Knjiga, kdo bo tebe ljubil?
Da bi razumeli konotacijo svetosti besede, jezika in z njim knjig, se moramo zavedati, da je njihov pomen vezan na kolektivnega duha, na zavest skupnosti, družbe, ki jih definira. Besede so v službi sporazumevanja, v službi gradnje povedi, jezika, ki je nosilec tako posameznika kot tudi naroda. Sporazumevanje seveda ni preprosta veščina, temveč je odraz človekovega duha in osebnosti. Beseda in z njo jezik morata izraziti najvišje, kar zmore posameznik znotraj družbe in istočasno družba kot celota. Pisatelj je pooblaščen, da ohranja svetost besede in razvija njene sporazumevalne in literarnoestetske razsežnosti. Jezik in z njim knjige so vsekakor privilegij človeka, zato se nam nenehno poraja vprašanje, ali lahko danes v svetu popačene komunikacije in elektronskih medijev sploh še na pristen način občutimo svetost besede, svetost jezika, knjige in skoznje izrazimo sebe? Ali ima knjiga še tolikšno moč, da preseže stanje neke družbene ideologije in ali je še beseda tista, ki definira vprašanja pravičnosti, strpnosti in spoštovanja do posameznika? Kako neki, ko pa mladim odrekamo priznavanje drugačne govorice, drug način razmišljanja in dojemanja sveta, četudi vse to na načelni ravni pripisujemo jeziku kot nosilcu narodove identifikacije. Če je strpnost do drugačnosti nova drža družbe, zakaj potemtakem še vedno gojimo izrazito nestrpnost do jezika drugega oziroma drugega jezika, če parafraziram naslov zadnjega vseslovenskega tekmovanja v znanju materinščine.
V svetu knjig še vedno velja, da recimo novodobna besedila merimo z enakimi vatli kot tradicionalne pesniške ali prozne vrste, ker preprosto ne premoremo usposobljenih strokovnjakov, ki bi znali slediti razvoju jezika in književnosti, ravno zato, ker jezik ni zgolj vprašanje šolskega kurikula ali togo postavljenih kriterijev, temveč tudi vprašanje, recimo, posameznikove osebne drže, ali na drugi strani subkulture mladih, ki prav tako niso zgolj porabniki ampak tudi ustvarjalci.
Kot avtorica moram priznati, da jezik v mojih delih vse bolj ponazarja neke vrste grafično ilustracijo vsebine. Na eni strani mi besede pomenijo poimenovanje snovne stvarnosti, na drugi pa grafično, skorajda vizuelno sredstvo za kreiranje literarne. Možnosti oz. razsežnosti besed se mi zdijo v okviru jezika kot skrajno žive tvorbe neomejene.
Današnja generacija je prav tako zgodba o jezikih in dialektih in številnih identitetah in sinergiji, ki je meje presegla že davno pred EU. Mladi Evropejci v svoj jezik vnašajo prevzete besede, anglizme ter tujke in s tem v bistvu sprejemajo nase in vase delček kolektivne zavesti. Ali se bo torej naš jezik razdrobil in razblinil v džungli govorečih ali pa ga bomo uspeli ohraniti zaklenjenega v kovčku sredi puščave samozadostnosti? Ali v resnici sploh imamo možnost izbire? Imamo jo. V knjigah.
Skrbi nas, kdo se bo vračal h knjigam in kdo od nas bo sploh vztrajal ob njih. Mene tudi. Še posebej, odkar sem na lastne oči in ušesa videla ter slišala, da se redni in ugledni profesorji književnosti na naših fakultetah zavzemajo za vsesplošno digitalizacijo literature, celo za izvorna elektronska besedila, in nas, tradicionalne bralce ter avtorje, obkladajo s fetišisti, ki knjige otipavamo in ovohavamo. Porogljivo nam napovedujejo, da bomo čez petdeset let svoje fetiše ovohavali v muzejih. Na vse kriplje se upiram tesnobi, ki se plazi vame ob spoznanju, da premorejo upokojenec, delavec v tekstilni industriji, vzgojiteljica v vrtcu in strugar več spoštovanja do knjige kot tisti, ki o njeni vsebini strastno predavajo svojim študentom.
Knjige so, podobno kot jezik, vez in hkrati odtegovanje posameznika v njegovem odnosu do sveta nasploh. V poslanici ob Svetovnem dnevu knjige je predsednik Društva slovenskih pisateljev med drugim zapisal: Vrnimo se torej domov, vrnimo se h knjigam.
Dodajam: Kajti ljubo doma, kdor ga ima.
