Ob svetovnem dnevu podnebnih sprememb
Podnebne spremembe spadajo med tri ali štiri najpomembnejše probleme, s katerimi se ubada sodobno človeštvo, in ga bodo že v bližnji prihodnosti prizadele bolj, kot si lahko danes mislimo. Čas za dvome o obstoju podnebnih sprememb, ki je podlaga za neukrepanje, je že minil – morali se bomo začeti prilagajati na spremenjene razmere, pa če to želimo ali ne. Morali bomo storiti tudi bistveno več za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, če želimo, da v prihodnosti spremembe ne bodo dosegle ekstremnih razsežnosti.
Ob tem se je treba zavedati dejstva, da problematika podnebnih sprememb, ki vključuje tako njihovo omejevanje kot prilagajanje nanje ni klasičen okoljski problem, pa tudi rešitve za soočanje z njimi ne ležijo v klasični okoljski politiki. Zato je prav, da opozorim na nekatere posebnosti podnebnih sprememb. Prvič: emisije TGP so »nedeljive«, kar pomeni, da enota izpustov v ozračje nediskriminatorno povečuje učinek tople grede v vsej atmosferi. Za razliko od denimo SO2, kjer emisije sicer« potujejo« na velike razdalje, vendar so regionalno omejene. Drugič: vplivi segrevanja so diskriminatorni. Kot je pokazalo IV. poročilo Medvladnega panela za klimatske spremembe, so učinki tople grede precej različni v različnih podnebnih območjih na zemeljski obli. Tretjič: posamezne države različno prispevajo k emisijam TGP, hkrati pa njihov prispevek ni premosorazmeren z učinkom tople grede za posamezno državo v pomenu, da so tiste, ki prispevajo več, deležne tudi večje mere negativnih učinkov. Prav to povzroča nov vidik globalne okoljske nepravičnosti, saj bodo učinki tople grede prizadeli nekatera območja, ki sicer najmanj prispevajo k emisijam TGP.
Prav zaradi teh lastnosti problematike podnebnih sprememb je učinkovito mednarodno ukrepanje, ki bi temeljilo na zavezujočih dogovorih držav zelo težko in danes smo še precej oddaljeni od novega sporazuma, ki bi v dogovore vključil tudi države, ki do sedaj še niso bile dejavno udeležene.
Če sem že omenil, da problematika podnebnih sprememb ni predvsem okoljski problem je potrebno dodati, da gre predvsem za razvojni problem prehoda v nizko ogljično družbo, torej v družbo, ki bo svojo prihodnost gradila na nizki porabi ogljikovodikovih energentov, ki so tudi sicer neobnovljivi viri in s procesi globalizacije postajajo čedalje redkejši in dražji. Zelo ambiciozni programi nekaterih razvitih držav, ki sicer ne bodo ekstremno prizadeti s podnebnimi spremembami, kažejo na to, želijo spodbuditi predvsem tehnološki preboj k nizkoogljičnim tehnologijam in s tem tudi priložnosti za ugoden tržni položaj.
Slovenija pri tem še okleva. Potonila je v sivo povprečje strinjanja s prevladujočimi usmeritvami in ukrepanja v Evropski uniji in zaenkrat še ni prepoznala možnosti in priložnosti za to, da bi se tudi sama vključila v tehnološko tekmo za neogljikove tehnologije, prav tako še ni oblikovala celovite politike obvladovanja podnebnih sprememb in zakonskih osnov zanje.
Sicer pa bi celovit program za boj proti podnebnim spremembam, ki bi vključeval tako prizadevanja za zmanjševanje emisij TGP, kot tudi prilagajanje na spremembe moral, bi vključevati določeno zaporedje ukrepov. Najprej bi morali:
• Sprejeti ukrepe s katerimi poleg podnebnih ciljev dosegamo še druge cilje. Značilen primer je politika energetske varčnosti, ki smo jo primorani izvajati že zaradi višjih cen energentov.
• Temu bi morale slediti ukrepi prestrukturiranja, ki bi moral imeti za glavni cilj prehod na nizkoogljično družbo. Dejavnosti, ki ne bodo zmogle prevzeti zunanjih stroškov TGP, po letu 2012, ko bo uveljavljen v EU nov način trgovanja z emisijami, ne bodo mogle preživeti.
• Z vidika prilagajanja podnebnim spremembam bi morali revidirati ali pa sploh na novo zasnovati programe upravljanja s pomembnimi naravnimi viri, predvsem z vodami, kmetijsko zemljo in gozdovi. Posebej opozarjam na dejstvo, da Slovenija sploh nima resnega programa upravljanja in gospodarjenja z vodami.
• Eden od glavnih dolgoročnih problemov v Sloveniji je problem prostorske mobilnosti. Razpršena poselitev spodbuja rabo osebnega avtomobila in otežuje prehod na javni promet. Potrebno se bo posloviti od ideje o neomejeni prostorski mobilnosti že zaradi visokih cen goriv. Zato bo potrebno revidirati prostorske načrte predvsem z vidika zgoščevanja naselij.
• Eden od temeljnih problemov za politiko seveda je, kako vplivati na spreminjanje obnašanja in navad ljudi. Potrebno je posvariti, da samo s srhljivimi opisi, kaj se utegne zgoditi, če se ne bomo spremenili, ni veliko možnosti za uspeh. Strah ni bil nikoli posebej dober dejavnik za motivacijo. Prej pasivizira. Prav tako ni za pričakovati hitrih radikalnih sprememb obnašanja ljudi, ne zato, ker tega ne bi želeli, pač pa ker se ne morejo tako prilagoditi na nove razmere (npr. opustiti uporabo osebnega avtomobila). Treba je spodbujati ukrepe, ki zahtevajo postopno spreminjanje navad in s katerimi ljudje niso na slabšem. Že omenjeni ukrepi energetske varčnosti so primer za to.
Pa vendarle se zdi, da se v zadnjem času premika. Dobili bomo urad za podnebne spremembe, ki bo pristojen za oblikovanje politike in ukrepov na tem področju, predvsem pa za koordinacijo med posameznimi resorji. Prepričan sem, da bo po strokovni plati urad sposoben opraviti svojo nalogo. Toda tisto, kar pričakujemo od njega, je nekaj več. Kot kažejo izkušnje iz drugih držav, je potrebno zagotoviti politično vodstvo za spremembe! Smo ga sposobni?
