Gantar in Vajgl pozdravila simulacijo zasedanja GS ZN
Predsednik Državnega zbora dr. Pavel Gantar in predsednik odbora DZ za zunanjo politiko Ivo Vajgl sta danes v veliki dvorani Državnega zbora nagovorila udeležence simulacije osmega rednega zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov. Simulacijo, so izvedli študetje 4. letnika mednarodnih odnosov Fakultete za družbene vede in gostujoči študentje programa Erasmus iz Španije, Kanade, Francije in Venezuele.
Spoštovane študentke in študenti. Lepo pozdravljeni in dobrodošli v Državnem zboru!
Idejni očetje Organizacije Združenih narodov so po neuspešni izkušnji Društva narodov in po strahotah morije druge svetovne vojne združili človeštvo pod skupno okrilje te edine univerzalne mednarodne organizacije. Verjetno pa si niso nikoli predstavljali obsežnosti izzivov, s katerimi se bo organizacija soočala po dobrih 60 letih svojega obstoja.
Nove okoliščine v mednarodni skupnosti so rezultat hitrega družbenega razvoja in obsežnih sprememb, ki smo jim bili priča v zadnjih letih. Sodobni svet postaja vse bolj soodvisen. Mir, varnost in razvoj so v današnjem globaliziranem okolju medsebojno prepleteni bolj kot kdaj koli prej. Z zmanjšanjem tradicionalnih, vojaških virov ogrožanja se vedno jasneje kažejo nevojaški viri ogrožanja in izzivi, ki lahko verjetno še bolj kot vojne ogrozijo sodobne države in družbe. Danes največje grožnje varnosti presegajo dejanske oborožene konflikte. Poglobljene gospodarske soodvisnosti, procesi modernizacije, informatizacija, širjenje vojaških tehnologij, vznikanje perečih čezoceanskih vprašanj kot sta terorizem in globalni kriminal ter posledice podnebnih sprememb in degradacija okolja, so ključni izzivi mednarodni skupnosti, ki lahko hitro prerastejo v resno grožnjo svetovnemu miru in varnosti.
Organizacija združenih narodov se danes ne sooča z nič lažjo nalogo kot v času ustanovitve, ko je v povojno mednarodno ureditev grobo zarezala, danes presežena blokovska delitev. Pravzaprav je njena odgovornost, da prek učinkovitega multilateralizma sooblikuje globalen razvoj v smeri krepitve skupnih vrednot in pravičnejše delitve dobrin, danes še večja.
Nekatere neuspele mirovne operacije in druge neučinkovito izvedene naloge opozarjajo na politično, finančno in strukturno krizo Združenih narodov. Organiziranost in delovanje svetovne organizacije ne odgovarjata učinkovito na izzive sodobnega globaliziranega sveta. Potrebujemo prenovljen sistem, ki se bo učinkoviteje spopadal z izzivi sodobnega časa. Vendar pa institucionalne reforme niso potrebne zato, da bi Organizacija preživela, pač pa zato, da bo v 21. stoletju učinkovitejša in uspešnejša.
Ocenjevanje uspešnosti dela svetovne organizacije se v državah prevečkrat omejuje le na neuspehe in slabosti, medtem ko ostajajo prezrti njeni dosežki na področju uveljavljanja novih mednarodnih standardov na številnih področjih, od človekovih pravic do boja proti terorizmu in premagovanju revščine. Multilateralizem ostaja najprimernejši vzvod za reševanje izzivov in groženj, s katerimi se danes sooča mednarodna skupnost. Verjamem, da je Organizacija združenih narodov, ob ustrezni reformi in prilagoditvi spremenjenim okoliščinam ter razmerjem moči, še vedno najprimernejše mesto za reševanje svetovnih problemov.
Pri tem lahko na svoj način pomagamo tudi nacionalni parlamenti, ki smo najvišje ustanove zakonodajne oblasti in varuhi demokracije. To je ključnega pomena za pretok mednarodnih norm in standardov na nacionalno raven. Prizadevati si moramo za boljšo informiranost javnosti o pomenu multilateralnega sodelovanja in o vlogi ter ukrepih Združenih narodov.
Kot del razvitega sveta imamo ne le možnost, temveč tudi dolžnost pomagati tistim, ki živijo v revščini, pomanjkanju in negotovosti. Človeško trpljenje je treba zmanjšati, odpraviti revščino, zagotoviti mir in se odločno spopasti s posledicami podnebnih sprememb. Najbolj zapostavljenim in na rob odrinjenim moramo priskrbeti pomoč, ki bo ob zagotavljanju splošne varnosti, demokratičnih oblik vladanja, uveljavljanja človekovih pravic ter doseganja trajnostnega razvoja, zmanjšala razlike med razvitimi in nerazvitimi.
Prepričan sem, da sodobna mednarodna skupnost potrebuje univerzalno “nad-vladno” mednarodno organizacijo. Potrebujemo kolektivne strategije in kolektivne ustanove, predvsem pa čut za kolektivno odgovornost in sočutje do soljudi.
Verjamem, da bo današnja razprava v tej dvorani, ki se je zaradi vas prelevila v “Generalno skupščino”, plodna in koristna. Želim vam veliko uspeha pri vašem študiju in delu.
Dr. Pavel Gantar
