Družba znanja – za večjo dodano vrednost

(Leta konjunkture – čas neizkoriščenih priložnosti za prestrukturiranje slovenskega gospodarstva)

Finančna in gospodarska kriza, ki je kot strela z jasnega zajela svet in ga prebudila iz omame navidezno uspešne gospodarske rasti, temelječe na formuli ustvarjanja »dodane vrednosti« s preprodajo vrednostnih papirjev in naložb dvomljive vrednosti in ne z ustvarjanjem dodane vrednosti s stalnim razvojem, proizvodnjo in trženjem konkurenčnih, inovativnih proizvodov in storitev, je močno zamajala temelje svetovnega gospodarstva. V sanacijo stanja so morale poseči vlade domala vseh držav, tudi tiste z najbolj liberalnimi koncepti tržnega gospodarstva. Sanacija finančnega sistema, ki so ji sledili raznovrstni ukrepi v smeri zagotavljanja likvidnosti, ohranjanja zaposlenosti in spodbujanja povpraševanja, so bili temelji vladnih aktivnosti v letu 2009. Tudi Vlada RS je pripravila in izvedla vrsto protikriznih ukrepov, s katerimi je preprečila kolaps finančnega sistema, ublažila nelikvidnost gospodarstva in preprečila še večjo brezposelnost, ki smo ji priča danes.

Slovenija je v krizo vstopila v zelo slabi kondiciji. Slovensko gospodarstvo ni uspelo izkoristiti priložnosti izjemne gospodarske konjunkture. Slovenija tudi ni uspela izkoristiti vstopa v EU, NATO in v evro območje, s katerim se je pomembno povečala boniteta države in omogočila bankam dostop do izjemno ugodnih finančnih virov. Namesto za vlaganja v raziskave in razvoj, za vlaganja v še kako potrebno tehnološko prestrukturiranje je slovenska managerska elita te vire ob tihem soglasju politične elite izkoristila za plenilska prevzemanja podjetij, ki  so namesto k dolgoročno uspešnemu razvoju večino največjih podjetij, ki so bila dolga leta vzor slovenskega gospodarstva, pripeljala na rob preživetja. Kriza je razkrila pravo konkurenčnost slovenskega gospodarstva in ta je po vrsti kazalcev kot so stopnja tehnološke zahtevnosti proizvodov, stopnja inovativnosti, dodana vrednost, inovativnost poslovnih procesov, precej pod poprečjem držav EU. Po drugi strani je kriza še bolj močno opozorila na slabo konkurenčnost države, kjer se po več raziskavah mednarodne konkurenčnosti (WEF, IMF) kot najbolj problematični za Slovenijo med drugim kažejo visoka obremenitev z davki in prispevki, nefleksibilen trg dela, dostopnost do virov financiranja, neugodno poslovno okolje.

Družba znanja – pot do konkurenčnosti slovenskega gospodarstva

Da je slovensko gospodarstvo nekonkurenčno, smo kljub vztrajnemu prepričevanju vladajoče politike, da smo na poti brezmejne uspešne rasti, vedeli že kar nekaj časa pred krizo. Zato smo se v programu Nove politike Zares zavzeli:

• za  inovativno, v družbo znanja usmerjeno gospodarstvo in podjetništvo,
• za odprto, svobodomiselno družbo, kajti le takšna družba omogoča prost pretok znanja, idej, sproščanje ustvarjalnosti in uporabo talentov vseh državljank in državljanov za kreiranje podjetniških priložnosti,
• za odprt trg in konkurenco, ki s konkurenco idej in inovacij daje najboljše možnosti za svobodno, samostojno in neodvisno življenje ljudi.
• za čim prejšnji prehod v novo razvojno fazo, ki bo manj delovno intenzivna, bolj storitveno usmerjena, z višjim deležem visoko tehnoloških proizvodov in storitev.

Ob koncu leta 2008 smo dobili priložnost, da dejansko stopimo na pot ustvarjanja družbe znanja. A smo bili že takoj postavljeni pred resno vprašanje, ali bo slovensko gospodarstvo ob izraziti potrebi po reševanju kratkoročnih težav (upada gospodarske aktivnosti, naročil, povečanjem nelikvidnosti in plačilne nediscipline) sprejelo ta izziv in razumelo, da je za uspešen izhod iz krize ključno ohranjanje razvojne aktivnosti tudi v času krize. Odgovore na ta vprašanja sva skupaj z ministrom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo iskala v pogovorih z gospodarstveniki in podjetniki takoj v začetku leta 2009, ko sva obiskala praktično vse slovenske regije. In odgovor večine je bil da. Zato smo na obeh ministrstvih večino državnih spodbud usmerili v sofinanciranje razvojno investicijskih projektov, v nakup nove tehnološke opreme, v zagon novih inovativnih podjetij v subjektih podpornega okolja (inkubatorjih, tehnoloških parkih), v projekte za prenos znanja v podjetja, v strateške raziskovalne programe in centre odličnosti, v razvojne projekte na področju turizma, tujih neposrednih investicij in internacionalizacije. Naš cilj je bil podpreti vse dobre projekte, ki so se prijavili na razpise. Na večini razpisov smo zato za več kot 100% povečali obseg prvotno predvidenih sredstev. Skupaj smo angažirali čez 300 milijonov evrov ter podprli  več kot 2000 projektov.

Kljub krizi smo vztrajali na uresničevanju zastavljenih ciljev za spodbuditev podjetništva in konkurenčnosti. Pripravili smo program finančnega inženiringa za obdobje do leta 2013, s katerim bistveno spreminjamo instrumente za financiranje malih in srednjih podjetij s strani države in prehajamo iz klasičnega subvencioniranja v obliki nepovratnih sredstev, v dolžniške in lastniške instrumente. Z novimi instrumenti bomo v naslednjih letih MSP zagotavljali ugodne kredite, garancije, subvencije obrestne mere in lastniški oz. tvegani kapital. V naslednjih dneh bomo podpisali prve štiri pogodbe z zasebnimi družbami tveganega kapitala za sofinanciranje inovativnih podjetniških projektov, za kar smo zagotovili blizu 20 mio EUR proračunskih sredstev.  S tem programom zapolnjujemo vrzel za financiranje malih in srednjih podjetij, ki se je s pomanjkanjem  dolžniških in lastniških virov financiranja izkazovala že v letu 2008 in izboljšujemo dostop MSP do virov financiranja. Zagotovili smo multiplikacijo dragocenih razvojnih sredstev in omogočili financiranje inovativnim projektom, ki zaradi višjega tveganja ne morejo pridobiti sredstev na klasičnem finančnem trgu. Tudi to je bil velik izziv, saj ni bilo lahko prepričati podjetnikov, da prekinjamo s prakso prejšnje vlade po subvencioniranju projektov dvomljive vrednosti in drobljenju sredstev na vrsto razpisov z namenom zadovoljevanja potreb čim širše podjetniške volilne baze.

Prvi koraki na poti v družbo znanja

Prvi korak na poti v družbo znanja smo tako že naredili. Prehod v družbo znanja namreč temelji na treh stebrih: na visoki ponudbi znanja, na visokem povpraševanju po znanju in na intenzivnejši uporabi znanja.

Navedeni ukrepi spodbujajo povpraševanje po znanju in njegovo intenzivnejšo uporabo v podjetjih in institucijah znanja. Z njimi omogočamo nastajanje zdrave, inovativne, kreativne podrasti slovenskega gospodarstva. Naslednji izziv je, kako to znanje in kompetence, ki jih že imamo povezati, združiti in doseči sinergije podjetij za razvoj novih proizvodov in storitev, ki bodo lahko konkurenčni na globalnem trgu. Na ta izziv odgovarjamo z zagonom projekta vzpostavitve razvojnih centrov slovenskega gospodarstva, katerega temeljni cilj je že v začetku naslednjega leta identificirati najbolj perspektivna tehnološka področja, na katerih že imamo uspešna velika, srednja in mala podjetja, z znanjem in kompetencami, ki so se pripravljena povezati, združiti sredstva, deliti obstoječa in pridobivati nova znanja za nadaljnji razvoj proizvodov in storitev z visoko dodano vrednostjo. Cilj je vzpostaviti vsaj 10 razvojnih centrov, katerim bomo z razvojnimi spodbudami v višini 185 mio EUR v prvi fazi (v obdobju 2011-2014) omogočili zagon, pospešena vlaganja v raziskave in razvoj ter pripravo novih, inovativnih proizvodov in storitev z visoko dodano vrednostjo za trženje na globalnem trgu. Drugi odgovor na ta izziv, ki ga je sprejel minister za visoko šolstvo znanost in tehnologijo, je ob že vzpostavljenih centrih odličnosti, zagon projekta vzpostavitve kompetenčnih centrov v višini blizu 40 mio EUR na novih tehnoloških področjih, kjer obstoječa podjetja še nimajo zadosti znanja in kompetenc za uspešno komercializacijo na globalnem trgu. Tretji izziv, ki je še pred nami, je zagotoviti visoko ponudbo znanja. Na tem področju je politika prejšnje vlade naredila velik korak nazaj, ko je z ustanavljanjem praznih visokošolskih centrov in univerz s prerazporejanjem sredstev iz dobrih univerz na nove, bistveno poslabšala kakovost visokošolskega izobraževalnega sistema.

Pot k družbi znanja, ki seveda ni pomembna le za gospodarstvo, temveč praktično vsa področja življenja in dejavnosti, je edini način, da Slovenija lahko iz družbe, kjer je najboljša povprečnost na vseh nivojih in na vseh področjih, stopi na pot odličnosti in prepoznavnosti na globalnem trgu,  na pot v družbo razvitih družb z zagotovljeno družbeno blaginjo. Na pot smo že stopili, prve cilje pa bomo dosegli v naslednjih desetih letih. Prepozno in preveč tvegano za kratkoročno politično razmišljanje? Zame in za novo politiko zagotovo ne.

mag. Darja Radić