To je tista varovalka, kjer naj ne bi prišlo do navzkrižnih ali prepletanj ali pa tudi anomalij. Ampak to financiranje, ki odmrzne možnost vsakokratnega prošnjačenja na Vladi, da se prispevek spremeni ali kakršnega koli drugega manipuliranja na njegov račun, kar smo poznali v preteklosti, naj bi se ukinilo.

Kar se tiče tretjega parlamentarnega programa bo prav v tej dvorani zagotovo še posebej pri sprejemanju zakona nedvomno ogromno še odprtih ponudb in vprašanj. Sedaj ga po analizi delovanja drugih javnih RTV zavodov ali pa hiš, po Evropi izključujemo iz RTV, kar pa pomeni in jaz bi nekako rada in ga seveda dajemo na ramena Državnega zbora, v luči dobesedno tistih prenosov kot naj bi se dogajale po logiki že sedaj zapisanega a ne spoštovanega pravila kaj je to tretji parlamentarni program. Skratka, prenos sej itn. Kakorkoli že, verjamem, da na to temo je še mnogo odprtega in pri tej temi vas mogoče vse usmerjam v razmislek, ki ga prinašajo nove storitve, ki so pred nami in o katerih že sedaj javni zavod RTV Slovenija razmišlja, se pravi o uvajanju novih specifičnih oziroma usmerjanih ali eno tematskih ali posebnih storitev kot jih imenujemo v zakonu, še posebej v Zakonu o medijih, ki ga tudi pripravljamo. O novih storitvah in pomenijo fokusirane kanale na eno področje. Pustili smo odprt v razmislek zato, ampak če bi mogoče razmišljali, zagotovo boste se posluževali tudi tega razmisleka o tej možnosti. Ker pač sedaj imamo neko prehodno ureditev, ki ga bo potrebno tako v Državnem zboru kot drugje še proučiti.

Naj poudarim še četrto vprašanje, ki se ukvarja z demokratično zagotavljanje pravic. Mislim, da smo dali dovolj jasno opredelitev javne službe. Mogoče ta ni bila do sedaj dovolj jasno opredeljena in tudi dovolj jasno uveljavljanje in pravice narodnih in etničnih skupnosti, ki so znotraj javne službe natančno opredeljene. Zagotovljeno jim je tudi soodločanje v zadevah, ki se tičejo njihovih programskih vsebin, pa tudi zastopanost v Svetu RTV Slovenija. Moram opozoriti, da predlog zakona uvaja tudi sankcije za upravo v primeru neizpolnjevanja javne službe in doseganja zahtevanih deležev programskih vsebin. Ta sankcija je ostra. Ne vem, če ste bili pozorni, ampak do sedaj ste se številni ukvarjali z vprašanjem ali javna RTV zagotavlja tisto kar jim nalaga Evropa oziroma v tem primeru medijski zakon, ko govori in RTV zakon, ko govori o kvotah neodvisnih, del neodvisnih producentov lastne produkcije in produkcije neodvisnih del evropskega izvora, po različnih meritvah, seveda. Zelo odstopajo, ampak vendarle, ključne meritve kažejo, da te kvote niso bile vedno dosežene. Če se bi s tem zakonom, če bo sprejet v tej alineji tako kot je predlagan, če se to ne bo spoštovalo, bodo kazni ali bodo sankcije take, da se lahko obglavi uprava. To je največ kar lahko dosežemo oziroma zagotovimo pri zagotavljanju javnega interesa, ker je specifična, RTV Slovenija, ker ni komercialna RTV Slovenija. Zaradi tega, ker ima posebne naloge. Tako kot povsod v Evropi. Bi rada še poudarila, da ne bom predolga, ampak vendarle, organiziranje in upravljanje. Predlagane rešitve glede organiziranja organov uporabljanja in nadzora ter njihovih pristojnosti, kot rečeno, omogoča večjo jasnost in s tem tudi odgovornost tako organov samih kot tudi posameznikov, ki jih sestavlja. Vprašanje pod številko 5. Predlog zakona za vsakega od teh organov, predvideva zelo natančno navedene pogoje, glede dosedanjega delovanja in zahtevanih izkušenj. Pri članih uprave in nadzornega sveta pa tudi na primer potrdilo o usposobljenosti za člane nadzornih svetov ali upravnih odborov družb. To se pravi, za člane uprave nadzornega sveta in tudi pri članih sveta kot ste videli, so zelo taksativno našteti pogoji.

Seveda, če bi se dotaknila še šestega vprašanja, ki se osredotoča na krčenje število članov sveta. Nekateri bi radi, to smo tudi brali, želeli imeti velik svet – tudi sedaj je velik – ampak številni, še posebej naši člani, eksperti komisije so opozarjali, da lahko gre za debatni krožek, da gre za zamegljevanje problemov ali pa celo z ne fokusiranju določenih problemov v tako sestavljenem številčnem svetu. Predlagali smo sicer nekoliko več članov kot v prvem predlogu osnutka, ampak menimo, da je fleksibilno, trdno in bolj odgovorno telo, ko se zmanjšuje obseg sveta. S tem se tudi odgovornost določi bolj jasno v predlaganem osnutku in je zelo skladno s prakso v primerljivih državah članicah Evropske unije, kjer se znižujejo, zelo. Seveda, so tudi države, kjer imajo 30 članov, ampak vendarle so strukture teh države, recimo Nemčije, povsem drugačne. Ampak važno je, da imajo organi upravljanja in nadzora določeno sestavo in velikost na tak način, ki omogoča zamegljevanje, onemogoča, seveda, zamegljevanje, odgovornost in redukcijo posameznih organov na reprezentativno in debatno raven. To nedvomno. Poleg finančne in institucionalne neodvisnosti od države, je pomembna tudi upravljavska neodvisnost, ki bo dosežena preko zastopanosti civilne družbe v glavnem organu, to je v Svetu RTV Slovenija. Tukaj smo sledili drugačni ureditvi, čeprav moram reči, da se trenutno tudi v Evropi recimo, gledala sem prav danes predlog hrvaškega zakona, zelo spreminjajo prakse in iščejo poti. In tudi tukaj smo imeli v ekspertni skupini in tudi drugje, mimogrede, pogovor smo opravili kasneje ne samo s sindikati, dolge in izčrpne, ampak tudi z ostalimi poslanskimi skupinami, političnimi in civilnimi organizacijami v velikem obsegu. In moram reči, da so se določena stališča spreminjala skoraj za 90 %.

Kar se tiče Sveta RTV Slovenija, ta zastopa kar najširši krog upravičencev do storitev javne službe. Tukaj smo v največji meri sledili neposredni zastopanosti reprezentativnih organizacij civilne družbe, določamo zgolj, sicer dokaj natančno pogoje, ki jih morajo posamezni člani sveta izpolnjevati. In kljub zmanjšanju števila članov smo zagotovili zastopanost predstavnikov delavcev sveta. Spomnite se, da v prvem osnutku smo imeli, smo videli predstavnike delavcev znotraj uprave, kjer naj bi imeli delavskega direktorja. V razgovorih se je izkazalo, vsaj na začetku, da ni te želje, ampak da je večja želja, da naj bi bili v svetu. Tako smo ta koncept seveda v dialogu potem spremenili. Predstavnike imamo narodnostnih skupnosti, predstavnika verskih skupnosti, zgolj v imenovanje predsednika, potrjevanje predsednika države, pa tudi neposredno zastopanosti SAZU, NSK – Nacionalnega sveta za kulturo, da ne bi bilo pomote, CNVOS-a, ZDOS-a in rektorske konference, ki predlaga predstavnike univerze. S tem smo nekako zajeli najpomembnejše področje, ki jih pokriva javna služba, ki je v skladu z zakonom, seveda mora izpolnjevati. Zgolj tretjina, to se pravi 5 članov sveta, se preko javnega razpisa, kamor kandidate lahko predlagajo kvalificirani predlagatelji, imenuje v Državnem zboru, kjer je sicer primerjalno-pravno gledano za imenovanje podobnih organov v celoti običajna evropska praksa. Ta postopek imenovanja v Državnem zboru bo mogoča izgledal nekomu dokaj kompliciran, res je, je transparenten, je zelo javen in je zelo zahteven tudi časovno, ampak mi se ga oklepamo, ker je velik porok za imenovanje pravih ljudi na pravo mesto.

Bom preskočila vsa ostala vprašanja. Mogoče bi samo še rekla nekaj o vprašanjih glede avtonomije. Določbe, ki opredeljujejo položaj novinarje se seveda v veliki meri prepuščajo sistemskemu zakonu, Zakon o medijih in tistih, ki bodo mogoče danes še posebej izpostavljali željo, da bi bil prej Zakon o medijih kot ta, naj zagotovim, da Medijski zakon ne bo na nobeden način krčil kakršnekoli avtonomije ravno obratno še utrjeval jo bo, ampak vendarle. Tudi ta zakon se opredeljuje do položaja uredniške oziroma novinarske avtonomije. Argumentov, da bi položaj novinarjev RTV Slovenija urejali kako drugače ni, saj mora biti odvisnost zagotovljena vsem novinarjem, vsem enako, to se pravi, da bi še posebej tukaj izpostavljali, ampak smo jih v tistih segmentih, kjer je gre za specifiko. Zagotovo bo izpostavljeno tudi vprašanja predlagane izstopa zaposlenih iz sistema javnih uslužbencev, kjer je, poudarjam, posebna v zakonu garancija glede njihovih doseženih pravic in kjer je omejeno tudi prehodno obdobje uveljavljanja nove kolektivne pogodbe. Menimo, da je to korak, ki boste videli, se bo zagotovo, ne na tak ali na drugačen način, odprl tudi pri drugih uslužbencih, javnih uslužbencih. Mi smo se s tem dolgo in temeljito ukvarjali še posebej takrat, ko smo se soočali s prejšnjim osnutkom zakona, ki mimogrede v javnosti je bil mogoče narobe razumljen kot zakon, ki spreminja javno RTV Slovenijo v gospodarsko družbo, ni bil tako napisan, nedvoumno. Napisan je kot zakon, ki v določenih primerih se naslanja, izhaja in uporablja zakonodajo, ki velja za gospodarske družbe ne pa v celoti. Skratka, naša finančna neodvisnost, sem govorila, lahko bi se odločili za dva koncepta, ki sta edino možna. To se pravi, ukinjanje RTV prispevka, recimo ter prenos teže financiranja RTV na državo, kjer bi nedvoumno se soočali z veliko politizacijo in odvisnostjo. Tudi in mogoče z ukinitvijo tistega pridobivanja sredstev na trgu še sploh skozi oglaševanje. Tukaj je vprašanje, mogoče se bo odprlo, ampak naj poudarim, da oglaševanje je sedaj v primerjavi z drugimi elektronskimi mediji na RTV omejeno. Ampak, razumem, da imate danes glavno besedo vi, bom preskočila vse ostale odgovore, mogoče se bomo z kolegom, direktorjem Direktorata za medije oglašali še vmes, pojasnili.

Naj povem, zadnje vprašanje, ki je bilo: “Ali je osnutek zakona spreminja koncept, ki je v nasprotju z voljo državljank in državljanov in je bil z vsemi rešitvami tudi potrjen na referendumu leta 2005?” To sem povedala na začetku, izhajali smo iz analize dosedanjih učinkov zakona zakona, zelo kratko sem jih opredelila. Kljub temu naj dodam samo še to, da predlog novega zakona, ki sledi večji avtonomiji, večji preglednosti in želji po kakovostnem programu je tudi posledica priporočil Komisije Evropske Unije, ki je obsežno opredeljeno tudi v obrazložitvi zakona. Samo imeli še debelejšo varianto obrazložitve, ampak verjamem, da je to gradivo dovolj in ki zahteva, da se v luči nove Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah in novih storitev, ki se pripravljajo v digitalni dobi zagotovi ureditev javne radiotelevizije, ki bo v skladu z določbami EU glede nedovoljenih državnih pomoči.

Spremembe v navedenem smislu so namreč nujne in se pripravljajo oziroma so bile sprejete že v večini, ne v večini, v nekaterih članicah EU kakor navajamo tudi v obrazložitvah zakona in kakor mogoče bomo navajali v nadaljnjih obrazložitvah, ko nas boste izvali s primernimi dodatki in razmisleki, ki kot pravim, so še vedno možnost diskusije preden zakon vložimo v redno proceduro na Vlado in kasneje v Državni zbor. Hvala lepa.

Magnetogram vseh predstavljenih mnenju.

Ob koncu predstavitve mnenj je ponovno spregovorila ministrica za kulturo, MAJDA ŠIRCA:

Hvala lepa.

Rada bi v nekaj stavkih naglasila, da smo z zanimanjem prisluhnili, nekaterim sicer že slišanim, večino pa ne slišanim pripombam, in bodo v nadaljevanju evalvirane, kot se temu reče in mogoče tudi v določenih, zagotovo v določenih nadaljnjih pogovorih tudi še raziskana, lahko tudi z možnostjo, da se osnutek dogradi.

Seveda gre pri zelo smiselnih pripombah, s katerimi se recimo na začetku že izrečenih, o temu kakšna je participacija neparlamentarnih strank znotraj volilnih programov RTV Slovenija, smiselne pripombe, seveda ko pridejo v življenje zelo zelo težavne, ali bi jih morebiti drugače uredili na enak, vsem dostopen način in prepustili upravljavcem radiotelevizije, da se sama sooča z načinom kako biti kos programskim sklopom, ki iz tega na drugačen način…, ampak to so gospodinjska vprašanja. Še najbolj se bom strinjala z izrečenim, čisto na koncu, da je vsak zakon konflikt, srečanje konfliktnih in tako kot je tudi v demokraciji vgrajen konflikt, tako je tudi vsak zakon zgrajen konflikt in je vprašanje tega koliko racionalnosti, koliko razumskega, odprtega in k pravim ciljem usmerjenega pogleda je pri pripravljavcih zakona in koliko manj je določenih kratkoročnih, ne bom rekla, logističnih(?), ampak zagotovo ne vedno nujno koristnih, ampak zelo lahko uresničljivih, ko gre za sprejem zakona, to se pravi za glasovanje in tako naprej, elementov v tem zakonu.

Danes se mi zdi, da so se detektirale ali osredotočile stvari, pripombe na tri, štiri probleme. Zagotovo jih je več, no tiste, ne bom rekla manjše, ampak mogoče bolj manj konceptualno sporna vprašanja ni težko rešiti. Vezana so na neke sporazume pri branju zakona, da ne govorim o teh slavnih nagradah, ki ste jih vsi napačno interpretirali, kot je intenca in tudi razumevanje predlagatelja, ampak če ste tako napačno, bomo šli še enkrat pogledati kje ste to napačnost razumeli, ker tudi po natančnem navajanju številk je bil spregled, da nadzorniki in uprava ne morejo priti do takšnih vsot, kot ste jih navedli, kajti prej – ne samo da mora iz tržne dejavnosti pokriti javno službo, ampak tudi vse stroške delovanja za RTV za preteklo leto, če je bila tako predhodno urejena.

Skratka, če je nesporazum, ker intence da bi se zdaj kar neka takšna sredstva delila, kot ste vi prebrali, niti od daleč ni bilo, ampak so bili drugačni in zelo racionalni obračuni, ki so služili za osnovo tega zapisa.

Kopica takšnih vprašanj je bila, ampak naj se osredotočim na nekaj, predvsem tista, ki so bila zelo huda. Gospod Battelli, pride in gre, ampak mu bomo povedali, kot smo že gospodu Gönczu povedali, da se ne krčijo pravice manjšine. Sploh ne, kje pa. Se pa drugače strukturira financiranje, drugače se strukturira, če govorimo o financiranju, pustimo potem še ostala določila, ki izhaja iz drugačnega razmisleka o temu, kako mora država tiste obveze, ki so njene ustavne obveze, poravnati dobesedno. Zato je ta 50-50% delež financiranja teh programov, ki gre polovico na javno službo oziroma na tisti tako imenovani RTV prispevek, 50% pa na proračun, dobesedno. In to ne gre za zmanjševanje, tudi sredstev, saj kot da ni več nobenega zaupanja v tej deželi. Če še napišeš noter, že to je preden izvedeš, že razumevanje da se tega ne boš držal, da kar tako ne bo. Zaupanje v tej deželi se je res zelo spodmaknilo, tudi razumem zakaj, ampak jaz apeliram nanj, zaradi tega ker tako živim. Tako, da vendarle imajo tukaj narodnosti programi nekaj, kar do zdaj niso imeli, brez njihovega soglasja statut ne more biti sprejet, to pa je zelo velika odgovornost in zaradi tega poudarjam, da je šlo za napačno interpretiranje preveč poudarjenega in nerazumljenega statusa znotraj tega zakona manjšinskim ustavnim pravicam.

Kar se drugega vprašanja tiče, tisto, kar je zelo okupiralo tako predstavnike vodstva danes, današnjega vodstva RTV, predvsem pa vseh sindikatov, vprašanje statusa javnih uslužbencev in njihovega izstopa je sledil intenci pripravljavcev zakona od prve sekunde dalje. Tudi zaradi nekih diskusij v preteklosti in tudi zaradi soočanja z, najbolj enostavno, ampak že spet bom rekla, reforme javnega sektorja, kjer se izkazujejo neki načini, tudi na področju zaposlovanja, kot neprimerni. Tukaj je “sui generis” primer in zato, če se na nek način tukaj razumeva to, kot avantgardni, to se pravi predhodni postopek, ki bo mogoče veljal tudi za kakšen drugi segment javnih storitev, potem ga velja razumeti tudi v luči specifike, kot pravim, in to je javni servis, ki zagotavlja pravico do informiranja javnosti, to se pravi za novinarski del, kjer naj bi bila avtonomnost toliko bolj zagotovljena.

Danes smo slišali da to nima, ali pa pripombe, predvsem sindikatov so bile, različnih, da to nima neke posebne veze z avtonomijo, češ saj tam je samo 40% novinarskega dela in vse ostalo, 60 % vendarle v RTV zavodu pripada drugim poklicem. 60:40 ste trdili. 80, no danes je nekaj drugače, ali pa imam res tako slab spomin. Ampak, cilj, narava je zagotavljanje čim bolj pluralnih, čim bolj verodostojnih, čim bolj objektivnih, čim bolj odgovornih in še vse to, kar sem že zjutraj ob 9. govorila, informacij, to se pravi informiranje. Informacij, ki jih nudijo novinarji, in katera vsa podporna dejavnost gre v to smer, ne glede na to ali je tisti, ki montira ali je tisti, ki snema zvok ali je tisti, ki planira. In v tej luči bomo seveda še opravili razmisleke, ampak slediti temu cilju se mi zdi, da je smiselno, da nimajo tega podstata(?), ki se je danes enkrat izrekel, aha, to delate zato, da bi bilo odpuščanje lažje. To je bilo izrečeno. To se dela zato, da se mogoče pravila definirajo drugače. Res je, ta pravila so bila že izrečena, in so bila v trenutku, ko se je zgodila uskladitev plač v javnem sektorju in je prinesla ureditev, tudi finančno bistveno bolj ugodno ureditev, je ta premislek, še posebej novinarskih sindikatov, ki so, v preteklosti govorim, 5, 4 leta nazaj trdili drugače, zdaj mogoče razumljiva, ampak to temo velja še enkrat prediskutirati in mogoče se nismo še o vsem razumeli.

Rada bi povedala, da organiziranost sledi, rečeno je bilo, da uprava ni dovolj definirana, da bi morali napisali, kdo je ta v upravi ali je poslovodnik ali je pravnik ali je direktor ali je tak ali drugačen profil in kje je direktor televizije, kje je direktor radia kje je direktor muzeja. Skratka, da bi morali vse definirati. Danes svet tega ne dela več tako, prepušča precej avtonomije in moderni pristopi gredo v to, da se to definira tudi znotraj neke vizije, ljudi, ki pridejo tja, neke ureditve, ki jo nudi statut, ki je dogovor različnih procesov in sodelovanja. Tako da v zakon, se strinjam, danes je bilo rečeno, da čim bolj definiran, čim bolj zapre, lahko tudi čim več pasti nudi. Res da bo marsikdo dejal, da najlepši, najboljši, najbolj trdni zakoni so bili tisti, ki so nastali v času Marije Terezije – bili so jasni, en stavek in iz tega vse. Ampak, naš čas je tako kompliciran, da določene regulative so problematične, vidim da za marsikoga tudi v detajlih in vejicah, kar je prav, ampak temu smo lahko v prihodnosti še kos.

Še enkrat se bom zahvalila. Mislim, da bomo vsi skupaj, z nekaterimi skupinami najbrž, ali posamezniki ali pobudami, sploh pa tudi v luči zapisanega še enkrat pogledali in povedali kaj je lahko še drugače. Zagotovo pa zakon, predlog, osnutek mora ostati drugačen od tistega, ki ga imamo danes. Vračanje tja, kjer bi se nekateri želeli še naprej videti, ni več za 21. stoletje.