Dvom o smiselnosti ustanovitve vojaškega ordinariata
Konec leta 2009 smo v medijih lahko zasledili, da Ministrstvo Republike Slovenije za obrambo preučuje uresničevanje pravic s področja religiozne duhovne oskrbe v Slovenski vojski in drugih obrambno-varnostnih sektorjih, in da so del študije tudi normativne podlage za ustanovitev ordinariata. Študija o celovitem pregledu ureditve religiozne duhovne oskrbe v drugih evropskih državah pa naj bi obsegala zlasti pregled ureditve religiozne duhovne oskrbe na obrambnem področju v drugih evropskih državah oziroma članicah Nata, sestavo vojaške duhovne oskrbe po verah in zvrsteh, službah vojaške duhovne oskrbe ter pristojnostih teh služb, preučene naj bi bile tudi njihove naloge.
Iz odgovorov Ministrstva Republike Slovenije za obrambo na poslanski vprašanji Franca Jurija glede študije lahko sklepamo, da so izkušnje pri izvajanju religiozne duhovne oskrbe v Slovenski vojski dobre in pri njenem zagotavljanju ne ugotavljajo težav in problemov. Pripadniki vojaškega vikariata svoje delo opravljajo profesionalno in zagotavljajo ne le versko ampak tudi duhovno oskrbo.
Na vsa ostala vprašanja ministrstvo ni podalo konkretnih odgovorov. Tako nismo dobili odgovora na vprašanje ali je ob zakonsko zagotovljeni religiozni duhovni oskrbi v vojski ponovno iskanje normativnih podlag za ustanovitev ordinariata sploh smiselno.
Čeprav kljub pozivom ministrstvu nismo bili uradno nikoli seznanjeni z omenjeno študijo, smo lahko v teh dneh na spletnih straneh ministrstva končno zasledili dolgo pričakovano študijo dr. Draga Čeparja z naslovom Duhovna oskrba vojakov v Evropi in Natu s poudarkom na ureditvi duhovne oskrbe katoličanov.
V zaključku študije dr. Čepar ugotavlja, da je na osnovi spoznanj, ki jih daje študija, treba zavrniti generalno ničelno hipotezo, da bi bilo smotrno prekiniti priprave in prizadevanja za podpis sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o duhovni oskrbi v obrambnih silah in policiji ter zavodih za izvrševanje kazenskih sankcij, s katerim bi se Sveti sedež zavezal za duhovno oskrbo v teh ustanovah ustanoviti ordinariat.
Izsledki dr. Čeparja za nas niso nikakršno presenečenje, saj je bil dr. Čepar, preden je zasedel mesto v kabinetu ministrice za obrambo, direktor Urada za verske skupnosti, pa tudi član pogajalske skupine vlade iz prejšnjega mandata, ki je imela nalogo besedila omenjenega sporazuma uskladiti s Svetim sedežem. Postavlja se nam le vprašanje, zakaj je dr. Čepar potreboval toliko časa, da nas je seznanil z izsledki študije oz. zakaj je bila izdelava študije, glede na znana stališča dr. Čeparja, sploh potrebna? In zakaj avtor v izsledkih, če je bil namen študije zgolj duhovna oskrba vojakov, predlaga sklenitev sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o duhovni oskrbi v obrambnih silah in policiji ter zavodih za izvrševanje kazenskih sankcij? Še posebej v luči zadnje odločbe Ustavnega sodišča, ki je pri presoji predpisov o verski svobodi odločilo, da je ustavno nedopusten način zagotavljanja podpore, če država zaposli duhovnike za opravljanje verske službe v zavodih za prestajanje kazni in bolnišnicah.
Prejšnja Vlada RS je namreč jeseni 2007 pripravila pobudo za sklenitev sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o verski duhovni oskrbi v obrambnih silah in policiji ter v zavodih za izvrševanje kazenskih sankcij, s katerim bi se ustanovil obrambno varnostni ordinariat s sedežem v Ljubljani, njegove naloge pa bi bile zagotavljanje individualne in kolektivne verske duhovne oskrbe, izvajanje bogoslužja in drugih nalog v skladu z njegovim poslanstvom. Ordinariat naj bi vodil škof ordinarij, ki bi ga imenoval Sveti sedež, med osebjem ordinariata pa naj bi bili vojaški vikar, ki je praviloma generalni vikar, policijski vikar in vikar v zavodih za izvrševanje kazenskih sankcij. Osebje ordinariata bi se na delovna mesta v državnih organih zaposlilo na ordinarijev predlog. Za gmotne in prostorske pogoje ordinariata bi skrbela država, samo delovanje pa bi uredila ordinariat. Določila v osnutku sporazuma so temeljila tako na pravnem redu Republike Slovenije kot tudi na kanonskem pravu. Vlada pobude zaradi odziva takratne opozicije in širše strokovne javnosti ni nikoli obravnavala niti sprejela.
Ob zadnjem srečanju sta predsednik Vlade Republike Slovenije g. Borut Pahor in državni tajnik Svetega sedeža, kardinal Tarcisio Bertone, 12. junija 2010, govorila tudi o možnosti ustanovitve ordinariata. V poslanski skupini ZARES smo zato v pobudi, ki smo jo naslovili na Vlado Republike Slovenije, naglasili, da ni smiselno sprejemati tako pomembne odločitve brez širokega soglasja. V Sloveniji potrebujemo predvsem usklajeno strategijo reševanja odprtih vprašanj v odnosu med RKC in državo.
Ustava Republike Slovenije zagotavlja celovito spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, med katerimi zavzemata svoboda vesti in veroizpovedi ter njeno neposredno uresničevanje na podlagi ustave posebno mesto. Organizirana duhovna oskrba znotraj vojaškega sistema je pomembna za uresničevanje omenjene svoboščine, saj je uresničevanje verske svobode takim kategorijam oseb pogosto oteženo. Glede na podatke Ministrstva za obrambo o dobrih izkušnjah pri izvajanju religiozne duhovne oskrbe v Slovenski vojski, ki je skladna z Ustavo Republike Slovenije, v poslanski skupini ZARES vztrajamo pri uveljavljenem načinu uresničevanja pravic s področja religiozne duhovne oskrbe v Slovenski vojski.
Sprejemanje področnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem pomeni še eno mednarodno pogodbo, možnost prepletanja kanonskega prava s pravnim redom Republike Slovenije in ob vsem tem ne zagotavlja nujno večje kakovosti religiozne oskrbe v Slovenski vojski.
Ker smo mnenja, da je primerno urejanje in zagotavljanje pravic s področja religiozne duhovne oskrbe vojske vprašanje, ki zaradi prepletanja kanonskega in slovenskega prava ter pristojnosti svetega sedeža, da imenuje predstojnika ordinariata, zahteva široko razpravo o ustavnosti tovrstne ureditve, bi bilo smiselno, da o omenjenih vprašanjih ne razpravlja zgolj vlada, ki je omenjeno študijo pred dokončno odločitvijo o smiselnosti ustanovitve ordinariata poslala v preučitev Uradu za verske skupnosti, temveč tudi Državni zbor oziroma pristojni delovni telesi, ob angažmaju strokovnjakov s področja prava, religiologije, sociologije itd.
Za poslansko skupino Zares
Franco Juri
