dr. Pavel Gantar ob kulturnem prazniku

(govor dr. Pavla Gantarja ob slovesnosti ob kulturnem prazniku, 8. februarja v Vrbi)

Spoštovani župan Občine Žirovnica gospod Leopold Pogačar,
cenjena ministrica za kulturo gospa Majda Širca,
spoštovani predstavniki soorganizatorjev slovesnosti – Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica, Gorenjskega muzeja Kranj, Kulturnega društva dr. France Prešeren, Prešernove domačije,
cenjeni župani gorenjskih občin,
spoštovani pohodniki, dragi gostje,

veseli me, da vas lahko na slovenski kulturni praznik pozdravim prav tukaj v Vrbi, v rodnem kraju našega velikega poeta Franceta Prešerna.

Dr. Prešeren, po poklicu pravnik, sicer pa svobodomiselnež in velik domoljub, upravičeno velja za enega največjih Slovencev vseh časov. S svojimi poetičnimi, čustvenimi in domišljijsko izjemno pretanjenimi pesniškimi umetninami ga zasluženo uvrščamo med Byrona, Keatsa, Shelleya, Hugoja, Dumasa, Mickiewicza in ostale vrhunske evropske romantike.

Prešeren je na občudovanja vreden način uporabil slovenski jezik za izražanje najglobljih osebnih doživetij in za tenkočutno opisovanje aktualnih družbenih problemov. Slovenski jezik, za katerega je dotlej večinoma prevladovalo prepričanje, da ne more biti kos velikim literarnim stvaritvam, je Prešeren povzdignil na zavidljivo kulturno raven in dokazal njegovo visoko izrazno vrednost.

Z izjemno sporočilnostjo svojih pesnitev je Prešeren presegel romantičnega duha tistega časa in v veliki meri vplival na pripravo prvega slovenskega nacionalnega političnega programa ter s tem na oblikovanje slovenske narodne identitete.

Slovenski narod je bil skoraj vse od naselitve pod okriljem in v senci večjih ter močnejših narodov. Kljub prebivanju na ozemlju, ki je bilo vselej tarča mnogih interesov in ozemeljskih teženj, ki so se kresali na tem medkulturnem križišču Evrope, smo se obdržali in kot narod preživeli.

Nedvomno se lahko za to v veliki meri zahvalimo srčnim in narodno zavednim posameznikom, kakršen je bil France Prešern. S svojimi deli, prizadevanji in ljubeznijo do slovenskega jezika je v narodu krepil občutek za knjižno slovenščino kot narodno-združevalni in narodno-identifikacijski simbol ter na ta način krepil narodovo zavest in samozavest!

Maloštevilna in deželno razdrobljena slovenska jezikovna skupnost je bila v preteklosti izpostavljena mnogoterim vplivom. Vendar pa smo Slovenci uspeli ohranjati svojo lastno kulturo. In ravno kultura kot način življenja, vključno z vrednotami, prepričanji in tradicijo, je bila tista pomembna značilnost, ki nas je ločevala od ostalih narodov in nam zagotavljala naš prostor v tem čudovitem delčku Evrope.

Služila nam je kot temelj za duhovni in materialni napredek. Bila je gonilo našega nacionalnega razvoja in zagotovilo našega obstoja. Ker se za ohranitev slovenstva nismo mogli boriti z lastno vojsko ali z močnim domačim plemstvom, smo se oprijeli kulture in se enako zagreto ter uspešno borili z besedo, s knjigo, s pesmijo in prozo.

Zato je slovenska kultura tudi danes tako zelo pomembna. Na pomen, ki ji ga pripisujemo, kaže tudi dejstvo, da smo kot eden redkih narodov kulturi posvetili državni praznik.

Spoštovani,

kljub težkim časom in viharnim obdobjem, ki smo jih preživeli, se lahko slovenska kultura danes pohvali s pestro raznolikostjo, z razgibanim kulturnim življenjem in z barvitim umetniškim ustvarjanjem ter s široko razvejano mrežo javnih in zasebnih ustanov, organizacij in kulturnih društev. Od svojih začetkov pa do danes je doživela izjemen razvoj. Iz varuha in utemeljitelja nacionalne identitete je prerasla v gibalo razvoja in dinamično ter neodvisno duhovno silo.

Kljub temu se državi in politiki pogosto očita, da kulturi prepušča le skrb za nacionalno in kulturno identiteto, in da ji odreka družbeni pomen in jo premalo vključuje v razpravo o pomembnih družbenih vprašanjih. Pogosto slišimo očitek, da kulturi namenjamo premalo skrbi, predvsem pa premalo sredstev.

A skrb za kulturo ostaja trdna in to kljub gospodarski krizi, s katero se soočamo. Prav tako se krepi zavest o pomenu in vrednosti kulture, ki – tako kot v najrazvitejših državah Unije – vse postaja tudi pomemben del gospodarskega sektorja. Slednje je razvidno tudi iz statistike, ki kaže na to, da v primerjavi z drugimi razvitimi državami nimamo nič manj knjižnic, muzejev, umetniških galerij, poklicnih gledališč ali glasbenih ustanov. Pa tudi finančna sredstva za kulturo se kljub omenjeni gospodarsko-finančni krizi ne zmanjšujejo, temveč celo povečujejo.

Spodbudne pa niso le številke, ampak tudi priznanja in potrditve, ki jih slovenska umetnost in kultura pogosto prejemata tudi na mednarodnem prizorišču.

Med takšna pomembna priznanja zagotovo sodi tudi to, da je bila Ljubljana lansko leto izbrana za svetovno prestolnico knjige in da bo Maribor s partnerskimi mesti prihodnje leto s ponosom nosilo naslov Evropske prestolnice kulture.

Spoštovani,

kultura je vrednota sama po sebi. Je zatočišče najžlahtnejših človeških lastnosti – ustvarjalnosti in inovativnosti ter krepi medsebojno razumevanje, povezanost in sodelovanje. Lahko je nevidna in neotipljiva, v vsakem primeru pa je ključen del našega bivanja in družbenega razvoja.

S pomočjo kulture smo se izoblikovali v to, kar smo, v to, o čemer sanjamo. In to, kar imamo, smo dolžni ohranjati in negovati ter istočasno prilagajati novim okoliščinam, novim izzivom in spremembam v tem globaliziranem svetu.

Naj bo vsak dan, tako ali drugače, kulture poln dan – ne le današnji praznik!

Hvala za pozornost.