Gregor Golobič ob drugi obletnici ustanovitve Zares
Gregor Golobič, predsednik stranke Zares – nova politika
Lepo pozdravljene zaresovke, zaresovci, gostje in prijatelji!
Nekateri prizadevni novinarji – znano je, da imam med njimi zelo veliko prijateljev – so me danes spraševali, ali bom »vrgel bombo«. Tukaj sta danes najmanj dve varovani osebi in tega si nikakor ne bi dovolil – ampak tudi niso mislili dobesedno. Splošno znano je, da za to res nimam nobenega razloga.
Naj takoj povem – »bombe« ne bo. Je pa vprašanje simptomatično. Kaže namreč na splošno – ne le medijsko, da ne bo nesporazuma – iluzijo, optično prevaro, da glede problemov te države, ali pa stranke, tudi planeta konec koncev, obstaja neka enostavna rešitev. Nek oster rez, zareza zaresa. In da bodo lepši časi, kot je nekdo rekel nedavno tega, prišli elegantno – tako, kot pride jutro po neprespani noči. Plitva zadihanost, ki spremlja to vsakodnevno, vsakourno vročično prežo na ta enkratni odrešilni dogodek z veliko začetnico, je zgolj očiten zunanji znak tega, da so pri teh pričakovanjih na delu motivi in instinkti ki, z uporabo uma in duha – torej z razsvetljensko dediščino, o kateri sem govoril natanko pred letom dni v domačiji slovenskega razsvetljenca Vodnika – nimajo opravka. Vodnik je leta 2009 passé. Povsod in v vsakem vprašanju se išče vodnik.
Taras Kermavner, ki nas je z naklonjenostjo spremljal ob našem nastanku, žal pokojni, je v enem svojih številnih zapisov navedel tudi stavek, ki se mi ga je že nekaj časa zdelo primerno omeniti ob tej priložnosti. Piše o svojem profesorju filozofije, Kobilici, za katerega pravi, da jih je v osmem razredu gimnazije zelo pametno vzgajal, njegov nauk pa si je Taras trdno zapomnil – potrdil in okrepil, piše Kermavner, je moje dotedanje stališče: »Pripadnik je tisti, ki hipoma pade, prevrne, če mu podstaviš nogo – torej ni vreden veliko. Velja le pristaš, človek, ki stoji pri tebi in ob tebi, ne glede na zapeljevanje in nevarnosti s strani okolice. Pa še pristaš ni čisto pravi izraz za ta izbor. Treba je biti samostalen, samosvoj.
V tem neuspehu, o katerem sem govoril na začetku, neuspehu resnega soočenja z realnimi dimenzijami problemov, postaja izziv vsakršne nove politike. Dopovedati sebi in drugim, da ne gre za posamezne politike, stranke, pozicije in opozicije, koalicije in vlade, to je vse spremenljivo, hitro, tudi in celo pogosto bombastično. Gre za nasprotno – sposobnost spoprijema z lastnimi omejitvami, navadami in razvadami, načinom samorazumevanja in razumevanja drugih, malikovanjem uspeha, ki neuspeha ne vidi kot svojega nujnega sestavnega dela, etape na svoji poti, nagrajevanja povprečnosti in še bi lahko našteval.
Slovenija je še vedno na razpotju – ali se bo sposobna ozreti vase, narediti korenite spremembe v temeljnem družbenem dogovoru in tako zagotoviti sebi in prihodnjim generacijam prihodnost, ki ne bo večno in vedno odložena na boljše čase, ali pa se bo izčrpala, in to je realna alternativa, v nenehnem proizvajanju sovražnikov in krivcev. Doma, v soseščini in na tujem.
Na to dilemo bombe ne odgovarjajo. Pirotehnične zmage so pirove. Tu ni epohalnih odkritij, ni enkratne veleumne poteze – je le množiča drobnih, premišljenih, strpnih, vztrajnih poskusov, korakov, naporov, prepričevanj.
Kar zadeva stranko Zares – ostajamo, tudi po dveh letih, o katerih je prej spregovoril Pavle Gantar, trdno zavezani pri prvi alternativi: kot vladna stranka, kot poslanska skupina Državnega zbora in kot trden koalicijski partner.
Gregor Golobič
Predsednik Zares – nova politika
