Kampanja bližine
Pred skorajšnjim uradnim začetkom volilne kampanje smo se odločili začrtati smer svoje kampanje s prenovitvijo spletnega mesta. Že doslej je bila največja odlika zares.si “odprtost” za komentiranje, argumentirana interaktivna razprava. S spletno stranjo, ki jo je doslej obiskalo več kot pol milijona obiskovalcev, dnevno pa beležimo več kot 2000 obiskovalcev, je stranka s sorazmerno majhnimi sredstvi naredila velike premike na področju komuniciranja z javnostmi – tako interno kot zunanjo, je na novinarski konferenci dejal predsednik stranke Zares Gregor Golobič.
S prenovo spletne strani želimo po Golobičevih besedah zagotoviti večjo preglednost in obenem ohraniti “odprtost” za vsebinsko razpravo.
V središče prenovljene spletne strani smo postavili video-predstavitve posameznih programskih sklopov, ki dosežejo uporabnike na privlačen in atraktiven način. Volilna kampanja Zaresa ne bo kapitalsko intenzivna – tako zaradi omejenosti finančnih virov kot tudi zato, ker je vloga denarja v pridobivanju podpore volilk in volilcev v resnici bistevno bolj omejena, kot so prepričani v nekaterih političnih strankah. “Naša kampanja bo kampanja bližine, kampanja neposredne komunikacije – tako na spletu kot na terenu, kjer se bodo predstavljali kandidatke in kandidati,” je med drugim poudaril Golobič. Napovedal je, da bomo v petek, 22. avgusta, na seji sveta stranke potrdili kandidatno listo in volilni program.
O aktualnih političnih zadevah
V Sloveniji imamo opravka z oblastjo, ki izrazito enostransko obravnava vse okrog sebe in ima velike težave s tem, da bi v družbi, politiki, javnosti dopustila obstoj “tretjega“. Sedanja oblast funkcionira po principu: lahko si naš, privrženec ali pa si sovražnik oziroma najmanj nasprotnik, ki ga je treba omejevati. Vladajoča SDS je omejila številne strokovnjake na različnih področjih, kadar je ocenila, da niso privrženci te politične opcije. Zastavlja se elementarno vprašanje: če naj bi se politika v tej državi znala samoomejevati, ali je kriterij za to, da je nekdo direktor pomembne javne ustavnove, njegovo politično prepričanje ali to, da je sposoben odpravljati izgubo ali pa jo ustvarjati (zadnji takšen tipičen primer je Onkološki inštitut; s strani zaposlenih je bil namreč za novega direktorja med drugim predlagan tudi Borut Miklavčič, ki ga je Janez Janša označil za politično neprimernega, “rdečega” direktorja).
Ključna slaba in škodljiva poteza te vlade je delitev na “naše” in “vaše“. Prav ta poteza je tista, ki je prepričala veliko število ljudi, da ocenijo delo sedanje vlade kot slabo in se izrečejo za spremembo.
Predsednik vlade Janez Janša pa na podoben način deluje tudi na drugih področjih: tako denimo skuša popraviti in celo zlorabiti svoj odnos do pokojnega Janeza Drnovška, nekdanjega predsednika vlade. Na obisku ob odprtju spomenika Drnovška v Zagorju je Janša izjavil, da je želel s svojo navzočnostjo dati neko priznanje čploveku, ki je bil predstavnik nasprotne politične opcije in njegov predhodnik na mestu predsednika vlade. Ne eno ne drugo ne drži. Oboje kaže na simptom, da bi Janša rad Drnovška priličil sebi in sebe Drnovšku. Janez Drnovšek nikoli ni bil človek, ki bi pripadal katerikoli politični opciji, pač pa je vseskozi zagovarjal nujnost obstoja neodvisnih nadzornih institucij, ki morajo skrbeti za to, da se oblast ne povampiri. V tem mandatu pa smo doživeli, da je vlada šla v odkrit napad na vse tovrstne nadzorne ustanove: napadla je medije, predsednika republike, računsko sodišče, varuhinjo človekovih pravic, informacijsko pooblaščenko, protikorupcijsko komisijo, parlamentarne preiskovalne komisije… Storjeni so bili vsi koraki za to, da ta oblast postane totalna in da je nenadzorovana, je opozoril Golobič. In prav v tem je največja podlost vladajoče SDS, gosenice, ki se skuša v času pred volitvami ponovno prikazati kot metulj (tako kot je sto storila že pred prejšnjimi volitvami).
V delitvi na “naše” in “sovražne” so se, tako kot mediji, znašle tudi javnomnenjske agencije. Oblast nekatere medije, kot je denimo nacionalna televizija, obvladuje in jih instrumentalizira, tiskane medije pa skuša uravnotežiti tudi z javnimi sredstvi, in sicer z ustanavljanjem brezplačnikov, katerih namen je izključno diskreditacija političnih konkurentov in vseh prej omenjenih nadzornih ustanov v državi. Ni se potrebno spraševati, kdo stoji za takšnimi brezplačniki, saj je znano, da “pes ne laja, kadar pozna storilca“. Omenjeni časopisi ne lajajo na SDS, zato je povsem jasno, kdo jih financira in vzdržuje.
Podobno je tudi z javnomnenjskimi raziskavami. V zadnjem obdobju so se pojavile doslej neznane agencije, ki so dobile privilegirano možnost objavljanja svojih izidov – bodisi je te javnomnenjske raziskave naročala vlada ali jih je za svojo hišno agencijo vzela nacionalna televizija. Rezultati zadnje takšne ankete, ki jo je za TV Slovenija opravila agencija Interstat, nimajo nobene vrednosti, celo nasprotno, zelo lahko je v njih prepoznati idejo tvorca oziroma konstrukta izidov z namenom umetno ustvariti občutek, da se na levici dogaja kanibalizem, da se borimo za iste volilce.
Vse resne javnomnenjske raziskave, ki so bile opravljene v preteklih mesecih, so jasno pokazale, da ne gre za nikakršen kanibalizem. Nasprotno, v Sloveniji obstaja precej volilk in volilcev, ki poleg izbire med SD in SDS želijo nekaj tretjega in so prepričani, da bi zgolj menjava enega z drugim pomenila veliko tveganje za nadaljevanje enakih metod. Ti volici želijo varovalko, ki preprečuje, da bi se skušnjave oblasti zgolj prenesle z ene na drugo stranko in mnogi vidijo takšno varovalko prav v stranki Zares, je še dejal Golobič.
