Golobič: “Slovenska politika je bila glede meje ob osamosvojitvi preveč benevolentna in naivna”
Gregor Golobič, predsednik stranke Zares, je danes na konferenci za novinarje povedal, da se mu ne zdi usodno, da politika prepušča odločitev ljudem, in potegnil primerjave s plebiscitom pred dvajsetimi leti, ko se je Slovenija osamosvajala: »Kakorkoli se mi ne zdi usodno, da politika prepušča odločitev ljudem in jim ne sugerira ene same možnosti, pa se mi zdi zelo problematično, ker poskuša krivdo za to razdvojenost projicirati v vlado, predsednika vlade, v koalicijo, ki je bila vedno doslej, ko je bila enakem položaju, pripravljena prisluhniti interesom države.”
Preberite izjavo v celoti:
“Na kratko bom spregovoril o pogledih in opažanjih ob spremljanju prvega tedna kampanje za referendum o arbitražnem sporazumu, ki bo 6. junija.
Kakor je na nek način že od vsega začetka jasno, da bo to referendum, na katerem se bo poleg stvari same – torej arbitražnega sporazuma in poti k civiliziranemu načinu reševanja odprtega vprašanja med dvema državama, z dobrimi zagotovili za varnost, zavarovanje slovenskih nacionalnih interesov, dostopa do morja – ob tem odločalo oziroma predvsem veliko govorilo tudi o vladi, o Borutu Pahorju in o koaliciji. Ob dogodkih prejšnjega tedna je očitno, da je mogoče govoriti še o nečem drugem, o nečem bolj temeljnem.
To je postalo popolnoma jasno včeraj, na znani prireditvi pri Ivančni Gorici, iz nastopov ključnih protagonistov, ki so izpostavili nekaj točk, katere kažejo, da gre za neke vrste paradigmatsko odločanje, kakšen tip politike naj v prihodnje v Sloveniji prevlada. Ne le, ko govorimo o razreševanju odprtih vprašanj s sosednjimi državami, s Hrvaško in podobno, ampak tudi, ko gre za pravzaprav vsa vprašanja, kjer je potrebno z neko odločitvijo sprejemati nelahke odločitve.
Izrečeno je bilo neko obžalovanje glede tega, da se po plebiscitu dogaja nekaj slabega, ob tem referendumu da namreč politika poziva ljudi, naj gredo ob tako pomembnem vprašanju na volišča, pri čemer sama politika pri tem ni enotna, tako kot je bila denimo konec leta 1990. Kakorkoli že, gre vendarle za vprašanja, ki niso primerljiva, in tudi za različno vsebino tega, o čemer se odloča – je pa v tej poanti nekaj vsebine, ki ji velja posvetiti pozornost.
Dejstvo je seveda, da je bil dogovor o plebiscitu v Sloveniji takrat dosežen po razgovorih takratne pozicije in opozicije, da je politika res enotno pozivala na volilno udeležbo in odločanje, da si v tem primeru, po 20 letih, brez težav privoščimo to svobodo, da se v manjši meri sugerira ljudem neko eno samo opcijo, kot je bilo takrat. Nenazadnje imamo v tem obdobju v veliki meri razvite različne vidike demokracije, vključno z množico – bistveno večjo kot takrat – medijev, ki ljudem omogočajo dostop do informacij, na podlagi katerih se lahko tudi brez neke enotne usmeritve politike odločajo na podlagi lastnih spoznanj.
Razlika, ki je ključna, sega tudi preko tega, da je takrat bil potreben samo dogovor med opozicijo in pozicijo o vsebini plebiscitnega odločanja, sedaj pa je, v primeru arbitražnega sporazuma, potrebno vključiti tudi tretjo državo – predpostavka tega sporazuma je dogovor predsednika in predsednice tuje vlade o načinu reševanja meddržavnega vprašanja, kar je seveda bistveno težje in je treba upoštevati, da je manevrski prostor za nek kompromis bistveno ožji.
Ključna razlika od tistega časa do danes je, da danes opcija, ki je bila takrat vladajoča in se je včeraj tako nostalgično in do zgodovine precej nekorektno trkala po prsih, danes v opoziciji, takrat je bila pa vladajoča. To pomeni, da če bi o plebiscitu leta 1990 odločali v enakih relacijah, da bi bili oni tudi takrat v opoziciji, da se verjetno tudi o plebiscitu takrat ne bi mogli dogovoriti. Razlika ni v tem, kar je vsebina, ni v različnih opredelitvah predmeta referendumskega odločanja – razlika je v tem, da imamo v Sloveniji opravka z dvema tipoma politik. S tipom politike, ki ni pripravljena razmišljati o državnih vprašanjih mimo strankarskega interesa, in tipom politike, ki je pripravljen zaradi državnega interesa postaviti strankarske računice v oklepaj. Sedanja vladajoča opcija je tista, ki je danes pripravljena to narediti – to je bila pripravljena narediti leta 1990 in tudi ob bistveno bolj spornem dogovoru z Bleda med takratnim predsednikom vlade Janšo in predsednikom hrvaške vlade Sanaderjem. Zato ni bilo take diskusije, ker je vendarle bila ta strankarska računica potisnjena na stran – medtem ko na drugi strani nimamo tega premisleka, tega odnosa do države in teh interesov.
Kakorkoli se mi ne zdi usodno, da politika prepušča odločitev ljudem in jim ne sugerira ene same možnosti, pa se mi zdi zelo problematično, ker poskuša krivdo za to razdvojenost projicirati v vlado, predsednika vlade, v koalicijo, ki je bila vedno doslej, ko je bila enakem položaju, pripravljena prisluhniti interesom države.
Eden od najbolj nazornih dokazov tega je sam odnos do plebiscita. Ko so ga predlagali socialisti, pod vodstvom Viktorja Žaklja, je bil arogantno zavrnjen, zato, da je bil čez nekaj mesecev predlagan s strani Demosove koalicije. Kaj se je v tem vmesnem času spremenilo? Nič, le predlagatelj ni bil pravi. Enako velja sedaj – predlagatelj tega arbitražnega sporazuma ni pravi, zato se ga zavrača in diskvalificira z vsemi možnimi in nemožnimi ‘argumenti’ – v narekovajih – , s potvarjanjem dejstev, insinuacijami, kvazistrokovnimi argumenti, ki z mednarodnim pravom, za katerega pri tem gre, in z realno politično presojo, ki se je dobro zavedajo, ker so dali pravzaprav akterji tega nasprotovanja tovrstna pogajanja skozi, se dobro tega zavedajo in kakšna ta realnost je. Da lahko s tem arbitražnim sporazumom v veliki meri saniramo napake, ki jih je Demosova oblast leta 1990 povzročila z preveč benevolentno interpretacijo položaja Slovenije, o čemer se je zelo slikovito izrazil dr. France Bučar v zadnjem intervjuju v sobotnem Objektivu. Vsi, celotna politika je bila v tem smislu takrat naivna oziroma benevolentna, vendar – pripoznati to je stvar intelektualne poštenosti, kot je to storil dr. Bučar. Je pa dejstvo, da ta arbitražni sporazum omogoča, da se delček tistega, kar je morda bilo takrat zamujeno, v tistih prvih letih, da se to na civiliziran način reši – v smislu zagotovitve tistega, česar Slovenija danes nima. Kakorkoli mislimo, da nam pripada, in si želimo, vendar dvajset let tega ne uživamo – mednarodno pravno nespornega stika z mednarodnimi vodami.
Odločitev na tem referendumu je na eni strani odločitev o vsebini, o arbitražnem sporazumu, o tem izhodu, o koncu te dvajsetletne zgodbe, ki obremenjuje že več kot eno generacijo. Hkrati pa je odločitev o tipu politike, ki bodisi rešuje težave ali pa jih ohranja, da na njih – na nek način – parazitira in išče svoj izgovor, da se ne loteva pravih vprašanj. Za politika je bila vedno težja odločitev sprejeti, iti po poti, ki ima možnost razrešitve nekega problema. Tudi zato je znotraj vlade predsednik vlade Borut Pahor na začetku mandata raje sledil tistemu, kar je kot dediščino na tem področju pustila prejšnja vlada – to je blokada Hrvaške na poti v Evropsko unijo. Vendar je v naslednjem koraku, po tehtnem premisleku, po – to je potrebno poudariti – spremembi odnosa do reševanja tega problema na strani Hrvaške, po zamenjavi tamkajšnje vodilne osebe, na mestu predsednika vlade, se je odprla možnost, ki jo je izkoristil na način, ki je za Slovenijo koristen v smislu dolgoročne rešitve problema in v smislu tega, da pridobimo priložnost, ugled in tisto, kar potrebujemo, da bi postali regijsko relevanten in upoštevanja vreden partner za Evropsko unijo in tudi širše.
To sprevračanje dejstev, sprevračanje okoliščin iz vidika tega, kaj se je v resnici dogajalo leta 1990 in kje vse so se pozneje izkazali različni pristopi do interesa države je treba izpostaviti v tem trenutku, ko se referendumska kampanja spreminja, ko dobiva dodatno dimenzijo tega odločanja o tipu politike, ki naj bi v Sloveniji prevladala in tako ali drugače rešuje probleme, ki jih ni malo, v naslednjih desetletjih. To je pomembna odločitev. Najmanj, kar iz nje sledi, je, da je prav, da se je čimveč ljudi zaveda, teh alternativ, o katerih se odloča, in da se referenduma udeležijo.”
Oglejte si izjavo v celoti:
