Gregor Golobič v razpravi o (ne)zaupnici vladi

…Ko se danes v medijih in javnosti presoja, kako se bo izšlo glasovanje o zaupnici vladi, se to počne v duhu današnjega časa, pritlehne računice, podtikanja, sklepanja o drugih po sebi, diskvalifikacije kdo bo koga. To je toliko bolj neodgovorno, ker se Slovenija ne sooča le z enormnimi domačimi, domačinskimi problemi, pač pa je celotna Evropa pred dramatičnim pretresom, ki terja napore, v primerjavi s katerimi so bila prizadevanja iz berlinskega zidu mačji kašelj. Slovenija je od tega razpleta usodno odvisna. A v tej razpravi tako mrtvoudna, tako neinovativna, tako samozaslepljena, ni zmožna sodelovati. Ta politika, ki se danes odraža skozi razpravo v državnem zboru, spominja na skupino omamljenih in kričavih junakov iz jutranjih ur, ki se na železniški postaji prepirajo o lastni pomembnosti – ne zavedajoč se, da znameniti vlak, o katerem se v tej politiki tako rado govori, morda na tej postaji sploh ne bo ustavil. Današnje recitiranje ničevosti, poniževanja in blodenj o mandatarjih, predčasnih volitvah, koristi te ali one stranke je porazno spričevalo tega stanja. Neresnost razprav, njihova omejenost, opravilna nesposobnost političnega razreda, o čemer smo govorili že večkrat, da prepozna realne probleme in da zna v sodelovanju s strokovno in siceršnjo javnostjo poiskati odgovore nanje. Mantra, ki se tu sliši, je: mi znamo vse, vi drugi ne znate popolnoma nič. In kaj je temeljni problem, pred katerim si ta politika tako rada in tako intenzivno in tako na široko zatiska oči? To, da Slovenija že dolgo časa obstaja zgolj na kredit, da porabimo bistveno več, kot ustvarimo, da izposojamo, trošimo za potrošnjo in ne za vlaganje v razvoj in njegovo ključno predpostavko ljudi. O tem danes ni bilo veliko slišati. O vsem drugem pač marsikaj.

Simptomatično danes je še posebej, da tako razpravljavci z leve in desne hodijo v svojih razpravah po stranki Zares. Gospod Gorenak me pogreša. Predlagam, da nosite s seboj mojo sliko, kadar nisem tu v dvorani. V nekaj mesecih kar sem tu, sem prebil v tej dvorani več časa kot vaš predsednik v celem mandatu, pa ga ne pogrešate.

Predvsem pa je smešno to srednješolsko veliko koalicijsko likanje, Luka Juri, ki se na to spozna, je iz Kopra, bi rekel lajkanje (ima izkušnje s koprskim županom), ki si ga posamezniki z obeh strani pošiljajo preko dvorane. To zoprništvo do stranke Zares je najboljši dokaz za trditev, da smo s svojimi predlogi od januarja meseca naprej podajali zelo realno analizo in tudi konstruktivne predloge. Tudi za pravočasno rekonstrukcijo vlade. Takrat je bil za to čas, danes tega časa ni več. In tisti, ki lansirajo zgodbe, ki jih poslušamo zadnje dni, spet z ene ali druge strani, priznavajo zgolj to, da takrat, ko je bil čas, niso razumeli izziva časa.

Ob tistem času ob vseh teh predlogih, vseh tistih naporih, smo bili sami in tudi danes smo sami. Nihče ni naredil toliko, da se bo danes odločalo tu o možni deblokadi, kot stranka Zares. Nobena od strank, ki se tako širokoustijo danes tu, in mimogrede, tudi nihče ni žrtvoval toliko. Sami smo in krivi smo za današnjo sejo in to si štejemo v čast. Zaupnice vladi in njenemu predsedniku ne bomo podprli, kot smo povedali. K temu nas vodijo trije razlogi.

Ta vlada zaradi izjemnega nezaupanja ljudi ne more več učinkovito opravljati svojega dela. Tudi če za morebitne predloge dobi zadostno podporo v parlamentu, je potem to ovrženo skozi referendumska preverjanja. Slovenija pa resne spremembe potrebuje.

Drugi razlog. Predsednik vlade Borut Pahor o katerem je bilo danes tu slišati veliko komplimentov, veliko komplimentov z velikimi figami v žepih, ki je bil v času, ko sem sodeloval v njegovi vladi, deležen moje podpore, ko je ni imel niti v lastni stranki, velikokrat. Žal ne zmore doseči, da bi njegova ekipa spoštovala sklepe vlade in uresničila tudi tisto, kar je v njeni pristojnosti. V razpravi o interventnem zakonu, v razpravi o rebalansu smo o tem izčrpneje govorili. Ni sprejemljivo, da vlada, namesto da bi reševala lastne sklepe, preko parlamenta želi sprejemati zakone, ki bodo naložili, da naredi tisto, kar lahko naredi brez tega zakona. To je nevzdržno stanje in samo kazalec veliko večjih problemov pri opuščanju dolžnega ravnanja in sprejemanja odločitev, ki so neizogibne.

In tretji razlog. Ta vlada, kakršna je, s trajanjem, s svojim vztrajanjem zmanjšuje možnost politične opcije, ki je pred štirimi leti prekinila v Sloveniji, za Slovenijo uničujoče divjanje avtoritarne politične opcije stranke SDS. Ti razlogi so nas vodili, da smo tudi izstopili iz koalicije.

Mimogrede, tudi takrat se nam je pripisovalo strankarsko računico. Te računice ni. Vsakomur je danes to jasno. Tudi vam, ki se vam zdi ob vsem, kar govorim, in ob zvonjenju, ki odmeva po tej državi, vse skupaj smešno.

Javno nezaupanje do vlade je veliko. V mesecu aprilu smo opozorili, da je potrebno za to nekaj narediti, da je potrebno odstraniti tiste ovire, in poskušati doseči, da bi se skozi rekonstrukcijo vlade zaupanje v vlado kot institucijo povrnilo. Ta predlog je bil zavrnjen, zato smo po padcu teh velikih in pomembnih referendumskih reform izstopili iz koalicije sami. Več v naši moči ni bilo moč narediti.

Zamujene priložnosti se ne bodo vrnile. Takrat je bila ena, nove verjetno ne bo in predčasne volitve bodo dale odgovor na tisto, kar Slovenija danes želi. Ali je to tisto, kar potrebuje, to bo pokazal čas, in prav je, da se to čim prej zgodi.

O kandidatih, o katerih naj bi danes glasovali, o katerih naj bi se odločali, je bilo marsikaj rečenega. Kot veste, smo se na zaslišanjih, na predstavitvah, na pristojnih delovnih telesih vzdržali. Postavljeni so bili v vlogo nekega kolateralnega živega ščita, preko katerega se z nižjo večino, kot je sicer potrebno za zaupnico predsedniku vlade, rešuje predsednika vlade. Znašli so se v nehvaležnem položaju. V tem položaju so se znašli potem, ko so se resorji, ne nepomembni resorji te vlade, tri mesece delno nepopolno začasno vodili. Situacija, po morebitni izglasovani nezaupnici danes, ko se bo na teh resorjih pojavil problem, kdo jih bo vodil v naslednjih nekaj mesecih do morebitnih volitev po tem scenariju, kaže na neodgovorno ravnanje predsednika vlade, mandatarja, ki ni pravočasno, potem, ko je več kot mesec dni vedel, da bomo odstopili ministri iz vrst stranke Zares iz vlade, ni predlagal pravočasno novih kandidatov, ampak je zavlačeval do zadnjega trenutka in s tem pravzaprav povzročil neko stanje, ko so bili pomembni resorji tri mesece v času priprav rebalansa, v času priprav popravkov proračuna za leto 2012 in 2013 prikrajšani za popolno, celovito in predano vodenje. In tako bo tudi v primeru nezaupnice do tega mandata. To je neodgovornost, ki je neizbežna. Pred tem, gospod Potrč, zato ni mogoče kriviti nikogar drugega kot predsednika vlade, ki je bil dolžan storiti, in te tri mesece ne interpretirati kot tri mesece odloga, ampak tri mesece, v katerih je treba predlagati, imenovati nove ministre in ob tem tudi preveriti tudi lastno zaupnico.

Kandidati, o katerih bomo danes glasovali, glasovali pa bomo o zaupnici, si ne zaslužijo položaja, v katerega so bili pahnjeni, zato smo se vzdržali. Težko jim je karkoli očitati, lahko bi kvalitetno opravljali to delo, morda ga tudi bodo, če bo takšno glasovanje, vendar naše podpore – ob razmerah, ki sem jih opisal in ob dejstvu, da je na njihovo imenovanje vezana zaupnica, čeprav bi lahko bilo tudi drugače – ne morejo dobiti.

Prav tako naj na tem mestu tudi povem, da menim, da je vlada, ki bo danes v primeru izglasovanja nezaupnice padla, da jo odlikuje vrsta odličnih ministrov, ki sami po sebi predstavljajo, po mojem prepričanju in izkušnji, ki jo imam sam, najboljše zasedbe na posameznih resorjih v dosedanji zgodovini Republike Slovenije. Kot mi radi pripisujete, 20-letno neverjetno prisotnost in neverjeten vpliv (danes smo slišali kar nekaj teh blodenj), mi morda lahko pripišete, da nekaj vem o tem, kakšni ljudje so vodili resorje v preteklih desetletjih. Škoda je, da niso bili bolje vodeni, škoda je da niso mogli voditi resorjev v boljših časih, vendar politična realnost je takšna, da so dali od sebe, kar so lahko dali, in da bodo, verjamem, imeli v prihodnosti še priložnost v kakšni drugi vladi prispevati tisto, kar jim v dosedanjem trenutku ni več omogočeno.

Skratka, vsem interpretacijam, ki so bile tu podane o nekih špekulacijah, o nekih namerah, o nekih skritih načrtih, zarotah, lahko rečemo samo, da so poniglave, smešne, odmaknjene od realnosti, kot je odmaknjena od realnosti pisarija, ki smo jo pred dnevi lahko brali in ki izhaja iz 80. let, kot da se očitno v tej državi v tem času ni popolnoma nič zgodilo…