Gregor Golobič, obrazložitev glasu proti interventnemu zakonu

Jaz k temu, kar sem včeraj ob obravnavi zakona, ob praktično prazni dvorani povedal, ne bom veliko dodal. Tudi danes je značilno, da tu ni nobenega ministra, ob spoštovanju do obeh gospeh, ki skrbita za državni proračun, ob zakonu, ki je, kot smo slišali, tako zelo pomemben. Ta zakon ima po vsebinski plati zanemarljive učinke v letošnjem letu in je v tem smislu odveč. Edini učinek bi imelo tisto o čemer je bilo govora glede financiranja občin in če bi bila to edina vsebina tega zakona, bi ga podprl. Podprl bi ga zato, ker je blagajna, ki jo predstavljajo občinski proračuni, edina blagajna, ki v tej krizi, v tej državi še ni bila prizadeta, in se občine obnašajo, kot da krize ni. Še vedno. Vendar je tu vrsta drugih stvari, ki ne prinašajo ničesar, in v simbolnem smislu pomenijo zgolj izrekanje zaupnice predsedniku Vlade, ki si zaupnice ne zasluži. Namreč, v rebalansu proračuna o katerem bomo glasovali kasneje, je približno 60 milijonov evrov sredstev namenjenih dodatno za plače na resorjih, ki niso spoštovali sklepov vlade. Predsednik Vlade je bil na to opozorjen, večkrat, s strani takrat pristojne ministrice Krebsove. Nič ni naredil, ni uveljavil svoje avtoritete, dopustil je to prakso, dopustil je privilegije posameznim ministrstvom in posameznim področjem. Rezultat je krpanje rebalansa, in na drugi strani ta interventni zakon, ki naj popravi vtis. Ta zakon ne prinaša pozitivnih učinkov, prinaša pa sporočila, ki so slaba in zato ga je treba zavrniti.