Kruha in iger 2010-2020

Ob zaključku leta se dela predvsem obračun s prihajajočim letom, saj smo nad preteklim že dvignili roke. V športu pa se v tem in naslednjem letu dela desetletni obračun. Nacionalni program športa 2000-2010 (NPŠ) je končan. Cenjeni evalvatorji, ki so v veliki meri tudi kreatorji in/ali pomembni souresničevalci, bodo v zobe vzeli same sebe in seveda zaključili, da nam je šlo relativno dobro, da pa bi tu in tam lahko bilo bolje. In na podlagi kritične samopresoje bomo – saj bomo potem, ko bo levji delež že domišljen tudi koalicijski partnerji, civilna družba in še kdo drug, vabljeni k kozmetičnim popravkom – ustvarili nov desetletni plan.

No, in da nam bo potem lažje, danes pred vas polagam nekatere pomisleke in stališča, za katere menim, da imajo mesto ob takem premisleku. Ekonomska, socialna, vrednotna in okoljska kriza označujeta vstop v novo športno desetletko in videti je, kot da smo šele pri ogrevanju, ne pa pri finišu. Prva je žogo vrgla ministrica Jelušičeva, ki pravi, da bo v prihodnje v vojski manj prostora za vrhunske športnike. Je to zgolj varčevanje ali vonj po novi politiki? No, o prvem ne dvomim, k drugemu pa dodajam naslednje:

1. Evalvacija javne politike na področju športa naj poleg običajne samoevalvacije (mislim, da pri drugih sektorjih ni nič drugače), vključuje še zunanjo evalvacijo. Naj pristojna ministrstva ocenijo, kako se je v teh desetih letih skozi šport uresničeval javni interes na področju zdravja, sociale, gospodarstva, obrambe, šolstva, zunanje politike, okoljevarstva, varovanja človekovih pravic itd. Sicer se jim to pri direktoratu za šport ne zdi potrebno, kot je na to mojo pobudo pred tedni na javnem posvetu odgovoril kolega direktor Marko Rajšter, jaz pa vztrajam, da je še kako pomembno.
2. Nacionalna identiteta se v športu ne krepi le skozi vrhunski mednarodni dosežek, temveč tudi na področju množičnosti. Demokratičnost se kaže tudi skozi ohranjanje kulturne dediščine pestrosti telesne kulture na slovenskem; etnične posebnosti, festivali različnosti, ljudske igre itd. Totalna podrejenost anglo-ameriškemu modelu športa ima destruktiven vpliv na avtohtono slovensko ljudstvo. Ne gre samo za kulturno amnezijo, temveč tudi za naravno iznakaženost sodobnega športnega telesa.
3. Navidezno izogibanje ideološkim nastavkom za smiselno družbeno umestitev telesne kulture rezultira v totalitarizmu športnega kapitala, kjer prednjači imperij medijsko-olimpijskega gibanja. Potrebna je poglobljena javna razprava o ideoloških potencah športa in ko-kreaciji razvojnih potencialov vseh družbenih sektorjev in mnogih kazalcev blaginje, ne zgolj BDP.
4. Sklicevanju na avtonomijo športa je treba narediti konec, ali pa naj se kot avtonomen sektor tudi sam preživlja in naj prispeva svoj delež v proračun. Tudi mitom, da je šport samonikla dejavnost in da ima izjemno in zgolj pozitivno družbeno vlogo, je treba stopiti na rep. In seveda, da si ne bi kdo slučajno drznil športa uporabljati za uveljavljanje političnih interesov, ker šport in politika nimata nič skupnega?!
5. Vprašajmo se, koga in kaj pravzaprav varuje Zakon o športu – in zakaj? Mar potrebujemo tak Zakon in tak NPŠ tudi v naslednjih desetih letih? Kaj bi se zgodilo, če bi strokovno javnost seznanili, kateri vsi zakoni, pravilniki in nacionalni interesi omejujejo in usmerjajo športne dejavnosti in bi jih dosledno upoštevali – vsaj hipotetično? Kakšen Zakon in NPŠ bi potem napisali? Kakšen in kateri šport bi se potem šli?
6. Nova športna politika mora redefinirati telesno kulturo in nacionalno doktrino športa. Vprašati se moramo kako skozi šport ohranjamo raznovrstnost in živahnost življenjskih oblik; kako odgovarjamo na spremenjena in zaostrena družbena razmerja v globalnem in lokalnem pomenu; kaj zapuščamo našim otrokom in nenazadnje (ali bi se to morali vprašati na začetku?), kaj sploh hočemo sami s seboj na tem svetu?