Korupcija avtoritete, o integriteti pa spet nič
Zunaj je megleno jutro, vozim se z vlakom v službo in razmišljam o odločitvi poslancev vladajoče koalicije, ki so zavrnili zakon o integriteti. Predlagani zakon je med drugim zagotavljal delovanje neodvisne protikorupcijske komisije, a vsi argumenti in predlagane rešitve v zakonu vladajočih niso prepričali. Obveljalo je ministra Viranta prepričanje, da se proti korupciji ne borimo s komisijami. Po odločitvi je prevladal občutek, da si vladarji ne želijo, da bi Slovenija izboljšala svoj rezultat na lestvici korumpiranosti družbe. Z rezultatom 6.6 (od največ 10, kar pomeni državo brez korupcije) se Slovenija uvršča na 27. mesto med okoli 200 držav. Do elitnega kluba najboljših deset odstotkov držav nam manjka še kar nekaj, glavna ovira pa se skriva v nerazumevanju nevarnosti korupcije avtoritete.
Korupcijo razumem v njenem izvornem pomenu; pomeni namreč pokvarjenost, sprijenost, nepoštenost. Ima različne obraze; od klasičnega sprejemanja podkupnin, zaščite nelegalnih aktivnosti, opustitve dolžnega ukrepanja, zlorabe položaja do korupcije avtoritete. Avtoriteta je sposobnost za uporabo moči, ki temelji na legitimnosti. Če nekdo, ki ima moč odločanja, to moč pokvari, s tem izniči tudi vsa pričakovanja, vezana na njegovo ali njeno funkcijo. Avtoriteta korupcije tako opisuje dejanja posameznikov, ki svojo dolžnost delati dobro sprevračajo v dobro zgolj zase in za svoje.
Boj s korupcijo avtoritete je še posebej težaven, ker praviloma takšno pokvarjeno vedenje ni kaznivo ravnanje, osebe, ki pa se tako vedejo, pa v javnosti pogosto uživajo ugled. Ko se jim očita, da je bilo njihovo vedenje neetično, si takoj pomagajo s pravom: če je kaj v mojem vedenju kaznivega, naj mi to dokažejo na sodišču. V sodnih dvoranah se s korupcijo avtoritete ne ukvarjajo, saj komaj shajajo z veliko lažje dokazljivimi deviantnostmi. Lep primer korupcije avtoritete je koncept kriminalnega prevzema države (o tem govori Dobovšek v Mladini), kjer tisti, ki jim je zaupano sprejemanje zakonov, te zakone oblikujejo v svojem interesu, interesu klientelne mreže ali interesu tistega, ki jim je pomagal na poti do oblasti. Lepa študija primera korupcije avtoritete je delovanje prometnega in okoljskega ministrstva ter paradržavnega DARSA v primeru graditve šentviškega predora. Primer korupcije avtoritete je tudi opustitev dolžnega ukrepanja; v to kategorijo bi lahko uvrstili ne-delo tožilstva v zvezi suma kršitve pravice do zasebnosti romski družini. Naj se kompetentni strokovnjaki postavijo na glavo: tu velja argument moči in ne moč argumenta. Takšno vedenje (verjetno) ni nezakonito, ni pa v interesu državljanov in je mnogokrat tudi sporno z vidika legitimnosti.
Ključna beseda pri preprečevanju katerekoli oblike korupcije, še posebej pa korupcije avtoritete, je integriteta. Poenostavljeno povedano so ljudje z visoko stopnjo integritete tisti posamezniki, ki imajo ponotranjene visoke moralne standarde in se v skladu z njimi tudi vedejo, ne glede na stopnjo zunanje kontrole. Za zaželeno vedenje ne rabijo ne policistov, ne tožilcev niti groženj z zaporom. Zato bi moral biti eden od kriterijev za zasedbo položaja moči v javni upravi tudi visoka stopnja integritete. Če koga ta misel spominja na stare čase, ko so ugotavljali moralno neoporečnost kandidatov, naj odvzame le ideološko navlako in skozi okno skupaj s porodno vodo ne zavrže tudi dojenčka.
Drago Kos je že pred letom opozarjal, da marsikateri državni urad ne spoštuje določil zakona o preprečevanju korupcije o nujnosti sprejetja načrta integritete, s katerim bi zagotovili pomemben kamenček v mozaiku etičnega delovanja javnega sektorja. Vključno s kabinetom predsednika vlade. Tega istega predsednika, ki je po parlamentu hodil z WD-40 in bentil čez klientelizem LDS, in vodi ministrski zbor, ki verjame, da je prenos dela pooblastil protikorupcijske komisije na računsko sodišče dovolj za njihov miren spanec. In mirno ribarjenje v kalnem, bi lahko nadaljevali.
Integriteta dobro uspeva v okolju transparentnega odločanja in transparentnosti premoženja javnih uslužbencev. Obstoj ob vsake aktualne oblasti neodvisne protikorupcijske komisije je eden izmed organizacijskih načinov za preprečevanje nastanka koruptivnega vedenja. Če smo v Sloveniji pri tem bolj osamljen primer v Evropi (kar radi ponavljajo vladajoči kot argument za ukinitev komisije), bi lahko končno napočil čas, da Evropi damo zgled dobre prakse, ne le da od nje zgolj kopiramo. Baje se v OECD s to idejo strinjajo, mi bi pa tako radi bili del tega elitnega kluba. Vendar če kje, potem v OECD velja, da ni zastonj kosila in protikorupcijska prevencija je del plačila, ki bi ga morali biti v Sloveniji voljni plačati.
