Koalicija proti reformam
V teh dneh se bo z izredno sejo Državnega zbora, na kateri bodo obravnavali predlog rebalansa proračuna Republike Slovenije za leto 2012 in predlog zakona o uravnoteženju javnih financ, iztekla politično uprizorjena burka, ki bo – navzlic volitvam in spremembi oblasti – utrdila pogubne nasledke nesprejetih reform iz prejšnjega mandata, Slovenijo pa bo pahnila v životarjenje in negotovo prihodnost.
Če odstremo ves medijski pomp, ki je spremljal pogajanja med socialnimi partnerji ter vlado, zaostrovanja, popuščanja, grožnje z referendumi, retorično skrb za šibke in nemočne, sklicevanje na zdrav razum in kmečko pamet, nam ob dogodkih zadnjih dni in »pet minut pred dvanajsto«, ostane samo zaskrbljenost ob dejstvu, da se je končno nazorno in pred našimi očmi oblikovala koalicija, ki je za ceno odpovedi strukturnim reformam pripravljena sprejeti drastične varčevalne ukrepe, ki bodo poglobili recesijo, povečali brezposelnost in resno okrnili vlaganja v znanost in visoko šolstvo. Oblikovanje dogovora, ki ga spremljamo med socialnimi partnerji in vlado, nakazuje za Slovenijo najbolj neugoden izhod iz krize, in sicer so se za ceno določenih pridobljenih pravic in privilegijev vsi skupaj pripravljeni odpovedati temeljitim in dolgoročno naravnanim spremembam na področju pokojninskega zavarovanja, trga dela, povečanju učinkovitosti javnih služb, predvsem pa zdravstvenih uslug. To, kar se dogaja danes, ima korenine že v referendumski zavrnitvi pokojninske reforme, malega dela in dela na črno. Tako kot tedaj, so se tudi danes zbrali – če govorimo v medijskem jeziku – »levi« in »desni« proti strukturnim spremembam.
V Zares ne sprejemamo vladne argumentacije, da je za drastične varčevalne ukrepe kriva prevelika poraba javnega sektorja, četudi javni sektor ne more biti nedotakljiva svetinja. Opozarjamo, da danes depoziti države pri bankah (BS in poslovne banke) znašajo več kot 3 milijarde evrov, od tega je dolgoročnih približno 1,5 milijarde evrov, kar nedvomno pomeni, da se državni proračun zadolžuje tudi zato, da s pomočjo depozitov vzdržuje likvidnost slovenskega bančnega sistema. Tega pa ne moremo označiti kot javno porabo, saj gre za depozite v zasebni sektor – ne glede na to, da je država v nekaterih bankah večinski lastnik.
V stranki Zares se ne strinjamo s tem, da naj v javnem sektorju – pa naj gre za ožje področje državne uprave in lokalne samouprave ali pa za javne storitve na področju šolstva, zdravstva, socialne varnosti – ostane vse tako, kot je. Vendar bo drastično varčevanje samo zmanjšalo obseg in kvaliteto teh storitev, učinkovitosti pa ne bo povečalo. Zato v Zares vseskozi zagovarjamo reformo javnega sektorja, ki bo povečala učinkovitost in njegovo večjo prožnost pri zadovoljevanju javnih uslug. Brez tega bo Slovenija prisiljena na životarjenje ob čedalje manjših možnostih.
V Zares menimo, da se je vladajoča koalicija lotila sanacije javnih financ na povsem napačen način. Glavni problem, ki ga vidimo, ni preobsežen javni sektor, pač pa prevelika zadolženost gospodarstva in visoka cena denarja, ki si ga morata izposojati tako država kot tudi zasebni sektor. Visoka cena denarja je rezultat dejstva, da Slovenija zaradi nekaterih sistemskih omejitev ni bila sposobna izpeljati nujnih dolgoročnih reform, kot so pokojninska reforma, reforma trga dela (malo delo), zajeti davkov iz vseh oblik dela, zdravstvene reforme pa se niti še ni lotila. Nesposobnost za spremembe je tisto, kar Slovenija potiska na dno in v razvojni brezup.
Zato v Zares menimo, da bi morali vladne ukrepe obrniti na glavo. Sprejeti bi morali rebalans proračuna, ki naj bi bil zmanjšan za približno 0,5 milijarde evrov, in se takoj lotiti pokojninske reforme, reforme malega dela in dela na črno. Vsi ti zakoni bi lahko bili sprejeti še letos do konca leta. Omejitev transferjev iz proračuna v pokojninsko blagajno, blaženje nezaposlenosti skozi alternativne oblike dela in zaposlovanja, vključno s socialnim podjetništvom, bi pomembno prispevalo k vzpostavljanju javno finančne stabilnosti in gospodarski rasti.
Sicer pa, v kolikor bi se zaradi negativnih gospodarskih trendov izkazalo, da zmanjšanje proračunskih izdatkov v letu 2012 za 0,5 milijarde evrov ne bi zadostovalo, dajemo prednost zvišanju DDV pred ukrepi drastičnega varčevanja. Posebej pa nasprotujemo drastičnemu zmanjševanju sredstev za visoko šolstvo in znanost. V tem ne vidimo samo finančnega vidika, pač pa tudi izrazito politično potezo, s katero vladajoča politična struktura slabi tisti družbeno sfero, ki jo ne more politično nadzirati – in to za ceno bodočega razvoja!
V Zares smo naravnost osupli, da je lokalna samouprava, razen nekaterih rezov v transferje občinam, popolnoma izvzeta iz razmišljanja o stabilizaciji javnih financ. Ne samo zato, ker je zadolženost nekaterih občin že kritična, ampak tudi zato, ker se je izkazalo, da majhne občine niso sposobne kvalitetno izvajati nekaterih javnih storitev ali pa so te glede na kvaliteto predrage. V mislih imamo predvsem prostorsko načrtovanje in ravnanje z odpadki. V stranki Zares menimo, da je potrebno reformirati lokalno samoupravo tako, da bi zmanjšali število občin vsaj za polovico, hkrati pa bi morali spremeniti zakonodajo o financiranju občin in njihovo financiranje bistveno bolj opreti na lastne davčne vire. Menimo, da bi bilo treba reformo lokalne samouprave izpeljati do naslednjih lokalnih volitev. Vemo pa, da politična moč sedanje koalicije temelji prav na majhnih občinah, zato tudi ni nobenih možnosti, da bi do takšne reforme prišlo, v kolikor ne bo vsiljena od zunaj.
Ob sistemskih blokadah v političnem sistemu, na katere smo v Zares opozorili že januarja 2011, zadnji dogodki kažejo, da se odpirajo novi problemi, ki ogrožajo demokratično legitimizacijo političnega odločanja in njegovo verodostojnost. Že prepoznani »neoliberalni« destrukciji javnega sektorja (namesto strukturnih reform) se pridružuje še »neokorporativistični« model dogovarjanja, ki temelji na pridobljenih ugodnostih in usodo politike ter s tem tudi nas vseh zapečati še pred zgradbo parlamenta.
dr. Pavel Gantar
predsednik stranke
