Gregor Golobič: Slovenija 4-D

Spoštovani zaresovci in zaresovke, sotrudniki in neutrudniki,

prvo triletje stranke Zares bo vsak čas za nami. Kot da bi se zavedali dragocenosti časa in nepovratne enkratnosti njegovih delcev, smo prilagodili tudi takt in ritem naših etap. Ne več kot triletni mandati in vsakoletno pretresanje prehojene poti ter preverjanje vseh korakov, zastojev in postankov – po ustanovitvenem zboru oktobra 2007 v Ljubljani sledijo konvencije v Kranjski Gori, lani v Celju in zdaj v mariborskem Narodnem domu. Prav je, da se toliko ukvarjamo sami s seboj, da se stalno vračamo k že izrečenemu, k svojim začetkom in predpostavkam. Drugi, čeprav nas radi kvalificirajo in še raje diskvalificirajo, ravno zato nikoli ne bodo zmogli biti tako neizprosni presojevalci, kot si znamo biti sami. Odgovorov na vprašanje, ali nam bo s projektom nove politike uspelo in kdaj, kako po-časni ali ob-časni bodo premiki v tej smeri, teh odgovorov nismo imeli, ko smo se odločili za prvi korak. Takrat, ob ustanovitvi stranke, sem poudaril: »podajamo se v naseljeno pokrajino in v resnici se odločamo med tem, ali res hočemo biti drugačni, zares alternativa, toda za ceno našega zavračanja prevladujoče piramidne igre ugajanja in uganjanja všečnosti za vsako ceno, poleg tega pa tudi za nemajhno temu sopripadajočo ceno zavračanja nas s strani drugih in od nas drugačnih – tako v strankarski kot v volilni areni.« In bilo je točno tako. Tudi ko se ti zgodi nekaj pričakovanega, posebej v primeru, ko ne gre za nekaj prijetnega in razbremenjujočega, nisi nič manj presenečen, zaloten v nekakšni nepripravljenosti. Na novo pač ne moreš biti pripravljen, saj ni pripravljeno, kajti ne gre zgolj za popravljeno staro. Tako sem pred slabim letom v tem krogu ponovno ugotovil, kako »smo lahko izkusili, da nove politike ni samo težavno izvajati, ampak jo tudi prepoznati in pripoznati. Tako s strani drugih kot tudi nas samih. Predvsem nas samih! Vsi smo obremenjeni z logiko »vse ali nič«, s preživeto idejo velikih enkratnih potez, ki naj bi bombastično spreminjale svet in tok zgodovine. Izkazuje se trdovratnost iluzije, samoprevare, da glede problemov te države, ali pa stranke, česarkoli, obstaja neka enostavna rešitev. En oster rez. In bodo lepši novi časi, kot je nekdo rekel davno tega, prišli elegantno – tako, kot pride jutro po neprespani noči. Pritlehno pehanje in plitva zadihanost, ki spremlja to vsakodnevno, vsakourno in vsakominutno vročično prežo na takšno zadnje odkritje odkritij, je zgolj očiten zunanji znak, histerični simptom te rumene mrzlice sodobnega časa, tega, da so pri teh pričakovanjih na delu motivi in instinkti, ki z uporabo uma in duha – torej s tistim, kar smo postavili v središče našega projekta nove politike – nimajo opravka. In hrbtna stran tega hlastanja je nujno razočaranje – ko in ker tolikokrat spodleti, se podvig spodvije v ugotovitev, v ugodja poln alibi, da se nič ne da narediti, nič spremeniti, da smo nemočni ujetniki in žrtve nečesa zunaj nas. Do tega pridemo tudi, če vzamemo v pretres znamenito t.i. slovensko nevoščljivost, ki jo skorajda radi mitološko privzemamo kot neko samoumevno potezo nacionalnega karakterja – skupaj s čebeljo pridnostjo npr. Na splošno velja, da naj bi nam šlo Slovencem v nos, kadar nekdo izmed nas nekaj doseže, nas torej preseže, in vsakega, ki tako dvigne glavo iz povprečja radi omalovažujemo, če se le da, oviramo, privoščimo, če mu potem spodleti itn. Toda vse bolj sem prepričan, da pri tem v resnici sploh ne gre nevoščljivost, za zavist, kot smo radi samokritični, ampak v prvi vrsti za obrambo alibija, izgovora, da se itak nič ne da, da nič ne moremo, saj nas drugi (kdorkoli: od države do kakšnih manjšin ipd.) onemogočajo. Uspeh nekoga ogroža našo varnost, varnost, ki nam jo nudi zgornji alibi, da pri nas samih ni potrebno prav nič spremeniti: na to se naslavlja tudi nestrpni in v status quo zapredeni poganjek rumenega politično-medijskega sveta, ki je v velikem vzponu. V tem smislu smo še globoko v tranziciji – in negotovost krize je to še poudarila-, razpeti med kritičnost in odvisnost od paternalistične države ali celo avtoritarne oblasti. Ta predrazsvetljenski strah pred avtonomijo, svobodo, samostojnostjo in odgovornostjo zaznamuje praktično vse sfere in podsisteme, vključno z akademskim. Takšno stanje duha, dobesedno njegov zastoj, je slejkoprej največja strukturna hiba in preizkušnja, od razpleta katere bo odvisna prihodnost Slovenije.

Ta težava resnega soočenja z realnimi dimenzijami problemov ostaja še naprej izziv vsakršne nove politike. Dopovedati sebi in drugim, da ne gre za posamezne osebe, politike, stranke, pozicije in opozicije, koalicije in vlade … To je vse prehodno, spremenljivo in pogrešljivo. Gre za nasprotno – sposobnost spoprijema z lastnimi omejitvami, navadami in razvadami, načinom samorazumevanja in razumevanja drugih, malikovanjem uspeha, ki neuspeha ne vidi kot svojega nujnega sestavnega dela, etape na svoji poti, spoprijema z utrjevanjem povprečnosti in krepitvijo prerazdeljevalske logike namesto zagotavljanja kreativnega ekosistemskega okolja.

A ko se v tem smislu oziramo nazaj na prehojeno pot – in pri tem odložimo ta vsiljevana očala z rumenim plitvo-bombastičnim filtrom, lahko vendarle uzremo tudi množico drobnih, premišljenih, strpnih, vztrajnih poskusov, korakov, naporov, prepričevanj. V tem časovno kratkem, a po vsebini in količini dogodkov izjemnem času, smo naredili veliko več, kot nam je priznano in kot smo si pogosto sami pripravljeni priznati. Čeprav bo celotna slika vidna vsem šele z razdalje, ki presega okvire posameznega mandata, lahko mirno, z gotovostjo in ne brez zadovoljstva poudarim, da smo kot močna in načelna parlamentarna ter vladna stranka že pomembno sooblikovali razvoj Slovenije in političnega prostora, pri čemer se niti potencial našega vpliva niti seznam nalog, ki smo si jih zadali in zanje tudi dobili mandat, še nikakor ni izčrpal. Hvala vsem, ki ste in še boste vztrajali na tej zares ustvarjalni poti!

Z doseženim nikoli ne moreš biti povsem zadovoljen, toda to ne pomeni, da smemo prezreti nesporne in nemajhne dosežke iz preteklega obdobja – tako znotraj ministrstev, ki jih vodimo, kot vlade in parlamenta. Vse je praktično nemogoče našteti, a izpostaviti velja najmanj s preteklimi mandati neprimerljivo bolj izdatno in bolj domišljeno podporo oz. spodbudo razvojnim protikriznim prizadevanjem, tako v gospodarstvu kot v družbi nasploh, torej vztrajno naravnanost v smeri krepitve Slovenije kot ustvarjalne družbe znanja, inovativnega gospodarstva, učinkovitega javnega sektorja in zgolj profesionalnim standardom podrejenega medijskega prostora. Ciljem in ambicijam nove politike pa nismo sledili le v neposredno programskem oz. projektnem smislu, pač pa tudi na ravni pristopa, načina »delanja politike«, oblikovanja in sprejemanja odločitev. Tako v smislu vztrajanja pri načelnosti – pa naj bodo to nevzdržnost reprogramiranja t.i. tajkunskih kreditov, spornost kupovanja oklepnikov ali neracionalnost vodenja projekta TEŠ6…-, kot v smislu vključevanja strokovne in siceršnje civilnodružbene oz. nevladne sfere v vse faze oblikovanja političnih odločitev.

V koaliciji nismo bili niti nismo mogli biti vedno uspešni, a v vseh vladnih strankah je v teh nekaj manj kot dveh letih dozorelo spoznanje, da v teh razmerah nimamo druge alternative kot vztrajati. Večina otroških bolezni je mimo, prerasle so v spoznanje, da glede na resnost razmer nihče nima na voljo niti elegantnega izhoda predvsem pa ne pravice izogniti se prevzetim dolžnostim in naloženi odgovornosti. Vsi vemo, da je to mandat velikih političnih tveganj, da ne glede na stanje in razloge zanj po funkciji politično ceno krize plačujejo aktualne vlade. Te neizbežnosti se vlade in vladne koalicije morajo zavedati in to vzeti nase – njihova naloga pa mora biti, da se čim manjši delež bremena krize prenese na ljudi danes in tukaj in na prihodnje generacije. To ceno je mogoče zmanjšati le z vztrajanjem in nepreračunljivostjo, ne pa z umikom ali begom. Nobena vlada in tudi sedanja ni optimalna; naredili smo tudi kakšno napako. A naša dolžnost je, da breme odgovornosti zdržimo in po najboljših močeh skušamo opraviti svojo dolžnost, ne glede na to, kako tvegano in težko je to storiti v danih okoliščinah.

Pri programskih načrtih se moramo racionalno osredotočiti na področja, kjer smo odvisni in se lahko v največji meri zanesemo nase. To so področja štirih ministrstev, ki jih vodimo, čeprav to seveda ne pomeni, da ne bomo aktivni tudi drugje.

Viziji, ki je pred nami, bi lahko rekli tudi projekt štiridimenzionalne Slovenije. 4-D:

• Dobra država
• Dialogi kultur
• Družba znanja
• Dodana vrednost

Dobra država je gotovo takšna, da v njej veljajo zakoni za vse in uživajo njene temeljne institucije spoštovanje. Je država z močnim in avtonomnim javnim sektorjem, ki zagotavlja dostopne storitve vsem državljanom. Z učinkovito in profesionalno državno upravo. Nič ne pomaga dober upravni aparat, če slabo dela parlament, oboje skupaj pa ne more popraviti slabega dela vlade. Zato bomo vztrajali pri spremembi sedanjega volilnega sistema, ki parlament sprevrača v zbirališče partikularnih interesov, kjer je premalo prostora za državniško odločanje, volilci pa imajo omejeno možnost izbire. Prav tako ne bomo popustili glede nezdružljivosti županske in poslanske funkcije. Z ustanovitvijo agencija za javna naročila in enotnega sklada za upravljanje nepremičnin bomo odpravljali škodljiva vrtičkarstva po ministrstvih. Predlagali bomo zmanjšanje števila ministrstev pred koncem tega mandata, tako da bi prihodnjega lahko učinkoviteje začela bistveno manjša vladna ekipa.

Dialogi kultur so edina alternativa dolgoletni in neplodni tradiciji kulturnega boja v Sloveniji. So pogoj in kreator strpnosti, brez katere ni ustvarjalnosti na vseh področjih spodbujajočega okolja. Transparentost dogajanj na vseh ravneh in odprto ter kakovostno javno razpravo o razvojnih dilemah pa tudi stranpoteh lahko omogoča in zagotavlja le od pritiskov politike in kapitala razbremenjen ter lastnim poklicnim standardom in etiki zavezan novinarski ceh.

Družba znanja je cilj, ki nas je usmeril k oblikovanju projekta Drzna Slovenija, ki vključuje oblikovanje dveh ključnih strateških dokumentov nacionalnih programov s številnimi zakoni vred na področju visokega šolstva in znanosti oz. raziskovalne sfere. Ključen izziv je z dodatnimi vlaganji in krepitvijo avtonomije in odgovornosti dvigniti kakovost ob hkratnem enakopravnem zagotavljanju dostopnosti za vse socialne skupine. Na tej podlagi okrepiti sposobnost kritične refleksije dogajanja v družbi, sprostiti ustvarjalne potenciale in povečevati inovacijski potencial slovenske družbe na vseh področjih. Že doslej smo po dvajsetletni stagnaciji uspeli vzpostavili trend izrazitega povečevanja sredstev za ti ključni razvojni področji, ustanovili agencijo za kakovost v visokem šolstvu, centre odličnosti nadgrajujemo s kompetenčnimi centri in tako v nasprotju s predsodki, da naj bi »gospodarstvo sovražno prevzemalo znanost«, uresničujemo obojestransko koristno zavezništvo med obema sferama. Slovenija bo družba znanja, ali pa bo znana samo preučevalcem neuspelih kultur.

Dodana vrednost – v nizu D-jev bi lahko rekli tudi Darjina dodana vrednost – kot četrta dimenzija predpostavlja vse zgoraj omenjeno: pošteno igro za vse akterje, okoljsko vzdržnost, podjetne in družbeno odgovorne posameznike, ki zaupajo vase in si v naklonjenem podpornem okolju upajo slediti svojim ambicijam ter prevzeti tveganja.

Samo vse štiri dimenzije 4-D Slovenije zagotavljajo peti D: dostojne prihodnosti za vse.

Spoštovani!

Stranka Zares vse to zares misli in počne. Tudi zato si v teh treh letih nismo pridobili veliko političnih zaveznikov – za ta svet ostajamo motnja: bolj ko točijo krokodilje solze nad domnevno manjšo možnostjo, da dolgoročno uspemo, bolj se vidi, kako veliko grožnjo smo predstavljali in še predstavljamo v očeh politične konkurence, kako velik kamen bi se jim odvalil s pleč, če bi izginili. Zato – tako kot pred letom ali dvema ali tremi – še vedno ostaja ključno vprašanje: Koliko mi sami verjamemo v novo politiko? Ko razmišljamo o naši poti, ko se soočamo z ocenami, ki jih o nas izrekajo različni mnenjski voditelji, analitiki in podobni, ko nas ta ali ona anketa postavlja na mesto, na katerem se ne želimo videti, takrat si moramo zastaviti to vprašanje. In vzeti v račun, da smo zastavili projekt, ki ni kratkoročen, katerega cilji segajo daleč preko štiriletnega mandata. To ni lahko breme, znotraj razpona teh dilem ni enostavno sprejemati vsakodnevnih odločitev – ampak samo od tega napora in naše sposobnosti vztrajati v njem je odvisna naša temeljna uspešnost. Ne moremo si privoščiti taktiziranja, nenačelne igre na všečnost: s tem bi se dokončno odpovedali volilcem, ki so verjeli in ki še vedno verjamejo v nas ravno zato, ker tega nismo počeli. Dolžni smo sebi in njim, vse drugo bi nas odmaknilo od smisla Zares. Tako kot je bilo v teh treh letih doslej, enako bo tudi v prihodnje: če bomo želeli vzdržati, se bomo morali opirati predvsem nase, se spodbujati, se kritično in argumentirano presojati in soočati, se tudi pohvaliti in biti samozavestni. Pred seboj in pred drugimi. Pred lokalnimi volitvami, kamor odhajamo prvič, v času, ko se stranka še ni do konca razvila, a s pogumnimi ambicijami in izjemnim angažmajem vseh na terenu, in po lokalnih volitvah, tja do naslednjega parlamentarnega merjenja moči čez dve leti, ko bomo prvič na nekih volitvah nastopili drugič – in dobili odziv, za kakršnega si s svojim delom ves čas prizadevamo.

Po ustanovitvenem zagonu in dveh letih polnega vladnega angažmaja, bo morala v prihodnjih mesecih in letih priti spet in bolj na vrsto tudi sama stranka. Vsak pri sebi si bo moral odgovoriti na vprašanje, ali res daje od sebe to, kar pričakuje od drugih, ali še verjame in se je še vedno pripravljen postaviti in zastaviti za cilje, zaradi katerih je vstopil v Zares. V največji meri ljudje v vladi, v parlamentu, v aparatu stranke. Predsednik stranke ne more biti ne razlog ne alibi niti za delo niti za nedelo. Kot predsednik stranke sem doslej v očeh marsikoga znotraj stranke deloval tudi premehko in preveč prepuščajoče. Morda smo bili s tega vidika res ujeti v paradoks permisivnosti, ki v želji po krepitvi avtonomije in samoiniciativnosti včasih proizvede ravno nasprotno. Kakor mi ostaja vsakršna avtoritarnost tuja, pa nameravam odkritemu pogovoru o tem skupaj in z vsakim posamično posvetiti posebno pozornost. Le tako se bomo lahko s sedanje točke, točke na polovici poti premaknili zares naprej. In v to nelahko, a ne nemogočo nalogo verjamem, zato skupaj z vsemi vami prevzemam nov mandat.

Gregor Golobič

predsednik stranke Zares – nova politika