Gantar ob svetovnem dnevu spomina na holokavst

Predsednik Državnega zbora dr. Pavel Gantar je ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta nagovoril poslanke in poslance, varuhinjo človekovih pravic ter predstavnike vlade.

 
“Svet danes obeležuje dan spomina na žrtve enega največjih zločinov proti človečnosti v zgodovini človeštva. Generalna skupščina Združenih narodov je 1. novembra 2005 sprejela Resolucijo o Spominu na holokavst, v kateri je 27. januar razglasila za Dan spomina na holokavst. Združeni narodi so v resoluciji o določitvi svetovnega dneva spomina na holokavst, ki predstavlja enega najtemnejših poglavij zgodovine človeštva, ostro obsodili vsakršno relativiziranje ali zanikanje nacističnih zločinov. Obsodili so vsako obliko verske nestrpnosti in diskriminacije ter države članice pozvali, da s spominskim dnem in z izobraževalnimi programi predstavimo sedanjim ter bodočim generacijam grozote genocidnega in rasističnega holokavsta, ki so ga izvedli nacisti v drugi svetovni vojni. V tem duhu je Dan spomina na holokavst v Sloveniji tudi dan spomina na v holokavstu umrle Jude, tako v Sloveniji, kot tudi drugod po Evropi, skupaj s preganjanimi Romi, duševno in telesno prizadetimi, pripadniki različnih verskih ločin, političnih zapornikov in seveda vseh Slovenk in Slovencev, ki so bili internirani v nacistična koncentracijska taborišča.

V koncentracijskih taboriščih, grozovitih simbolih nacistične politike “končne rešitve judovskega vprašanja v Evropi”, je bilo v plinskih celicah in poskusih nacističnih znanstvenikov umorjenih več milijonov ljudi. Žrtve so bili večinoma Judi, pripadniki naroda, ki je v veliki meri prispeval h kulturnemu in intelektualnemu bogastvu Evrope pa tudi drugi narodi in etnične skupine, ki so jih nacisti želeli iztrebiti.  Ko so se konec vojne razkrivale očem prodirajočih zaveznikov grozote holokavsta, je bila živa samo še peščica judovskega prebivalstva v Evropi. Holokavst se je vtisnil v spomin ne le zaradi svoje nepredstavljive razsežnosti, pač pa tudi zaradi nerazumljivega ideološkega smrtnega sovraštva do Judov, Romov in Slovanov, ki je temeljil zgolj na njihovi rasni in verski pripadnosti.

Dvajseto stoletje je bilo nedvomno eno najbolj krvavih in uničujočih. Stoletje brutalnega ubijanja, iztrebljanja in vojskovanja brez primere, stoletje še nevidenega vojnega barbarstva. Zaznamovalo ga je neizmerno trpljenje, ki ga je povzročila predvsem druga svetovna vojna s sistematičnim iztrebljanjem in pobijanjem civilistov. Nacistično fašističnega nasilja, ki je temeljil na narodnostnih predsodkih je bil med drugo svetovno vojno deležen tudi slovenski narod. Nemški nacisti ter italijanski in madžarski fašisti so načrtovali in uresničevali tudi fizično uničenje Slovencev. Kot prve množične žrtve vojnega nasilja so bili obnemogli in duševno prizadeti s Spodnje Štajerske, ki so jih 597 “evtanazirali” poleti 1941. Streljanje talcev, deportacije civilistov v koncentracijska taborišča in otrok v nacistične prevzgojne ustanove, množična preseljevanja, požiganja in pustošenja so bili sestavni del tega nasilja. Okupatorji so s slovenskega ozemlja v koncentracijska taborišča in zapore odpeljali več tisoč Slovencev, v nemških taboriščih jih je umrlo približno 10.000, v italijanskih več kot 2000. Šele močno antifašistično odporniško gibanje narodno-osvobodilnega boja je zaustavilo genocid nad Slovenci ter slovenski narod povezalo z zmagovito koalicijo demokratičnih zaveznikov, s katerimi smo maja 1945 slavili zmago nad nacifašizmom.

Zato današnji dan ni le priložnost, da se spomnimo in obsodimo veliko grozoto in tragedijo holokavsta, ampak tudi priložnost, da se upremo in obsodimo naraščajoče negativno obravnavanje posameznika na podlagi rase, narodnosti, vere, spolne usmerjenosti, družbenega položaja ali političnega prepričanja. Vse to prepogosto vodi v zločine nad človekovimi pravicami in teptanje temeljnih svoboščin. Prav tako pa je današnji dan primeren tudi zato, da obsodimo nesmiselno trpljenje civilistov, ki ga v različnih delih sveta vse prepogosto povzročajo oboroženi spopadi, žal tudi nedavno v Gazi. Ravnanje sprtih strani, ki onemogočajo ali celo preprečujejo oskrbo ranjencev in dostop civilnemu prebivalstvu do humanitarne pomoči, je obsojanja vredno in moralno nesprejemljivo. Nesmiselne morije je potrebno takoj zaustaviti in si na miren način prizadevati za dokončno razrešitev in odpravo konfliktov, ki mora temeljiti na vrednotah strpnosti, neizključevanja in dialoga, medsebojnega spoštovanja in priznavanja etničnih, verskih, kulturnih in drugih razlik.

Holokavst, ki je povzročil smrt šestih milijonov Judov in nešteto pripadnikov različnih manjšin, mora za vedno ostati svarilo pred nevarnostjo, ki jo v sebi nosijo prezir, sovraštvo, antisemitizem, rasizem, predsodki in fanatizem. Koncentracijskih in uničevalnih taborišč, ki sodijo med najbolj sramotne in boleče strani v zgodovini evropske celine ne smemo nikoli pozabiti. Kljub grozovitim izkušnjam preteklosti se Evropa sooča z novim valom antisemitizma in ksenofobije. Žal znake antisemitizma najdemo tudi pri nas. Napisov kot so “Juden raus”, ki so se pojavili nedavno na mariborski sinagogi, ne smemo odpraviti s pojasnilom, da gre za ogorčenje v zvezi s posredovanjem Izraela v Gazi. Gre za pravi in pristen izraz antisemitizma. Zato takšno ravnanje najostreje obsojam.

Rešitev je v strpnem ravnanju slehernega posameznika in v uresničevanje zavez, ki so jih ustanovitelji Organizacije Združenih narodov, pred več kot 60 leti zapisali v preambulo Ustanovne listine:
• pokazati moramo odločenost, da obvarujemo bodoče rodove pred strahotami vojne, ki prizadenejo človeštvu nepopisno trpljenje;
• vsak dan znova moramo potrjevati vero v temeljne človekove pravice, v dostojanstvo in vrednost človekove osebnosti, v enakopravnost narodov, velikih in malih;
• ustvarjati moramo pogoje v katerih bosta lahko obveljali pravičnost in spoštovanje obveznosti izvirajočih iz mednarodnega prava;
• pripomoči moramo k boljšim življenjskim pogojem in večji svobodi, biti strpni in živeti v miru drug z drugim, ter združiti svoje moči, da pripomoremo k mednarodnemu miru in varnosti.

Predvsem pa si moramo vsi skupaj prizadevati, da postanejo nestrpnost, diskriminacija in rasizem stvar preteklosti in da se takšno zlo nikjer in nikoli več ne ponovi!”