Zakaj ne rabimo pokrajin
Včasih je treba misliti out of the box. Včasih je treba tako misliti zato, da bi ostal racionalen in da bi svet okoli tebe deloval optimalno. Včasih se je treba kakšni ideji, pa čeprav je videti lepa, pametna in nadvse potrebna, iz razloga, zapisanega v prvih dveh stavkih, odpovedati. Pa si najprej postavimo cilj, kot izhaja iz drugega stavka; na ravni upravljanja s sistemi (beri: upravljanja z državo, lokalno skupnostjo oziroma s stvarmi za skupno dobro) moramo doseči, da bo takšno delovanje optimalno in da bo dajalo rezultate. Imamo suvereno državo (točno za to smo se borili, a ne) in državljani od njenih vsakokratnih in predvsem začasnih upravljavcev zahteva(mo)jo, da bo(mo)do imeli vse, kar imajo veliki. In da bomo za to porabili ravno toliko časa in denarja, kot je za dosege naše dobrobiti nujno potrebno. Po poletnem razmišljanju se mi je utrnila ideja, da pokrajin v Sloveniji pravzaprav ne potrebujemo. Vsaj ne toliko, kot jih predlagajo in nikakor ne, če ne vemo natančno, kaj naj delajo in kako se bodo financirale. Torej prvi sklep: pokrajin zaradi pokrajin samih zares ne rabimo.
Dejstvo je, da je več kot nekaj (na prste ene roke preštetih) pokrajin za slovensko realnost neprimerno in neumno. To je bila politika Zares že od našega nastanka in zato tudi imamo osem (OK, malo smo leteli …) pokrajinskih odborov. Ki, bodimo pošteni, delujejo tako dobro kot deluje pokrajinska politika v tej državi. V redu, ne me kregat, delujejo malo bolje, ampak samo zato, ker delujemo na notranji pogon. Naslednje leto so lokalne volitve. Ki bodo volitve v občinske svete in za župane, ne pa tudi volitve v pokrajinske svete. Zelo verjetno. Zato je sedaj čas za premislek in za redefiniranje izhodišč. In eno od takšnih je moja (čisto osebna in celo strankarsko popolnoma neusklajena) misel, da pokrajin ne potrebujemo. Ob pogoju, ki ga bom razložil v naslednjem odstavku. Sklep številka dva: če pokrajin nimamo, nujno rabimo boljše nadomestilo za idejo, ki se ji odrekamo.
V tej državi za resno in dobro delo v skupno dobrobit ne rabimo 210 občin. Takšno drobljenje lokalne samouprave, kot smo si ga privoščili v Sloveniji, daje dobre učinke samo toliko časa, kolikor ga rabimo za izgradnjo pločnikov in vodovodnega omrežja. Kar je seveda izredno pomembno, da ne bo pomote. Ko pa je treba zagotoviti dobro delovanje osnovnega šolstva, vrtcev, zdravstvenih domov, ko je treba pametno (in v skladu z vsemi ekološkimi zavezami) ravnati z okoljem, ko je treba razvijati kulturne institucije, potem pa so občine s po 5000 (ali pa s po 10.000, če želite) duš, odločno premajhne. In ker želimo dobrobit zase in za svoje potomce, je namesto o razmišljanju, da bi ustanovili pokrajine, ki bi poskrbele za vse tisto, česar majhne občine ne zmorejo, država pa se nekaj pravicam milostno odreka, treba začeti razmišljati, kako bi vse te male občine prepričali, da se začnejo združevati, ne pa še nadalje cepiti. To je sicer težko (in malo verjetno) opravilo, ker zgleda tako, kot da bi pri verižni reakciji hoteli reakcijo obrniti v nasprotno smer, ampak ravno to je čar.
Za združevanje sedanje občine potrebujejo vzpodbudo. Mogoče bi jo bilo potrebno poiskati v smeri, da bi dovolj velike občine ponovno dobile pravice, da odločajo tudi o zadevah, ki si jih je z ustanovitvijo upravnih enot pridržala država. Z delitvijo na občine in upravne enote smo začeli ločevati oblastne naloge od nalog lokalne samouprave. Obenem pa smo se seveda določili, da je edina kompetentna institucija za izvajanje oblasti država, ki jo v lokalnem okolju za vsa ministrstva predstavljajo upravne enote. Prepričan sem, da ljudje ne bi imeli čisto nič proti, če bi dovolj velikim občinam dovolili, da v imenu države zanjo izvajajo tudi oblastne naloge. Moja mama (in še od marsikoga drugega mama) še vedno hodi na občino, ker še vedno ne zna (pravzaprav noče in se ji ne da) razlikovati med občinsko samoupravo in državnim izvajanjem oblasti. Če bi se država odpovedala temu, da samo ona zmore in sme odločati o tako pomembnih stvareh, kot je registracija začasnega bivanja in podobno, potem bi se lahko državljani suvereno odločili, ali želimo živeti v butičnih občinah, kjer se brigamo zgolj za svoje partikularne zadeve (in bi se s tem odpovedali tudi prošnjam, da nam država financira lasten obstoj, delovanje in administracijo), ali pa si želimo živeti v občini, kjer v skladu z filozofijo »VEM – vse na enem mestu« lahko postoriš vse, kar imaš pred cesarjem za postoriti. In iz tega izpeljem zadnji sklep: v Sloveniji lahko imamo dve vrsti občin; lahko živimo v takšnih, ki jih bo 210 ali še več, lahko pa se organiziramo tako, da jih bo vsaj trikrat manj.
Zaključek: če sem se kaj naučil iz dogodkov zgodnjih devetdesetih, sem se tega, da se da razdružiti tudi takšen sistem, ki zgleda trden kot kamen kost, pa čeprav ga ščiti vojska, policija in armada politikov in uradnikov. Verjamem, da se da združiti tudi tisto, kar smo od devetdesetih dalje tako pridno razdruževali. Zato na koncu ponavljam na začetku zapisan cilj: na ravni upravljanja s sistemi (beri: upravljanja z državo, lokalno skupnostjo oziroma s stvarmi za skupno dobro) moramo doseči, da bo takšno delovanje optimalno in da bo dajalo rezultate. Ker če kje, potem za to področje velja angleški rek: there is still some place for improvement.
