Franco Juri, stališče pri poročilu komisije o brezplačnikih

Hvala za besedo, gospod predsedujoči.

Danes je dan, ko je marsikomu zelo nerodno, in to je človeško razumljivo. Verjamem, da je tudi med podporniki, med člani in celo med poslanci Slovenske demokratske stranke kar nekaj poštenih in dobrovernih ljudi. In danes ob prebiranju teh dokumentov verjamem, da jim je iskreno nerodno. Celo meni je nerodno danes za njih. Zdaj je jasno, zakaj je kolega Tanko tako vztrajal pri proceduralni zahtevi o javnosti dokumenta. Kaj bi to pomenilo? To bi de facto pomenilo, da bi cenzorji s črno barvo prikrili vse dokaze, zato da bi lahko navidezno govorili javno, v bistvu pa to ne bi bilo javno, ker bi dokaze, ki jih imamo sedaj tukaj in ki jih lahko normalno prebiramo, predstavili v cenzurirani obliki. To v vednost javnosti. Ampak dejstvo je, da je toliko prstnih odtisov, toliko marmeladnih madežev okrog teh brezplačnikov, da človek ne razume, kako so se tako nerodno obnašali in kako je takratna Vlada in takratna vladna stranka, Slovenska demokratska stranka, nerodno pristopila k temu projektu, ustvarila jasno omrežje, paramafijsko omrežje interesov, kjer se je pretakal denar davkoplačevalcev, posredno in neposredno, pri Pošti Slovenije in pri drugih podjetjih, ki so z oglaševanjem podpirala ta projekt in s tem dokazala pač neko lojalnost takratnemu vladarju. Ampak Slovenska demokratska stranka je vse to storila verjetno v prepričanju, da bo končna zmaga njena in da se ne bo nikoli pojavila preiskovalna komisija v Državnem zboru, ki je na podlagi konkretnih dokazov, konkretnih številk Davčne uprave in drugih nadzornih institucij, konkretnih imen, ki se, glej ga, zlomka, vsi povezujejo z eno samo stranko – vse niti, vse lovke vodijo k Slovenski demokratski stranki, in tega seveda ne more nihče več prikrivati. Mislim, da je komisija ponudila odlično podlago za nadaljevanje postopkov, ki morajo slediti v tistih organih, ki so pristojni tudi za ugotavljanje kaznivih dejanj. Zanimivo je tudi poglavje, ki povezuje zgodbo SDS-ovskih brezplačnikov z mariborsko nadškofijo. Poglejte, mariborska nadškofija je povzročila največji finančni škandal v zgodovini Rimskokatoliške cerkve. Predstavnik, ki je bil zaslišan, je sam priznal, da je bil to poguben projekt, kjer so samo izgubili. Izgubili – kdo? Oni? Mariborski škofje? Ne, izgubili davkoplačevalci, kajti denar, ki se je pretakal iz Nove Ljubljanske banke v gospodarska podjetja mariborske škofije in nato na posreden način do brezplačnikov, ostaja v luknji, ostaja tam nekje in ga je treba plačati. In kdo bo to naredil? To bodo naredili davkoplačevalci. To je dobro. Mislim, da dodana vrednost tega poročila ni samo v razkrinkavanju dejanskega namena, ciljev brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, ki sta z negativno kampanjo, z diskvalifikacijo, z osebnimi žalitvami skušala doseči zmago takrat vladajoče stranke. Ni samo v tem, dodana vrednost v razkrinkavanju omrežij, omrežij, ki so nastajala v tistem obdobju in ki so dejansko danes še vedno dejavna, kajti, če kaj lahko očitamo tudi tej Vladi, je, da ni znala učinkovito prekiniti s temi paramafijskimi lovkami, ki so še vedno aktivne.

Torej, menim, da je to poročilo ne samo potrebno, pač pa je velik korak naprej v zgodovini tega parlamenta, kajti počasi prihajamo do neljubih resnic, ki jih bo SDS težko prikrivala naprej.

Torej, če sklenem svoj nastop, upam, da bo iz te razprave sledilo nadaljevanje. V medijih se pojavljajo celo imena nekaterih naših kolegov poslancev, ki so v tistih brezplačnikih oglaševali svojo volilno kampanjo, to so plačali iz osebnega računa, kar je tudi vprašljivo z vidika zakonitosti, ne glede na pravila, ki obstajajo o volilnih kampanjah, govorim o kolegu Petku. Če to drži, so te stvari seveda izjemno sporne in upati je, da bo javnost uvidela, kaj se je takrat dogajalo in kaj se bo dogajalo na kvadrat, če bi ta omrežja politično preživela in ponovno prevzela nadzor nad to državo.
Hvala.