O rebalansu proračuna 2010

Na današnji 26. izredni seji Državnega zbora poslanci razpravljajo o rebalansu proračuna (preberite magnetogram seje).

Stališče poslanske skupine Zares je predstavila vodja skupine Cvetka Zalokar Oražem.

(objavljamo izsek magnetograma)

CVETKA ZALOKAR ORAŽEM:

Spoštovani predsednik Vlade s sodelavci, spoštovani kolegi in kolegi!

Rebalans proračuna za leto 2010 je nujen, saj je znano dejstvo, da je ob žal, lahko rečemo žal, pričakovanih nižjih prihodkih v prvi polovici leta 2010 nujno, da se sprejme vse ukrepe za to, da se primanjkljaj zmanjša, to je dejstvo. Drugače se vsi že zavedamo in vemo, da bodo posledice nobvladljive. Zagotoviti je potrebno tisto, čemur neprestano pravimo vzdržnost javnih financ. Jasno je, da je to prvič tudi trenutek, ko smo vsi postavljeni pred dejstvo, da je nujno zarezati in da je ta rez tokrat prvič tudi nekoliko ostrejši in bolj boleč v proračunu in to tako, da so vidne in tudi občutene posledice. Zato se je Slovenija odločila, da bo vzdrževanje fiskalne stabilnosti med njenimi prvimi prioritetami in to je tisto, kar radi ali neradi moramo vsi skupaj priznati in kar vlada tudi počne.

Sicer si moramo tudi priznati, da je Slovenija na nek način omejena oziroma je tudi ujetnica fiskalnih načrtov večjih držav članic evroobmočja, ki so napovedale rigorozne varčevalne ukrepe in je tako tudi do neke mere prisiljena, da mora z rebalansom reševati javnofinančno porabo oziroma znižati javnofinančni primanjkljaj že letos, saj bi se ji lahko v nasprotnem primeru znižale bonitete. Jasno je, da so poti različne. Mi smo, kot sem rekla in to želim razložiti, na nek način tudi ujetniki evroobmočja in odločitve in smeri, ki si jo je evroobmočje izbralo in ki je na nek način takšno, da gre predvsem za zategovanje pasu in varčevanje.

Ko smo v preteklih dneh spremljali na svetovni ravni potek in srečanje voditeljev držav G8 smo videli, kako različni so pogledi na način reševanja oziroma kako naprej pri spodbujanju predvsem gospodarskega okrevanja v času, še vedno trajajoče krize. Pokazalo se je, da so smeri in poti različne in pri tem smo videli, da voditelji držav članic Evropske unije napovedujejo predvsem varčevanje in znižanje proračunskih primanjkljajev, medtem ko Združene države Amerike na nek način gredo po drugi poti. Nemška kanclerka Angela Merkl je na srečanju definitivno vztrajala glede načrtov o zmanjšanju proračunskih primanjkljajev članic evroobmočja. In tu je na nek način tudi naša ujetost. A kakorkoli moramo priznati, da dileme so in najbrž so pomisleki ali smo izbrali oziroma ali smo na pravi poti. Ne nazadnje Nobelov nagrajenec Paul Krugman, zanimivo pa, da se mu pridružuje tudi slovenski ekonomist Vladimir Bole, vendarle menita, da je trenutno večja grožnja kot inflacija deflacija in da restriktivna fiskalna politika, pregroba restriktivna fiskalna politika v tem trenutku ni potrebna, ni smiselna in da zanjo še ni napočil čas v najbolj grobi obliki.

Zanimiva je tudi Krugmanova ugotovitev, ki jo citiram: “Vlade pridigajo o nujnosti zategovanja pasu, medtem ko je resnična težava neustrezna poraba”, konec citata. Mislim, da prav v tem je izziv tudi za našo Vlado, našo koalicijo in če se bo začelo sodelovanje kot danes na nek način čutimo nekakšno otipavanje, potem tudi za opozicijo. Skratka, gre za vprašanje, ki se dotika in to želim izkoristiti, kajti rebalans takšen kot je je tu, kaj dosti se tu ne da narediti, gre za predvsem izziv in vprašanje pri pripravi proračuna za leto 2011 oziroma 2012. In na to dilemo želimo v Poslanski skupini Zares opozoriti, želimo jo spodbuditi in želimo spodbuditi razmislek v to smer in upamo, da bomo to resnično iskali in tudi tistim, ki v tem trenutku predvsem oporekajo zategovanjem pasu, dali odgovor tudi s tem kar pravi ekonomist Krugman, torej s tem, da bomo resnično zmogli znotraj proračuna očistiti tudi neustrezno porabo, ki mislim, da se je leta in leta v Sloveniji nabirala. Seveda s tem priznavam, da tudi znotraj koalicije so različna mnenja, so različni pogledi, kajti gre za izjemno zahtevne zadeve, kjer enoznačnega odgovora ni moč dati.

Seveda pa so, če se vrnemo na rebalans, eden od poglavitnih razlogov za rebalans, nižji davčni prilivi od načrtovanih. Po naših izračunih, najbrž so točni, naj bi letos v proračun steklo 6,5 milijarde davkov, kar 540 milijonov evrov manj kot je bilo načrtovanih. Največje odstopanje se nanaša na davek od dohodkov pravnih oseb, kjer so bila vračila v prvih mesecih celo nižja od vplačil. Vendar moramo vedeti pri vseh kritikah, da smo letošnji državni proračun sprejemali novembra lani. In takrat se strokovnjaki, ki na nek način vendarle dajejo nek ton pripravam proračunov, so takrat strokovnjaki že opozarjali, da kriza še ni pokazala vseh zob.

To je včasih težko slišati, vendar dejstvo je, da se je to tudi zdaj pokazalo. Zato se je takrat predvidevalo, da se bo letos v državno blagajno nateklo več denarja 8,6 milijarde prihodkov, odhodki pa naj bi znašali 10,5 milijarde evrov. Proračunski primanjkljaj bi tako znašal 1,8 milijarde ali 5% BDP-ja. S predlogom Vlade in rebalansa se bodo izdatki znižali za 600 milijonov in bodo 9,9 milijarde evrov. Vlada je našla prihranke, kot smo lahko videli vsi skupaj predvsem pri investicijah in materialnih stroških. Nekatere investicije bodo prestavljene ali zamaknjene, kot pravimo, za naslednje leto, zlasti na področju prometa in zdravstva. Dodatne prilive pa si Vlada obeta tudi z začasnim zvišanjem trošarin na cigarete, zemeljski plin in električno energijo. S tem naj bi proračunski primanjkljaj ostal nekaj pod 5% bruto družbenega proizvoda. Vlada se je odločila, da bo ohranila proračunski primanjkljaj pod 5%, saj bi njegovo znižanje še za dodatnega pol odstotka enostavno pomenilo v tem trenutku preveč drastičen in boleč rez v izdatke. V Poslanski skupini Zares, glede na to omenjene pomisleke nobelovcev, pa tudi nekaterih priznanih in uglednih slovenskih ekonomistov, delimo prepričanje, da je zaenkrat bolje biti glede posega v proračunske izdatke zmernejši. To želim predstaviti tudi na enem od primerov.

Tudi guverner Banke Slovenije Marko Kranjec je opozoril na to, da bodo nekateri načrtovani ukrepi, med drugim, zmanjšanje investicij, vplivali tudi na zmanjšanje gospodarske aktivnosti, najbrž posredno tudi gospodarske rasti. Trenutna gospodarska gibanja sicer kažejo rahlo okrevanje, kritičen pa je položaj v gradbeništvu. In prav na tem primeru želim povedati tudi naš pomislek, ko posegamo v investicije, na področju prometa, zdravstva in drugih, ki so predvsem povezane tudi z gradbeništvom. Danes beremo, da se bosta ministra in predsednik Vlade v kratkem srečali s predstavniki te branže, da bodo iskali rešitev.

Škoda je, da ena od rešitev, žal, zaradi restriktivnih posegov v proračunu, ni tudi v državnih investicijah, kajti na ta način bi ljudje imeli prav gotovo vsaj za tistih nekaj čez 200 milijonov več dela. Gradbeništvo je v času konjunkture pregrevalo gospodarsko rast, zdaj pa je pravzaprav ravno v gradbeništvu vzrok, da je zadeva v tem okrevanju bistveno zavrta. Zato v Poslanski skupini Zares nismo čisto prepričani, da je pametno, da bi se javne investicije, na primer v ceste, zamaknile v prihodnje leto, vendar, žal, tako je in je zato tudi odločitev padla. S tem država jemlje zagon za gradbince, ki jih je kriza najbolj prizadela, in z njimi povezane podizvajalce, ker večjih in hkrati tudi nujnih naložb ne bo. Ne zgolj zaradi tega, ker ni denarja, ampak večkrat, žal, tudi zaradi tega, ker ni dovolj pripravljenih projektov in ker stvari niso umeščene v prostor.

Kljub izrečenim pomislekom pa moramo in želimo dati Vladi tudi priznanje za eno od tistih stvari, ki jih označujemo kot izjemno dobre, kot eno od stvari, kjer gre v resnici za strateško odločitev. Gre za ohranitev rasti sredstev za investicije, saj je vendar obseg investicij v celoti še vedno v pozitivnem trendu, glede na realizacijo v letu 2008. Torej, menimo, da so tu prizadevanja Vlade velika. Vsekakor pa bomo prav s tistim, kar sem prej omenila, s prerazporeditvijo neustrezne porabe, kot bi jo lahko poimenovali, morali ta trend za leto 2011 in 2012 še bolj obrniti navzgor, kajti tu najbrž je eden od vzvodov za to, da bi bila gospodarska rast lahko hitrejša, saj je, žal, slovensko gospodarstvo močno obremenjeno, odvisno in zaznamovano prav z gradbeno sfero.

Pri rebalansu v tem trenutku – žal, očitno je časa zmanjkalo – pogrešamo tudi bolj programsko naravnanost rebalansa oziroma bolj jasno postavljene prioritete. V naši poslanski skupini upamo, in bomo pri tem tudi sodelovali, da se bo to zgodilo bolj intenzivno, bolj smelo pri pripravi proračuna za leto 2011. Morda lansko leto, ko smo na to v naši poslanski skupini že opozarjali, enostavno zavedanje vseh še ni bilo tako, da smo pravzaprav v resnici že v globoki krizi in da bo treba tudi v sami Vladi, znotraj posameznih resorjev in med resorji vendarle več razumevanja, kje so resnično tiste stvari, ki so prioritetne, in kje je treba morda kaj prihraniti. Pri čemer ponavlja tudi znano stališče poslanske skupine Zares. Večkrat smo ga tudi v času obravnave proračuna oziroma rebalansa povedali, vendar žal so sredstva že potrošena. Mislim na področje obrambe, mislim tudi na področje patrij. Patrij kot primera, kot primera, kjer bi morali pravzaprav v resnici razmisliti ali ni gospodarski trenutek tak, da se teh stvari ni potrebno v tem trenutku realizirati, tudi drugih nekaterih investicij, kajti morda je pa prav tukaj tisto, kar je rekel nobelovec Krugman, neustrezna poraba. Vendar žal, sredstva so bila za letošnje leto že potrošena. Tukaj se je kar pohitelo. In ne glede na to, da tukaj, ponovno pravim, tisto kar merimo v Poslanski skupini Zares je, da tukaj gre po eni strani za vprašanje gospodarskega, ekonomskega in tudi socialnega trenutka, pri razmisleku o tem nakupu, prav tako pa gre tudi za vprašanje tega, da vendarle, se je vmes marsikaj zgodilo tudi pri samem predkazenskem postopku, kajti dejstvo je, da se je vendarle in je znano, da obstajajo sumi za to, da so bili v korupcijo, ki je očitna, pri tem poslu vpleteni tudi zelo visoki, bivši funkcionarji oziroma uslužbenci omenjenega ministrstva.

Tako, da to mi pričakujemo za prihodnje več smelosti v pogajanjih, absolutno zamrznitev vsaj za vse obdobje, ko potekajo predkazenski oziroma kasneje potem sodni postopki in seveda na ta način tudi na nek način, bom rekla, prihranki, ki imajo ne samo neposreden finančni učinek, pač pa predvsem prihranki, ki imajo tudi velike psihološke učinke, ki pa mislim, da jih bomo v jeseni, ko se bomo lotevali tistih neprijetnih zadev, kot pravi predsednik vlade, reform in podobno, iz zakonov, ki niso prijetni, ki se odražajo v velikih nasprotovanjih, mi bomo take učinke tudi, psihološke potrebovali. Prav gotovo bo potrebno tudi razmisliti o nekaterih zadevah na področju tega, da bomo znali uravnotežiti posege, ki jih bomo pri varčevalnih ukrepih namenili, če tako rečem, tudi sferi kapitala in pa anomalijam, ki smo jih vsakodnevno priče, in ki kažejo na to, da enostavno na mnogih področjih naša zakonodaja ni učinkovita, na nekaterih področjih pa službe, ki bi to zakonodajo in morale uporabljati kot orodje, ne delujejo ustrezno, učinkovito in pa tako, da bi ne povzročali ogromno nejevolje in samo v tem je ključ za to, da bomo na eni strani v socialnem dialogu uspešni, in da bodo ljudje razumeli in pripravljeni tudi zategovati pas, če seveda bodo videli, da so ta bremena enakomerno in pošteno razporejena preko vseh družbenih slojev.

V tem trenutku žal tudi v naši poslanski skupini menimo, da marsikdaj te enakomernosti ne zaznamo, in da seveda nekateri sloji še vedno živijo tako kot so živeli pred nekaj leti, ko pravzaprav krize ni bilo. Mi bomo predlog rebalansa proračuna podprli. Te pomisleke sem izrazila predvsem zaradi tega, ker smo že usmerjeni s svojimi pogledi in aktivnostmi v pripravo proračuna za leto 2011 in jaz upam, da bomo tukaj v dialogu, tokrat upam, da tudi z opozicijo in ta predlog pozdravljam, zmogli najti tudi nekatere bolj smele odgovore na tako prihodkovno kot tudi odhodkovno plat naših javnih financ.