Golobič: Resnica je na moji strani

Gregor Golobič, minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, je danes na 18. izredni seji Državnega zbora, ob prvi točki, predstavil svoj pogled.

(Nelektoriran magnetogramski zapis)

Hvala lepa, gospod predsednik.

Dovolite, da za začetek te razprave, za intonacijo, da se premaknemo od citiranja Butalcev in Tepanjcev in njihove konkurenčne vojne na sodobnejše področje.

V Sobotni prilogi nedolgo tega je bil objavljen intervju z mladim znanstvenikom, ki je uspel v tujini. Lahko si ga preberete v celoti, jaz bi samo začel s kratkim citatom. Na koncu ugotavlja: “Zato mi je zanimivo, da v Sloveniji še vedno nismo vajeni pozitivne konkurence in se ne zavedamo, da so uspešni posamezniki koristni za celotno družbo, saj biti boljši ne pomeni, da druge potiskaš navzdol ali pridobivaš na račun drugega. To je zelo slovensko gledanje, ki ga spodbujajo tudi mediji. Če jih spremljam iz tujine, to še bistveno bolj opazim. Človek dobi vtis, da v domovini vladajo izredne razmere, vse gre na nož, vse je do konca zaostreno, nikjer nobene normalnosti.”

Leta 2004 je v tem Državnem zboru stranka SDS, še z nekaterimi drugimi opozicijskimi strankami, ki jih ta hip ni več v Državnem zboru, sprožila izredno sejo na temo “Podjetje Ultra”. Šest let je tega in ta tema je na nek način ostala prisotna, tako ali drugače, v debatah, kot nadomestek za relevantno diskusije s strani te stranke vse to obdobje. Ves ta čas sam, ne takrat, takrat nisem bil več aktiven v politiki, ne kasneje, nisem imel priložnost na kraju, kjer se je to izrekalo, kakorkoli nastopiti, odgovoriti, argumentirati. Še danes, ko je bila, pred poletjem lanskega leta ustanovljena preiskovalna komisija z argumentacijo, ki je zelo podobna, celo je v marsičem povzela trditev iz leta 2004, mi kljub moji zahtevi preiskovalna komisija, ki jo vodi poslanec stranke SDS, ni dala statusa preiskovalca, da bi lahko kakorkoli odgovarjal, se soočil ali nastopil v kontekstu obtožb, ki se izrekajo in ponavljajo.

Danes tukaj nastopam kot predstavnik vlade. To je bil edini način, da sem lahko prišel do besede, kajti namen predlagateljev je bil ponovno opraviti še eno v nizu razprav, v katerih mi ne bi bilo mogoče nastopiti, v katerem bi secirali žabo, ki so jo ubili in ki jo tako varujejo in pregledujejo do obisti. No, ni povsem korektno, da nastopam kot predstavnik vlade, kajti govorim bom o stvareh, ki se vlade pravzaprav ne tičejo. Vendar za kvaliteto debate, zato da bi se slišalo kakšno dejstvo, bo morda koristno opozoriti na nekaj stvari. To razumem kot svojevrstno darilo in sem zanj danes posebej hvaležen, da imam možnost tukaj nastopiti.

28. maja lanskega leta, je tema, ki danes na nek način dominira ob tej, sicer načelni razpravi o Banki Sloveniji in njeni odgovornosti za svetovno finančno krizo in vlogi posameznih kreditov pri tej krizi, ugledala luč sveta. V večerni oddaji nacionalne televizije Odmevi, je bila bombastično, brez tega, da bi pridobili kakršnokoli mnenje druge strani, objavljena novica, razkritje, da naj bi skupina podjetja Ultra imela pri Novi Ljubljanski banki 21 milijonov evrov nezavarovanih posojil. To mantro ponavljajo še vedno vztrajno, kljub vsem dejstvom, ki so med tem prišla na dan in kljub temu, da so avtorji te oddaje doživeli tudi nečastno obsodbo na časnem razsodišču Društva novinarjev v Sloveniji. Lansko leto je, kot je uvodoma poudaril v imenu predlagateljev bivši minister, Andrej Vizjak, potekalo v veliki meri v prvi polovici v debati o tako imenovanih tajkunskih posojilih, njihovem reprogramiranju, itd. Nobena skrivnost ni, da je stranka Zares pa tudi jaz osebno skupaj z ministrom Lahovnikom, da sva bila najglasnejša in tudi najvztrajnejša pri vztrajanju, da mora Vlada Republike Slovenije kot lastnica v imenu države, lastnica večinskega deleža v Novi Ljubljanski banki zagotoviti, da se dodatna sredstva davkoplačevalcev, garancije, ki jih je Vlada v okviru protikriznih ukrepov predlagala, Državni zbor pa sprejel, ne sme angažirati za reprogramiranje posojil, ki jih podjetja v času Vlade gospoda Vizjaka in s pomočjo tisto Vlade privatizirala, niso mogla več vračati. Tista posojila seveda so bila več stomilijonska, so bila slabo zavarovana. Vlada je to zahtevo, to pričakovanje Stranke Zares izpolnila. Predsednik Vlade se je zavzel za to stališče in zgodil se je ta premik, ki je bil pomemben in ki je v tem smislu prispeval k transparentnosti javnih financ in tudi k temu, da je bančni sektor se v večji meri zavedal družbene odgovornosti, ki jo je in s tem se lahko strinjam z marsikaterim razpravljavcem, ne samo pri nas, tudi po svetu, v času bujne rasti eksplozije, ekspanzije, v hlastanju za hitrimi dobički popolnoma pozabil oziroma pospravil v predal.

Omenjeno je bilo že tudi, da naj bi Novo Ljubljansko banko v tistem času vodil predsednik uprave, ki naj bi mu stranka Zares nasprotovala, ker naj bi sama želela tega mesta. Ta trditev ne drži. Stranka Zares je protestirala proti temu, da je Nadzorni svet, ki ga je imenovala še prejšnja vlada, brez razpisa kljub eksplicitni zahtevi Vlade imenoval predsednika uprave neposredno.

Mi smo insistirali samo na tem, da je v tem in drugih primerih treba opraviti transparentno imenovanje, da se imajo možnost prijaviti različni kandidati z različnimi referencami in da je izbran najboljši. To se ni zgodili, proti temu smo protestirali in to je bila edina pripomba v tej zadevi, v ničemer se ni nanašal, in to sem sam večkrat javno poudaril, na konkretno osebo. Kakorkoli že. Potem ko je Nova Ljubljanska banka v nekem trenutku, pod novo upravo, reprogramirala več stomilijonski kredit skupini Laško, prevzemnikom skupine Laško, je Vlada sprejela sklepe o katerih sem prej govoril in kmalu zatem je, očitno, bivši minister Vizjak je to v svojem nastopu odkritosrčno razkril, je bivši predsednik uprave spravil v javnost nek dokument na katerega se je povzpel gospod Andrej Vizjak in s katerega še danes tako zavzeto kriči. Naročil je ustreznim službam Nove Ljubljanske banke da mu pripravijo seznam posojil, ki jih imajo v Novi Ljubljanski banki več podjetij. Med njimi tudi podjetje Svea Zagorje, ker se je pač zmotil pri črkovanju ali pa je zamenjeval imena posameznih podjetij. No, službe so pripravile ta dokument, ga posredovale vodji pristojne službe, ta je ta dokument, kot je interna preiskava pokazala, malo spremenil, ga posredoval bivšemu predsedniku uprave Nove Ljubljanske banke Drašku Veselinoviču, ki ga je ponovno, to je zabeleženo, spremenil in takšen dokument se je potem znašel v rokah “odkritelja” gospoda Andreja Vizjaka. Večkrat spremenjen dokument strokovnih služb Nove Ljubljanske banke. V tem dokumentu je očitno, da so pri posameznih podjetjih navedene natančne številke, ko govorimo o višini posojil. Skupine iz podjetja Ultra so v Novi Ljubljanski banki takrat imele odprtih približno 5,9 milijonov evrov posojil, nekaj dolgoročnih, nekaj kratkoročnih, ki so jih v skladu z roki tudi vračala.

V tem dokumentu se v koloni zavarovanja pojavljajo številne ničle. Gospodu Vizjaku so se zasvetile oči, ko je to videl, in je nestrpen poslal nekaj sporočil svojim prijateljem iz Brežic, kjer se je pohvalil: “Zdaj jih pa imam! Prikazale so se ničle. Bingo!” In še danes se mu zdi, da je zadel terno. No, vprašanje, zakaj, ki je bilo večkrat zastavljeno, zakaj je Nova Ljubljanska banka sprožila interno preiskavo in tudi podala kazensko ovadbo proti neznanemu storilcu – poročilo o tem pa ima preiskovalna komisija Državnega zbora -, o čemer je prej razlagal poslanec Barovič z butalskimi prispodobami, je zelo enostavno: zato, ker je tisti, ki je iz Nove Ljubljanske banke gospodu Vizjaku posredoval ta dokument, s pomočjo odvetnika ali brez njega, razkril poslovne skrivnosti te banke v točki višine posojil in dejstvo, da posojila tam sploh so, in ga ponaredil v točki zavarovanj. To je razumljivo vsakomur, Tepanjcem in Butalcem; ne vem, kje je tu kakršnakoli dilema. In preiskava se bo, hvala bogu, odvijala naprej in razkrila vsa dejstva. No, ko je gospod Vizjak dobil ta dokument, ga je posredoval produkcijski enoti anonimk v stranki SDS, ki veste, da je ena najbolj razvitih produkcijskih enot in je v preteklosti kot tudi v mandatu, ko je imela vlado, bila zelo aktivna. Ne vem, ali se še spomnite mnogih zapisov, kako je Ministrstvo za notranje zadeve, gospod Gorenak, ki je bil tam nekaj časa, pa tudi kasneje, iz kabineta predsednika vlade natančno spremljal, kaj se tam dogaja v času ministrovanja gospoda Mateja, potem veste, da je vrsta preiskav, ki jih je v tistem času vodilo notranje ministrstvo oziroma policija, temeljilo na anonimkah. To je bilo glavno pogonsko sredstvo, mnoge izmed njih nosijo iste prstne odtise. Tudi rezultati teh preiskav – o kakšnem lahko tudi v nadaljevanju govorim – so bili jalovi in so kazali na politično motiviranost pisanja takšnih dokumentov. Ta anonimka se je seveda javno pojavila šele dan kasneje, 29. maja lanskega leta, ko je že bil prejšnji večer v Odmevih objavljen prispevek novinarja Hlebša pod pokroviteljstvom gospe Rosvite Pesek. Ekskluzivna priložnost, ki je bila s strani nacionalne televizije izkoriščena in je to televizijo tudi spravila v niz dejanj, ki so v nadaljevanju sledila in se odvijajo še danes.

Gospa Rosvita Pesek se mi je nekaj dni za tem opravičila zaradi tega kar se mi je zgodilo, kot je napisala, in rekla, da je poskušala, ko je videla kam se odvija prispevek, preprečiti bombastičnost, ki je bila….ampak, da več od tega ni mogla storiti. Nekomu drugemu pa je izjavila, da novinar Hlebš sploh ni bil avtor tistega prispevka, ampak je praktično izgotovljenega dobil pozno popoldne, v četrtek zvečer je bila ta oddaja Odmevov, jaz sem bil na seji Vlade tisti dan, na tiskovni konferenci po seji Vlade ob pol štirih popoldan, ni bilo nobenega vprašanja zame na to temo. Ob sedmih zvečer par minut pred tem je novinar Hlebš me iskal z vprašanji, ne da bi me iskal, da bi me posnel, ne da bi navedel vprašanja, jaz pa sem bil na prireditvi ob 90-letnici medicinske fakultete v Ljubljani v Cankarjevem domu in je hiteč ekskluzivnosti nasproti objavil brez kakršnegakoli preverjanja navedbe, ki jih je dobil sam ve od koga.

Niso mi omogočili odgovorov v naslednjih dneh. Častno razsodišče, kot sem prej omenil, je to sankcioniralo, ostala pa je trditev, da je skupina Ultra deležna 21-ih milijonov nezavarovanih posojil. Danes so bila tu že predstavljena dejstva, da je bilo teh posojil 5,9 milijonov v tistem trenutku in da je skupna vsota zavarovanj presegala to vrednost. Danes, ko je teh posojil, kot ste prej tudi slišali, nekaj več kot 2 milijona, približno 2 milijonov evrov in pol, podatek iz novembra meseca, posredovan tudi preiskovalni komisiji, to zavarovanje trikratno presegajo v vrednost teh posojil. Nobeno od teh posojil ni bilo reprogramirano, pri vračanju nobenega od teh posojil ni bil zamujen rok vračanja, Nova ljubljanska banka je z angažiranjem teh posojil očitno naredila dober posel, saj je pri njih kot vse banke, ki vemo, da niso humanitarne ustanove, zaslužila. Tudi ta posojila niso bila dana po nobenem posebnem postopku, ne nazadnje to dokazuje njihova narava, njihova zavarovanost, zahteve,

ki jim je bilo podjetje Ultra podvrženo. Vprašanje, ki se je danes zastavilo uvodoma je, ali je imela NLB do Ultrinih kreditnih vlog drugačne kriterije kot veljajo ali so veljala za druga podjetja. Imela je ostrejše kriterije, veliko ostrejše kriterije in vsa dejstva to dokazujejo. Nobene izjeme v postopku, nobene izjeme znotraj internih pravil, ki jih morda imajo ali ne, to podjetje jih ni bilo deležno in tudi v tem smislu to podjetje deli usodo, ko gre za posojila, možnosti pridobivanja posojil deli usodo drugih visokotehnoloških slovenskih podjetij, ki imajo enake težave. Jaz v teh tednih opravljam posvet z razvojniki v slovenskem gospodarstvu po vsem Sloveniji v sodelovanju z regijskimi, gospodarskimi zbornicami, lansko leto sem naredil prvi krog, obljubil sem, da bom prišel po letu dni ponovno okoli, da preverimo, ali smo uspeli kaj spremeniti ali ne in govorijo mi podobno. Govorijo mi, da imajo težave, kajti visoka tehnološka podjetja nimajo nepremičnin, nimajo delnic, ki so za banke, ne samo pri nas, tako rekoč, edino relevantno zavarovanje. Knjigovodenja znanja je kategorija, ki je v Sloveniji ne poznamo, Nemčija je tukaj naredila korake naprej. Patenti, intelektualna lastnina za banke nima vrednosti v primeru podjetja Ultre in v primeru mnogih drugih slovenskih visokotehnoloških podjetij, to je tema za Vlado, to je tema za izredne seje Državnega zbora, če bomo hoteli, da bo naše gospodarstvo z višjo dodano vrednostjo lahko odpiralo boljša delovna mesta in zagotavljalo višje plače. Ker so seveda banke poimenovale delnice in nepremičnine za edino relevantno zavarovalno sredstvo in ker je recesija neizbežno pomenila enormno razvrednotenje teh postavk je tu razlog za težave, v katerih se je znašla marsikatera banka. Razlog, zaradi katerih morajo izrazito povečevati rezervacije, kajti vrednost nepremičnin, vrednost delnic je drastično v tem času upadlo.

Z Ultrinimi posojili ta banka ni imela nobenih težav. Kot sem omenil, vsa vračanja v roku z obrestmi, brez reprograma z zavarovanji, ki presegajo vrednost dodeljenih kreditov. Ti pa so bili dodeljeni po postopkih, ki jih je deležen vsak smrtnik, kot rad govori gospod Černač, ali vsak mali človek na katerega je referiral gospod Barovič.

Podjetje Ultra ni med 42% podjetij, ki so bila deležna v preteklem letu posojil brez zavarovanj. Gospod Černač je tu prej zavajal Državni zbor, ko je rekel, da je guverner Rant tu mislil na medbančna posojila. To ne drži. Poglejte magnetogram, govoril je o posojilih podjetjem v Sloveniji. Med tem ko je govoril,da je običajno tudi na mednarodnih finančnih trgih, da si banke denar, milijardne zneske posojajo brez zavarovanj.

Zakaj NLB kljub odvezi, ki jo je bila deležna že 29. maja od podjetja Ultra ni razkrila vseh podatkov in zakaj jih je razkrila šele, ko je nastopila nova uprava je to težko vprašanje zelo preprosto. Verjetno prejšnji predsednik uprave, ki je falsificiral dokument, ga posredoval gospodu Vizjaku, morda iz motiva maščevanja, o katerem je gospod Vizjak prej govoril, tega ne vem. Vem kakšne motive ima gospod Vizjak in stranka SDS, ne nazadnje jih razgrinja po Državnem zboru in povsod po svojih medijskih ekspoziturah že od leta 2004 naprej. Dejstvo pa je, da gotovo ni imela interesa razkriti lastne mahinacije do prihoda nove uprave. Ta je posredovala vse podatke. Ti podatki so v Državnem zboru na preiskovalni komisiji in preiskovalna komisija bo mirno lahko dobila vse odgovore na vprašanja, ki jo zanimajo. Motiv gospoda Vizjaka in stranke SDS je v veliki meri transparenten, sem že omenil. Stranka Zares in jaz osebno smo jim trn v peti že dolgo časa, mnogo let. To štejemo in sebi štejem kot zaslugo, kot dobro delo za slovensko nacijo, da sem uspel preprečiti kakšen načrt stranke SDS, še posebej načrte, ki jih je imela namen izvajati, če bi dobila še en mandat. Po drugi strani pa je treba tudi preusmeriti pozornost s potenciranjem te zgodbe od rabot, ki se vsak dan bolj razkrivajo tudi javno, ki gredo v stotine in milijarde evrov oškodovanja in ki so rezultirale v to, da so kleknila najmočnejša slovenska podjetja. Poglejte kdo so bili nadzorniki in člani uprave teh podjetij.

Poglejte, kakšna je bil njihova bilanca leta 2004 in poglejte, kakšna je bila njihova bilanca leta 2008.

Kakšna so dejstva o podjetju Ultra, ki nikogar ni zanimala. Jaz sem se v njem zaposlil leta 2003 pred državnozborskimi volitvami več kot leto dni. Takrat je bilo v njej 100 zaposlenih, sam sem bil v rangu 99-ih. Bila je v fazi, ko je končala razvoj svojih produktov. Ultra je ena od tistih slovenskih podjetij, ki na podlagi lastnega znanja razvija končne produkte, morda je to motivirala gospoda Vizjaka pred 12-imi leti, da je v podjetju Ultra tudi iskal službo pa so ga, žal, zavrnili, ker takšnega profila, popolnoma resno, v tistem trenutku niso potrebovali, njegova specializacija pač ni bila tista, ki je bila kompatibilna z načrti podjetja Ultra, žal, morda bi bilo za vse bolje. Ampak kakorkoli že, končan je bil razvoj teh produktov in vsakomur, ki ve nekaj o visokotehnoloških podjetjih, o stroških razvoja, ki so s tem povezani je jasno, da so ti izjemno visoki, v nadaljevanju bom nekaj o tem povedal, in da jih ni mogoče nikoli povrniti na slovenskem trgu, ker je preprosto premajhen, ker je premajhna njegova mapa, obseg poslovanja na slovenskem trgu za nobeno visokotehnološko podjetje ni dovolj velik, da bi lahko povrnilo stroške svojega razvoja. Podjetje se je v tistem času torej usmerilo na edino alternativo to je na mednarodne trge in pri tem dobila, bom rekel, nezaželen, vendar posredno, vendarle nedvoumen pospešek s strani izredne seje leta 2004, ko je bilo jasno sporočeno, da v Sloveniji nima kaj iskati, da tukaj politiko zanimajo popolnoma druge teme kot je znanje, razvoj in izvoz tega znanja. Leta 2005 je, gospod Vizjak, se je znal pohvaliti japonskim predstavnikom s tem v času, ko je bil minister, je to podjetje naredilo enega večjih prebojev visokotehnoloških podjetij v Sloveniji skupaj z japonskim telekomunikacijskih gigantom, katerega promet presega večkratno promet največjih Slovenskih podjetij ustanovilo podjetje za globalno trženje Ultrinega produkta, Ultra je vložila tehnologija skupaj z japonskim podjetjem, japonsko podjetje pa kapital. Zato je tudi lastnik Ultre Miloš Urbanija takrat bil razglašen v Sloveniji za podjetnika leta, s strani kolegov, podjetnikov leta iz preteklosti, ko se je te podelitve z veseljem udeležil tudi predsednik Vlade (tisto leto je imel druge obveznosti) kot tudi takratni minister za razvoj Jože P. Damijan, ker je bila pač prireditev v poznih popoldanskih urah.

Od leta 2004 do 2009 je podjetje Ultra ustvarilo 46 milijonov evrov prihodkov, pri čemer je bilo to obdobje sistematičnega, načrtnega onemogočanja, da bi kakršenkoli posel pridobilo na domačem trgu. Vlada Janeza Janše je temu posvetila posebno pozornost (v nadaljevanju lahko to tudi dokumentiram). Istočasno je ta ista vlada izvedla revizije v vseh možnih podjetjih, da bi dokazala katerokoli od obtožb iz leta 2004. Niti v enem primeru se nobene od obtožb, vsej želji navkljub in velikim stroškom, povezanimi z naročanjem teh revizij, ni potrdila. V tem obdobju je bilo torej 46 milijonov evrov prihodkov in plačanih 15,5 milijona evrov davkov in prispevkov slovenski državi. Število zaposlenih je naraslo na 240. Nihče od lastnikov si v vsem obdobju obstoja tega podjetja ni izplačal niti enega evra dobička. Plače zaposlenih so daleč pod povprečjem v branži v Sloveniji. Torej, davčni pregled, ki je bil na podlagi enako kvalitetnih dokumentov iz znamenitih publikacij stranke SDS sprožen v teh podjetjih, bo to samo potrdil; hvala bogu, bo opravljen oziroma je v pretežnem delu že bil.

Ultrina podjetja, ki poslujejo v tujini, financirajo razvoj v Sloveniji. Denar ne gre v smeri Slovenija-tujina, ker nima v Sloveniji kje nastati, pač pa tujina-Slovenija. V tem obdobju so Ultrina podjetja v tujini investirala 12 milijonov evrov v Sloveniji, financirala razvoj podjetja v Mariboru, Zagorju in Ljubljani, ki skupaj z univerzami, skupaj z mladimi ljudmi, ki imajo znanje, razvijajo te produkte.

Zakaj stranka SDS in nekatere druge opozicijske stranke tega ne morejo sprejeti? Zakaj tem dejstvom ne morejo verjeti? Odgovor je preprost: zato, ker sklepajo po sebi, o drugih sklepajo po sebi. Kako razumejo podjetništvo, kako cenijo znanje, kako vidijo prioritete države, to so demonstrirali v zadnjem mandatu.

Z eno besedo – ta vizija se imenuje “prihvatizacija” slovenskega Sanaderja. Častno je bilo zame biti zaposlen v podjetju Ultra, sodelovati pri tem naporu, ki za enkrat še ni obrodil nobenih sadov, razen tega, da se odvija naprej v težkih pogojih, ker recesija ne prizanaša nikomur. Zato brez težav sprejemam tudi to gonjo. Resnica je na moji strani. V tem je moj mir in v tem je vaša nervoza. In dovolite zato še enkrat, tukaj je treba stvari večkrat ponoviti, da citat mladega znanstvenika, za katerega sem slišal nedavno in ki je tako preprosto povedal neko kruto resnico, ki zadeva temeljno vprašanje možnosti, da bi Slovenija postala res uspešna država, tako dobro zadel. “Zato mi je zanimivo, da v Sloveniji še vedno nismo vajeni pozitivne konkurence in se ne zavedamo, da so uspešni posamezniki koristni za celotno družbo, saj biti boljši ne pomeni, da druge potiskaš navzdol ali da pridobivaš na račun drugega. To je zelo slovensko gledanje, ki ga spodbujajo tudi mediji. Če jih spremljam iz tujine vidim, da v domovini vladajo izredne razmere, da gre vse na nož, da je vse do konca zaostreno, da ni nikjer nobene normalnosti.” Hvala lepa.