Kompas
Obletnice in prelomni dogodki so po navadi povod za premisleke. Leto je od takrat, ko smo ustanovili stranko Zares in dobro leto je od takrat, ko sem se zelo aktivno zapisal politiki. Bilo je v kavarni etnografskega muzeja, in dal sem si rok uporabnosti do volitev pred štirinajstimi dnevi. Zato, ker politik na dolgi rok pač ne moreš biti zgolj po svoji izbiri, ampak predvsem po izbiri sodelavcev in ljudi, ki ti to delo zaupajo. Pa tudi sebi sem pustil možnost, da premislim, ali sem sposoben in voljan biti politik in delati v politiki. Volitve pred štirinajstimi dnevi so premislek poenostavile, ne pa tudi olajšale. Dosegli smo tisto, kar smo si bolj ali manj želeli: tretja najmočnejša stranka in nova politika. Ustvarjali in ponujali smo alternativo in ljudje so našim stmljenjem dali legitimnost. Opogumili in povabili so me, da tudi sam izkusim na lastni koži, kako je, če ljudje glasujejo o tebi. Prijatelji mi pravijo, da sem dobil pošteno in dobro zaupanje. Vsaj za nekoga, ki je nov in za nekoga, ki ni aktualen mainstream. Če potegnem črto, lahko rečem da sem s sabo in z našim delom zadovoljen, ne pa tudi evforičen.
Vzkliki in evforija so bili na mestu 21. septembra. Ker pač verjamem, da si človek kdaj pa kdaj lahko da duška. A je bilo že naslednje jutro v moji glavi bolj ali manj skoraj vse po starem. V trebuhu še vedno občutek zadovoljstva, v mislih pa že premislek, kaj tak rezultat zame in za stranko, kjer sem preživel leto polno vznemirljivosti, pomeni. 98.526 volivcev se je odločilo, da bo svoj glas zaupalo novi politiki. To ni bila nagrada za preteklo delo, to je bila naložba, s katero bo treba upravljati do naslednjih volitev. Ponudili smo jim alternativni investicijski program, z upanjem, da bodo čez leta dobili izplačane dividende.
Pravijo, da prihajajo težki časi za ekonomijo. Banke propadajo, ker so bile investicije slabe in ker je zaupanje ljudi v finančni sistem upadlo. Povem vam, prihajajo težki časi za politiko. Ker so bile investicije slabe in ker je zaupanje ljudi v tiste, v katere so investirali pred štirimi leti, zbledelo. Zato je evforija po uspehu na volitvah pri meni trajala le en dan. Treba se bo odločiti, kako upravljati z vsakim od zaupanih glasov, kako slediti alternativi, ki smo jo ponudili v predvolilnem času.
Ta dva tedna po volitvah sem rabil za to, da bi dobil popolno sliko. Gledal in poslušal sem ljudi, ki se prištevajo med zmagovalce, videl sem one, ki jim na volitvah ni uspelo. Gledam zmagovalca in gledam poraženca. Slednji poraza ne bo priznal, prvi pa kot da se zaupanja sramuje. Kdaj pa kdaj me vse skupaj ponese nazaj v mladost, ko sem še užival pri tarnanju piščančka z lupinico na glavi, moj oče pa se je smejal ob gledanju nanizanke Naša krajevna skupnost. Ki se je skoraj vedno končala z znamenitim stavkom: »Pa saj smo vsi sami dobri ljudje«. Bi človek rekel, da se po volitvah ni nič spremenilo. Razen nekaj malenkosti in nekaj novih obrazov. In profesor Jambrek ravnokar na nacionalni televizijo prepričano pravi, da nova vlada ne bo delala nič drugega in nič drugače, kot Janševa vlada. Ker da to ni mogoče in da tega seveda ni pričakovati. Uf.
Zdaj je čas tudi za moj lasten obračun s politiko. To, kar smo počenjali v Zares zadnje leto in pol, mi je všeč. Verjamem v avtonomnost profesij, ki jim politika ne rabi držati bergel, samoomejevanje v politiko vnaša legitimnost, velika večina sodelavcev, s katerimi smo pripravljali program in se skupaj pripravljali na volitve, me je prepričalo s svojo integriteto. V taki, in zgolj taki, politiki želim sodelovati tudi naprej. Gre za politiko, ki je pripravila in ponudila alternativo do sedaj videnemu. Tu ni kompromisov, tu je pred politiko glavni izziv. Besedo bo treba držati. Ali kot je rekla Alenka potem, ko je bilo preštetih dobrih 98 odstotkov glasov: »Fajn. Zelo fajn. Ampak, prosim, sedaj pa ne izgubiti kompasa.« Če bomo smer držali, potem bomo čez štiri leta lahko izplačali dividende, ljudje pa bodo hoteli ponovno investirati v naše podjeme. Drugače pa bomo zaupanje izgubili in šli v stečaj. Odvisno je zgolj od nas samih. Kompas.
