Intervju z Ivom Vajglom, nosilcem liste Zares, v Delu

Diplomat, ki želi postati “angažiran evropski poslanec” – intervju objavljen 12. maja v Delu

TANJA STARIČ: Dolgo ste razmišljali o tem, ali boste kandidirali za evropskega poslanca. Zakaj? Kakšni so bili vaši zadržki?

IVO VAJGL: Razmišljal sem zato, ker sem kandidiral z iskreno željo, da nekaj naredim kot poslanec. Izvoljen sem bil v Mariboru, ki je moje rojstno mesto; zaupanje ljudi mi veliko pomeni in čutil sem obvezo do svojega kraja .in svojih volivcev. Drugi razlog proti pa je dejstvo, da mi mesto predsednika odbora za zunanjo politiko parlamentu omogoča, da lahko uporabim vse svoje izkušnje in kreativnost. Z dobrim sodelovanjem z zunanjim ministrom lahko slovensko zunanjo politiko skupaj oblikujemo v moderno, pragmatično politiko majhne države. Čeprav smo vpeti v skupno zunanjo in varnostno politiko, lahko tudi Slovenija v svetovni politiki odigra pomembno vlogo, če zna definirati projekte, prioritete in usmeriti energijo v pomembne teme. To je tudi nadaljevanje mojega dela s pokojnim predsednikom Drnovškom v času, ko sem bil njegov svetovalec in ko smo se lotili precej projektov, ki so bili kot teme večji od slovenske zunanjepolitične prakse. Zato jih ta tudi ni sprejela, ni podprla in ni razumela; zanimivo pa je, da so jih razumeli ljudje.

STARIČ: No, to so argumenti proti kandidaturi. Zakaj ste se kljub temu odločili za, čeprav, denimo, Milan Zver pravi, da poslanci, ki se potegujete za mesto v evropskem parlamentu, s tem negirate pomen slovenskega parlamenta?

VAJGL: Zanimivo je, če si očitke delijo kandidati, ki tekmujejo med sabo. Jaz tega ne bom počel in se mi tudi ne zdi posebno prepričljivo.

Zdi se mi pomembno, da poskušam v evropskem parlamentu, če bom izvoljen, s svojimi mednarodnimi izkušnjami dati neko dodano vrednost dosedanjemu nastopanju slovenskih poslancev. Veleposlanik sem bil skupaj v desetih evropskih državah, članicah EU, bil sem vodja misije Slovenije pri OVSE in imam veliko znancev in povezav z uglednimi ljudmi v evropski politiki. Več kot dve leti vodim tudi nevladni Inštitut za evropske zadeve v Ljubljani. Kot poslanec v Bruslju bi lahko komuniciral z ljudmi, ki odločajo o stvareh, pomembnih za Slovenijo. To ni lobiranje, s tem naj se ukvarjajo lobisti, ki so za to plačani.

STARIČ: V tem trenutku potekajo v Sloveniji žolčne polemike zaradi Rehnovega predloga o reševanju meje s Hrvaško. To vprašanje bo očitno zaznamovalo tudi volilno kampanjo. Državljani ne razumemo, zakaj slovenska politika ni bila uspešna pri prepričevanju evropskih sogovornikov, čeprav je Slovenija članica EU, Hrvaška pa je bila, čeprav ni članica?

VAJGL: Mislim, da hrvaška politika ni bila bolj uspešna pri prepričevanju. Kadar je problem tako zaostren, poskuša tretji ugotoviti, kdo je pravzaprav trouble maker, tisti, ki dela težave. Na prvi, površen pogled, je bilo videti, kot da država članica, ki je v privilegiranem položaju, dela težave državi, ki ni članica, pa bi to rada postala. Da jo izsiljuje. K temu je treba prišteti še agresivno hrvaško lobiranje. Hrvaška si je zagotovila nekaj stalnih lobistov. Evropska poslanka Doris Pack in Hannes Swoboda sta tako rekoč poklicna lobista Hrvaške. Tudi nekateri drugi politiki so imeli bodisi osebne razloge ali pa očitni interes države. Novi zunanji minister Avstrije je predlagal kot rešitev scenarij, za katerega je popolnoma jasno, da je za Slovenijo nesprejemljiv. Je pa seveda v ozadju zagotovo veliki interes avstrijskih bank in drugih podjetij na Hrvaškem.

Kakorkoli že, jaz ne mislim, da je bila Hrvaška bolj prepričljiva. Najodgovornejši ljudje v EU niso naivni. Zelo natančno si dajo pojasniti, kaj so resnični razlogi za neki konflikt.

STARIČ: No, ampak predlog Ollija Rehna je za Slovenijo slab.

VAJLG: Ponudba, ki jo je dal komisar Rehn, takšna kot je, za nas zagotovo ni sprejemljiva. Zahteva dopolnila, nadaljnja pojasnila in nadaljnji angažma. Vendar se je evropska komisija, ki ji moramo v tem trenutku najbolj zaupati, angažirala v dobri veri in z najboljšim namenom. Predlog Ollija Rehna se izboljšuje. Na sestankih z mednarodnimi pravniki in politiki smo prispevali nekaj konkretnih dopolnil, s katerimi bi bil ta projekt bolj sprejemljiv za Slovenijo. Prepričan pa sem, da ne bo nikoli sprejemljiv za vse in da sploh ni treba, da bi bil. Potem ne bi potrebovali demokracije, strank in parlamenta.

STARIČ: V primeru resolucije o Hrvaški so slovenski poslanci v evropskem parlamentu glasovali različno, ker so v različnih poslanskih skupinah. Kako bi ravnali vi; če boste izvoljeni,’ boste slovenski poslanec, hkrati pa dan skupine liberalcev?

VAJGL: Evropski parlament je sestavljen iz političnih skupin, ki so ekvivalenti strankam. Pričakovanje, do neke mere celo obveznost je, da se stališča usklajujejo znotraj teh skupin. Če bi se odločalo o stvareh, ki so tako zelo pomembne za Slovenijo, bi jaz glasoval v korist slovenskega nacionalnega interesa.

STARIČ: Tudi če bi glasovali proti svoji poslanski skupini?

VAJGL: Tudi. Če ne bi bil prepričan o tem, da je stališče v soglasju s slovenskim nacionalnim interesom, bi vedno glasoval kot slovenski poslanec. Vem, da je to sporno, ampak človek odloča v skladu s svojim prepričanjem. Tudi v slovenskem parlamentu ne glasujem vedno tako, kot pričakuje stranka ali koalicija.

STARIČ: Lahko se zgodi, da bosta v evropskem parlamentu dva poslanca iz različnih strank v isti poslanski skupini, torej vi in poslanec LDS v liberalni. Zakaj med Zaresom in LDS ni prišlo do dogovora, da bi skupaj nastopili na evropskih volitvah, čeprav so bili poskusi …

VAJGL: … ne! Nikakršnih dogovorov ni bilo. V stranki Zares je bilo od vsega začetka jasno, da bomo nastopili s svojo kandidatno listo. Tudi iz drugih držav prihaja več strank, ki pripadajo isti skupini, tako je tudi v skupini konservativnih strank. Nič ne bi bilo narobe s skupno listo, ampak v naši stranki v nobenem trenutku nismo razmišljali o tem.

STARIČ: Nekaj časa je bilo aktualno vprašanje, ali bo na listi Zaresa kandidiral Janez Potočnik. Je bila stranka razočarana, ker se Potočnik ni odločil za kandidaturo?

VAJGL: Če bi se odločil, bi nam bilo to vsem v veliko zadovoljstvo. To bi bila prednost za našo listo, o tem ni dvoma. Toda ves čas smo odločitev prepuščali njemu. Mislim, da bi bilo sijajno, če bi nas Potočnik ponovno predstavljal kot komisar v novem sklicu evropske komisije.

STARIČ: Ali kandidirata kar dva aktivna politika – vi in minister Matej Lahovnik – zato, ker je v Zaresu kadrovska stiska, ker niste našli drugih kandidatov?

VAJGL: Očitno je v vseh strankah prevladalo mnenje, da je v novem mandatu zelo pomembno, kdo bo predstavljal Slovenijo. Z zadovoljstvom ugotavljam, da so tudi na drugih kandidatnih listah imena ljudi, ki so se že potrdili v politiki. Na slovesnosti liberalne skupine ob začetku volilne kampanje v Bruslju sem opazil, da so tudi na številnih listah v različnih evropskih državah bivši premieri, člani parlamenta, vlade. Očitno evropskemu parlamentu naraščata specifična teža in pomen. Kandidatov smo v Zaresu imeli veliko, nekateri se sami niso odločili, na koncu pa je stranka izbrala znana imena. Tem volitvam pripisujemo velik pomen.

STARIČ: Bodo evropske volitve tudi glasovanje o podpori vladi? Merjenje, koliko so državljani od septembra spremenili mnenje?

VAJGL: Mislim, da ne. Mogoče do katere izmed vladnih strank, predvsem pa do posameznikov na listah. Te volitve so nekaj posebnega. Pričakuje se nižja udeležba, zato bo tudi rezultat neprimerljiv z volitvami v parlament. Poudarjam pa, da so volitve pomembne, ker evropski parlament odloča o številnih temah, življenjsko pomembnih za ljudi. Evropska zakonodaja je neposredno vpeta v notranjo zakonodajo in v prioritete vsake države.

STARIČ: Pred kratkim se je končala vladna kriza, v kateri je kazalo, da je Zares samo še korak do izstopa iz koalicije. Ali to, da dva pomembna člana vaše stranke kandidirata, kaže tudi razočaranje Zaresa nad vladno koalicijo, v kateri sodeluje? In napoveduje, da je odhod Zaresa iz vlade še aktualen?

VAJGL: Nikakor ne. Jaz mislim, da je vladna koalicija sposobna vsakokratna razhajanja uskladiti in premostiti. To, kar se je dogajalo v zvezi s tajkunskimi krediti, zagotovo ni zadnje razhajanje v vladi. Zares se resnično želi profilirati kot stranka, ki ponuja neki nov ali, če hočete, bolj načelen pristop k politiki. Želi si tudi več prostora za bolj univerzalne, alternativne teme. Ampak nasploh se v tej koaliciji ne počutimo slabo. Prepričan sem, da bo ta koalicija zdržala do konca.

STARIČ: Se pravi, da si Zares ni izmislila konflikta zaradi tajkunov zato, ker ji ankete napovedujejo slab rezultat na evropskih volitvah, kakor pravi opozicija?

VAJGL: Ne vem, s katerimi podatki podpira takšno trditev. Vse javnomnenjske raziskave kažejo drugače.

STARIČ: V katerem odboru evropskega parlamenta bi si želeli sodelovati? Verjetno v zunanjepolitičnem?

VAJGL: To me najbolj zanima, poleg tega pa tudi problematika varstva okolja in v tem kontekstu obnovljivi viri energije. O tem sem organiziral kar nekaj okroglih miz. Zanimajo me gospodarske teme, zlasti tiste, ki so povezane z zunanjepolitičnimi usmeritvami, predvsem energetika in strateško odpiranje Evrope proti sosedstvu zaradi zagotavljanja stabilnih energetskih virov. Potem me, kot dolgoletnega novinarja, zanimajo mediji in medijska politika, pa tudi področje človekovih pravic.

STARIČ: Precej polemik sproža status evropskih poslancev -dobre plače, ugodnosti. Kako pa jih vidite vi, je imela plača kakšno posebno vlogo pri vaši odločitvi?

VAJGL: Moram reči, da sem za višino plače izvedel zelo pozno in iz medijev. Nisem se zanimal za to in podrobnosti še vedno ne poznam. Bilo bi dvolično, če bi rekel, da me plača sploh ne zanima. Nikoli pa ne bi hotel dobiti neproporcionalno veliko denarja za napor, ki sem ga pripravljen vložiti v delo. Hočem biti zelo angažiran evropski poslanec, zlasti v promociji interesov Slovenije, in če bom za to plačan s splošno uveljavljenimi merili, bom to plačo vzel z mirno vestjo.

STARIČ: Toda zaradi gospodarske krize si zdaj povsod tudi poslanci in ministri znižujejo plače. Bi vi podprli znižanje?

VAJGL: Podprl bi rešitev, za katero bi bila večina. Moj osnovni motiv nikoli ni bil zaslužek, sicer bi si poiskal kakšno drugačen delo. Tako pa sem se zapisal javni službi in je denar zame sekundarno vprašanje.

STARIČ: Evropski parlament je sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, v katerem obsoja in izenačuje vse totalitarizme, fašizem in komunizem. Bi vi glasovali za resolucijo?

VAJGL: Vsak demokratičen človek je proti totalitarizmu. Totalitarnih izkušenj je bilo več, tudi zunaj Evrope in trajajo še danes. Kritika komunizma, stalinizma in njegovih zločinov se je – tega ne kaže pozabiti zgodila najprej v državah nekdanjega vzhodnega bloka, medtem ko je imela neofašistična in neonacistična desnica velike težave s tem, da bi se odrekla svoji preteklosti. Mislim, da je totalitarizme kot metodo, z vso škodo, ki so jo povzročili, treba obsoditi. Pri tem pa je treba paziti, da se s tem ne manipulira in ne služijo politične točke. Nikoli nimam težav govoriti o teh temah, moje zgražanje nad krivicami je spontano in ni pogojeno z dnevno politiko. Všeč mi je ideja predsednika Turka, ki je dejal, da upa, da bo prišel čas, ko se bomo v Sloveniji lahko poklonili vsem žrtvam. Iskreno upam, da bomo našli ta notranji mir in da ne bomo prenašali svojih dilem in travm na mlade generacije.

STARIČ: Kakšen rezultat pričakujete na volitvah?

VAJGL: Ocenjujem, da ima naša stranka realno možnost izvolitve enega ali dveh poslancev.

STARIČ: Bi bili zelo razočarani, če bi bil s preferenčnimi glasovi izvoljen Matej Lahovnik?

VAJGL: Ne, od srca bi mu privoščil. Zagotavljam vam, da mi delo, ki ga opravljam zdaj, daje veliko zadovoljstvo. Kandidiram zato, da bi bil izvoljen, če pa ne bom, bom to sprejel kot demokrat.

STARIČ: Kakšno udeležbo pričakujete? Raziskave kažejo, da bo slaba, morda še slabša kot pred petimi leti?

VAJGL: Pričakujem, da bo udeležba nad 30 odstotki, za to pa se bomo morali potruditi – ne samo kandidati. Zagotovo pa bo udeležba vplivala na to, katera politična opcija bo bolj uspešna. Seveda si želim predvsem, da bi šli volit tisti, ki podpirajo stranko Zares in njene kandidate.