Končno zares postavimo človeka pred šport
Teza: Zakon o športu (ZŠ) in Nacionalni program športa (NPŠ) legitimizirata protiustavno početje in uvajata totalitarizem na področju športa.
Slovenska športna scena je zelo bogata s tekmovalnimi dosežki in primerljiva z najboljšimi. S političnimi dosežki športne funkcionarske elite pa se ne bi ravno hvalil naokoli. Politika, na nacionalno mislim, ni športna tekma, kjer šteje le zmaga. V politiki šteje tisto, kar nastane po tekmi.
K stvari. V športu se pod okriljem ZŠ in NPŠ kršita 35. in 56. člen Ustave Republike Slovenije :
35. člen, ki pravi: “Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic“, je kršen na več načinov posredno, neposredno pa so športnikom kršene ustavne pravice z uveljavitvijo anti-doping zahtev. MŠŠ in OKS sta mnogim športnikom z ustanovitvijo nacionalne antidoping agencije in s pogojevanjem nastopanja športnikov na mednarodnih tekmovanjih vzela pravico do nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti ter zasebnosti. Več naj o teh kršitvah govorijo športniki, ki jih veliki olimpijski brat nadzoruje 24/365.
56. člena, ki pravi: “Otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Takšno varstvo ureja zakon. Otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države. Njihov položaj ureja zakon“, pa očitno športni politiki sploh ne poznajo. Otroci, naše bogastvo, so vredni veliko več kot dober športni material, iz katerega je treba v zlati dobi motoričnega učenja in treniranja oblikovati športno telo (NPŠ to opredeljuje kot proizvodna cena – analiza političnega diskurza v športu je več kot nujna), ki bo donosno tja do 30. leta za posamezno športno panogo in naprej kot potrošnik raznih rehabilitacijskih in terapevtskih storitev, kot pa bitja, ki jim zapuščamo prelepi svet in odnose na njem. Posebna skrb za otroke je v športu res »posebna«. Tako posebna, da nekateri izvajajo resna tekmovanja že za otroke, stare do 8 let. Olimpijske igre pa se naslednje leto v Singapurju pričnejo dogajati že za 14-letnike.
Prav »posebna« skrb za najmlajše vre tudi iz pravilnikov, ki podpirajo zakonito uresničevanje NPŠ. Gradnja in oprema šolskih telovadnic, naprimer, sledi kriterijem in standardom posameznih športnih panog (košarkarskih, rokometnih itd.). Tako se sredi najbolj ideološko občutljivega polja, sredi šole, dogaja subtilno nasilje športne stroke, ki z namenom vzgajanja športnikov otrokom vsiljuje standarde mednarodnih športnih tekmovanj. Šolske športne dvorane so narejene po meri mladega moškega in ni čudno, kar začuda spet ugotavlja ista stroka in celo isti ljudje, ki so podpisani pod take pravilnike, da otroci pri koncu osnovnega šolanja že bežijo iz nasilnih telovadnic v prijetna in varna sedala. V vrtcih pa so se v strahu pred takim športom, zaprli kot v zaklonišče. Otroci se v eni in isti sobici prehranjujejo, spijo, norijo, se učijo in imajo po zakonu možnost, da tudi garderobo vštejejo v prostor za telovadbo. Več kvadratnih metrov je namenjenih za parkiranje avtomobilov ob vsakem vrtcu, kot pa za športno igralnico, ki ima neprimerljive družbene učinke.
V kontekstu zgornjega pa se jasno pokaže manipulacija ideologov, ki so sprejeli klasifikacijo športa, ki opredeljuje športno vzgojo v ZŠ kot tisto, ki se dogaja zunaj obveznega šolstva, ne glede na pojavno obliko. Torej se nam, dragi starši, ni treba ukvarjati s skrbjo pri športni vzgoji, tudi če se ta izvaja v obliki nasilnih treningov za razvoj ekstremne gibljivosti, hitrosti, moči itd., ki bo prišla prav na naslednjih olimpijskih igrah. Če pač naš otrok, se opravičujem, naš material (kolena, vretenca itd.), ne bo zdržal do naslednjih iger, bodo že poskrbeli športni zdravniki in psihologi, da bomo razumeli, da s športom ni nič narobe. Naš otrok je problem, kot je že v navadi pri družbenih patologijah. Pravniki so v tej športni zgodbi posebna kasta, ki je tu narobe dojela, kaj pomeni biti hudičev odvetnik.
Poleg tega pa se s klasifikacijo športa, ki jo opredeljuje ZŠ, z namenom manipulacije, jemlje prostor pod soncem športni vzgoji, ki je stvar rednega šolskega programa in ki naj bi mela povsem druge cilje in vlogo, kot športna vzgoja po ZŠ.
In še na kratko o omenjenem totalitarizmu. V letih samostojnosti se ideologija in tudi ljudje na vodilnih športnih položajih niso bistveno menjavali, kaj šele spreminjali, kar ni dobro niti za transparentno delovanje niti za politično evolucijo. Še več, stroka in politika sta v športu sparing partnerja (lobi OKS – FŠ kreira usodo slovenskega športa). V tem času se je ob podpori ZŠ izrazito priviligiralo OKS in zapravilo ideološko in kulturno dediščino Partizana Slovenije. Nacionalna strategija razvoja športa je postala enaka olimpijski medijski trgovini. Medsektorsko sodelovanje je popolnoma zanemarjeno (izjeme zgolj potrjujejo dejstvo, da politični sistem ne deluje pravilno) in socialni ter makroekonomski učinki, ki bi jih šport tako lahko zagotavljal, niso na obzorju te politične volje.
Za ta zapis, kot prej za vstop v Zares, sem se odločil, ker me navdaja brezup, da tudi po drugem sestanku z vodilnimi na MŠŠ, ne bodo materializirane potrebne in pomembne ideološke spremembe v slovenski športni kulturi. Večina športnih delavcev in funkcionarjev bo najbrž zgroženih nad to podobo športa, v katerega zrem. Nič zato. Obstoječim lobijem je v športu z legitimizacijo ustavnih kršitev in z uvedbo totalitarizma uspelo dobiti široko podporo. Bolj me skrbi, da pravniki, politologi in pedagogi (predvsem športni) ob vsem tem mirno vodijo to karavano naprej. Pravičnost je kot pravni ideal iz ZŠ in NPŠ izrinjena in s tem se politika športa v RS odreka tudi etičnemu. Emancipatorske moči tako v politiki športa ne dobi niti prava civilna družba, ki se jo eksplicitno podredi interesom OKS, ali pa se jo s popkovino veže na FŠ. To priča o šibkosti politične misli in materije na področju športa, ki je omogočila, da močna korporativno-znanstvena oblast legitimno izvaja nasilje nad vsemi svojimi nasprotniki.
35. člen prepuščam vrhunskim športnikom in podpiram borce za svobodo, kot sta Kozmus in Čop. Če se odrekate ustavni pravici po zasebnosti in če dopuščate, da se vaši krvni vzorci (vaši geni) uporabljajo za znanstvene namene kreiranja kiborg-ljudi, potem zahtevajte čim več. Brezpogojno zahtevajte nemogoče! Vse ostalo je klečeplazenje.
56. člen pa – o tem bi rad slišal malo več od vas, dragi pravniki na OKS ter športni pedagogi, jaz sem vedno bolj brez besed.
Pri totalitarizmu pa mi sreča ne bi mogla biti bolj naklonjena, saj MŠŠ vodi prav politolog. Kaj pravite, minister?
Pa vi, kaj pravite, gre končno zares? Če gre, se bo moji tezi zoperstavila antiteza, ki bo vodila do nove zavesti? Za to rabimo bodisi nove ljudi, ki jih žene alegre rebeldia (radostno uporništvo), ali pa katastrofo, ki bo funkcionarske perverzneže postavila spet nazaj na realna tla. Ker se mi zdi oboje taktično primerno, predlagam, da katastrofo pospešimo tako, da se namesto s kozmetiko fair playa začnemo ukvarjati s civilno-pravnim kirurškim posegom v šport in da kakšnega sprevrženega funkcionarja končno zamenja politično zrelejši primerek. Najprej kaznujmo vsakega trenerja, ki zahteva, da se namerno poškoduje tekmeca. Potem funkcionarje raznih zvez in klubov, ki mimo ugotovitev psihološke in medicinske stroke skozi tekmovalni in trenažni proces kršijo 56. člen ustave RS. Uveljavljena anti-doping kampanja naj se končno prepozna kot instrument zavajanja javnosti z namenom preživetja olimpijske multinacionalke in kot kršenje 35. člena ustave RS. In v politiki končno vzemimo tudi šport zares, saj je biopolitično orodje per se in par excellence.
Postavimo končno človeka pred šport!
dr. Milan Hosta, vodja delovne skupine za šport pri PS Zares
