Končno konec Simonitijevega mandata
Majda Širca je kot edina opozicijska političarka doslej na petkovi novinarski konferenci ocenila (ne)delo ministrstva za kulturo v obdobju 2004 – 2008. Mandat je poln bil turbulenc in zgodovinski, vendar ne zato, ker je kulturno ministrstvo vodil zgodovinar, pač pa zato, ker je bilo v tem mandatu »več ne-kulture kot kulture«.
Dr. Vasko Simoniti je bil »minister trdih izjav, minister izključevanj, ki ni vodil kulturnega dialoga, saj je drugače misleče odpravljal z aroganco, napadi in posiljevanjem«, je ocenila Širca. Po svoje pa je bil po njenem tudi »šaljiv minister«,saj je pomemembne odločitve sprejemal na Dan norcev – 1. aprila.
Tako je 1. aprila v javno razpravo posredoval predlog Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ki je bil kasneje na predlog opozicije obravnavan na referendumu), ki je javno RTV spremenil v vladno. 1. aprila 2008 je po Simonitijevi zaslugi prišlo tudi do zaprtja Kinovora. Da ima kulturni minister poseben “smisel” za demokracijo kaže tudi dejstvo, da je dal predlog sistemskega zakona o filmskem skladu v javno razpravo za “celih” 14 dni, pripombe pa je sprejemal le v amandmajski obliki, po elektronski pošti. Majda Širca je sklenila, da so se »prvoaprilske ‘šale’ izkazale za nočno moro«.
Pozdravila je ločeno novinarsko konferenco ministra za kulturo in filmskega sklada, saj to kaže na to, da se je minister končno distanciral od filma, ki ga je sicer prioritetno uničeval, v nasprotju s svojimi povolilnimi obljubami.
Kot je opozorila Širca, se je minister pohvalil, da je pripravil evropsko primerljiv zakon o RTV, ki pa so mu nasprotovala številna novinarska, tudi evropska združenja, in je javno RTV spremenil v vladno. Podatki kažejo tudi, da je zaradi referendumske obljube enega redkih avtorjev zakona o RTV in poslanca SDS Branka Grimsa javni zavod RTV Slovenija od marca 2004 do maja 2008 doživel izpad dohodka v znesku dobrih 16 milijonov evrov. Zavod bo »že jutri v skrajnih težavah, ker se ne bo imel s čim razvijati«, opozarja Širca.
Simoniti je s spremembo zakona o medijih (ki mu je nasprotovala tako domača kot tuja stroka in novinarska srenja) zelo posegel v avtonomijo urednikov. Zakonska zaščita otrok pred neprimernimi medijskimi vsebinami je edina pridobitev tega zakona. Zelo sporna in povsem nesprejemljiva pa je uvedba t. im. sklada za pluralizacijo medijev, ki ga ministrstvo uresničuje prek podeljevanja proračunskih sredstev na javnem razpisu, ob vrsti nepreglednih postopkov in odločitev. Ministrstvo je za avdio-vizualne medije v tem kontekstu namenilo izjemno nizko finančno podporo, letos je bila prepolovljena.
Širca nadalje izpostavlja, da je »minister večkrat uveljavljal svoj okus« – ni omogočil snemanja »ne pravega« filma, umaknil je kip z razstave, ki mu osebno ni bil všeč, odrekel je podporo za gostovanja v tujini uveljavljenim glasbenim skupina (Terrafolk), prekinil je pogodbo s svetovno znano zasedbo Laibach, zaslužen je za to, da se letos po več letih zaradi umaknjene državne finančne podpore ni zgodil mednarodni filmski festival Kino Otok.
Simoniti je, opozarja poslanka Zaresa Majda Širca, dopustil ali spodbudil pristransko kadrovanje, ne le v Kinoteki, tudi v ljubljanski Drami. V tem oziru je pomenljiv tudi protestni odstop predsednika nacionalnega sveta za kulturo in nekdanjega direktorja SNG Drama Ljubljana Janeza Pipana, kar je zelo razburilo zainteresirano javnost. Minister običajno ni upošteval stališč nacionalnega sveta za kulturo, temveč se je raje naslonil na vladni strateški svet za kulturo, izobraževanje in znanost, katerega člani so akad. Bernik, dr. Jambrek, dr. Makarovič, dr. Štuhec ipd., ki pa se v javnosti s svojim delom ni predstavljal.
Veliko škode je Simoniti povzročil tudi na področju financiranja kulture, kar potrjuje dejstvo, da je v državnem proračunu za leto 2009 delež, namenjen kulturi, najnižji v samostojni Sloveniji – zgolj 2,01%. Prav tako se je zmanjšal delež za kulturo v bruto domačem proizvodu (BDP) – leta 2000 je znašal 0,54%, leta 2008 0,5%, prihodnje leto pa naj bi znašal le še 0,47%.
Čeprav za to najbolj odgovoren, minister za kulturo tudi ni poskrbel za uresničevanje nacionalnega programa za kulturo, ki ga je potrdil državni zbor. Zanj je NPK očitno španska vas; prav tako v štirih letih ni ustanovil filmskega inštituta, čeprav je bil v programu vlade vsako leto, ni prestrukturiral Viba filma, odgovoren je tudi za slabo izvajanje investicij (npr. Metelkova 22 – muzej sodobne umetnosti).
Kar velja pohvaliti, je omenila Širca, je ustanovitev agencije za knjigo, ki pa se mora šele vzpostaviti in utemeljiti svoj namen ter avtonomijo. Upa, da tudi ta agencija ne bo (p)ostala tarča koalicijskih kadrovskih rošad.
