Komentar Majde Širca na zavrnitev zakona o medijih v DZ
To, da se zakonu ni dalo možnosti za preverbo še v drugi obravnavi, pomeni zavrnitev tega zakona. Hkrati tudi pomeni, da so tisti, ki so glasovali proti, poteptali odločitev svoje lastne vlade, ki je zakon podprla. Poteptali dogovore in tudi rešitve, ki jih je napisala po dolgem dialogu in več ali manj tudi usklajenem tekstu sama stroka. Zavrnitev pomeni tudi, da nihče več ne želi delovati za dobrobit dobre zdrave medijske krajine. Nepodpora zakonu pomeni tudi, da so mediji , ki so vse bolj v težavah, predvsem finančnih, izgubili možnost pomoči (zakon bi namreč prinesel finančno pomoč medijem, ki so v težavah). Pomeni tudi, da nihče noče sprejemati odgovornosti za nadaljevanje postopka. Zavrnitev predloga zakona pomeni tudi, da je bil s tem poteptan dogovor, ki je bil med novinarji in predsednikom vlade sprejet takrat, ko smo uskladili tiste rešitve, ki bi pomenile za medije večjo avtonomijo. Prepričana sem, da v prihodnosti ne bo nihče več popravljal tega zakona in da bo ostal tak, kot je v veljavi in ki je bil spremenjen v času prejšnjega ministra in daje možnost, da se z mediji dobesedno igrajo tudi lastniki, ki nimajo nikakršne moralne kredibilnosti in finančnih zmožnosti. Predlog novega zakona je namreč prinašal večjo transparentnost pri prehajanju in prevzemih in tudi številne druge rešitve, ki so nenazadnje usklajene tudi z direktivo EU; ker ta zaradi zavrnitve zakona ne bo implementirana, bo Slovenija zagotovo plačala visoko kazen.
Zavrnitev predloga zakona o medijih v prvi zakonodajni obravnavi za medijski prostor pomeni, da ne bo dobil tiste avtonomije, za katero smo se na ministrstvu za kulturo borili skupaj s stroko in samimi novinarji, ko smo zakon skupaj pisali. Pomeni tudi to, da bo ostala pravica do popravka v zakonu opredeljena na sedanji način, kar pomeni, da se bo lahko politično manipuliralo s popravki, predvsem pa bodo vstopali v lastniška razmerja tudi lobiji, ki bodo lahko šarili po medijih in jih izčrpavali. Iz dosedanjih izkušenj vemo vsaj za en zelo težaven nakup, ki je nastal na relaciji Večer – Delo; z novim zakonom bi lahko takšne primere, v katerih vstopa v lastniško razmerje nekdo, ki nima sredstev, kaj šele morale, preprečili.
Z Društvom novinarjem Slovenije smo takorekoč do zadnjega diha usklajevali predlog zakona o medijih. V zadnjem trenutku so sicer oni predlagali še nekaj drugih rešitev, ki bi bolj zaprli lastniško prevzemanje oziroma koncentracijo v medijih, s čimer smo se na ministrstvu absolutno strinjali. V drugi obravnavi bi lahko vgradili tudi še nekaj dodatnih varovalk. Društvo novinarjev je bil naš močan sogovornik, upoštevali smo njihove zahteve v največji možni meri. Vsi, ki imamo dober spomin, vemo, kako se je šarilo in trgovalo z mediji. Prav zato smo v novem zakonu opredelili kar nekaj novih varovalk, da bi bila avtonomija medijev bolj zagotovljena.
Predlog zakona o medijih v prvi obravnavi ni dobil možnosti, da bi živel in dihal naprej. Glavni razlog za to je po mojem mnenju v tem, da se je pravzaprav zaloputnilo vrata in dalo klofuto svoji lastni vladi. Vlada je ta zakon sprejela in koalicija se je z njim strinjala. Predvidevam, da se je v zadnjih dneh pred odločanjem o zakonu v državnem zboru dogajalo ogromno trgovanja, manipuliranja in tudi preračunljivosti. Že v
preteklosti je bila Zares tista, ki je nosila breme težkih sprememb in je običajno ostajala sama pri tem; vsi, ki so hoteli ohraniti čiste roke, pa so se umaknili.
