Janez Drnovšek
Ko se bo čez leta pisala zgodba takratne »polpretekle zgodovine«, bo v času med 1989 in 2007 med najbolj izstopajočimi javnim in političnimi osebnostmi gotovo ime nespornega državnika dr. Janeza Drnovška. Edinstveni lik, ki mu tudi v tem smislu še dolgo ne bo najti primerjave, bo v svoji posebnosti in nezvedljivosti na prevladujoče tipizirane like, z leti na eni strani zbujala čudenje, na drugi pa se bodo seveda vztrajno nadaljevali poskusi asilimiranja motnje, ki jo (je) predstavljal za najrazličnejše in med seboj tudi izključujoče politične nasprotnike. Od njegovega meteorskega vstopa v grozeče sklepno dejanje jugoslovanskega krvavega razpada na podlagi šokantne zmage na prvem neposrednem volilnem izrekanju v Sloveniji leta 1989, hladnokrvne, do konca domišljene in učinkovite vloge predstavnika Slovenije v zveznem predsedstvu, preko uspešnega vodenja zahtevnih prepogosto izsiljenih in izsiljevalskih koalicij, po njegovi zaslugi mukoma zaganjajočih in včasih vendarle prebijajočih se preko barikad blokovske omejenosti…
Slovenija je v tem obdobju zares postala zgodba o uspehu, on pa je s trikratno zaporedno zmago na parlamentarnih volitvah in finalno neposredno izvolitvijo za predsednika Slovenije postavil letvico političnega uspeha za vse naslednike praktično nedosegljivo visoko. In pri tem je bil v principu ves čas sam, pogosto celo osamljen, v resnici brez znamenitih »predsednikovih ljudi«, neke svoje zasebno-javne mreže, saj je tudi stranko razumel predvsem kot orodje in ne kot smoter. Dandanes še toliko bolj velja poudariti, da se ga tudi v času njegove največje politične moči nihče – ne v medijih, ne v gospodarstvu, ne v politiki – ni bal. Morda paradoksalno ravno ta odsotnost strahu v njegovi paradigmi pri preštevilnih zoprnikih, ki jim s svojo pojavo zbuja slabo vest, v zadnjem času sproža nestrpno in nedostojno sproščanje lastnih frustracij.
Vztrajanje na formi, na strogih pravilih demokratične igre je nemara tista njegova poteza (in naša sreča) njegovega načina doumevanja in prakticiranja ‘oblasti’, ki je po javnomnenjskem obratu v zadnjem obdobju očitno pustila najtrajnejši pečat: v desetletju njegovega ‘enoumja’, se je pri ljudeh nepovratno in nezbrisljivo utrdil občutek in zavest o tem, da so avtonomne osebnosti z lastno glavo, ki ne rabijo nareka paternalističnega voditelja. In zato takšne poskuse zavračajo. V njegovi tako razvpiti in nerazumljeni ‘osebni transformaciji’ pa ni šlo toliko za totalen preskok (teme, ki so zaznamovela drugo polovico njegovega predsedovanja, so ga intrigirale že veliko prej) kot za premik poudarka: če je bil ta prej na omenjeni formalni plati, se je zdaj osredotočil na vsebino.
Janez Drnovšek ostaja najbolj ne-politik med politiki. Zato odhaja neporažen – ne zato, ker ni izgubil nobenih volitev, ampak predvsem zato, ker je vseskozi in vsem ter vsemu navkljub uspel ohraniti svojo avtentično držo.
