Dr. Gantar o alternativah

Dr. Pavel Gantar je danes ob obravnavi “novih okoliščin” v zvezi z arbitražnim sporazumom na 24. izredni seji Državnega zbora povedal sledeče:

(objavljamo izsek magnetograma, ki je v celoti dostopen tukaj)

Spoštovane kolegice in kolegi. Danes naj bi govorili o novih okoliščinah. Jaz jih pravzaprav ne poznam, razen ene same, ki pa sodi v domeno civilne družbe in ne vladnih organizacij – ne na hrvaški in ne na slovenski strani, in to je dejstvo, da je po včerajšnjem sporočilu Komisije Pravičnost in mir, tega neformalnega govorca Rimskokatoliške cerkve v Sloveniji, da je ta komisija v bistvu zavrnila arbitražni sporazum. To dejstvo, ki je povsem legitimno, nihče mu ne more nič oporekati, ob tem se je treba spomniti, da smo v številnih javnih razpravah slišali, da je potrebno arbitražni sporazum zavrniti že zato, ker zanj navijata Vatikan in ZDA, in to bi bilo v luči bodočega možnega razvoja, ko bi Evropska unija razpadla ali se spremenila, da bi se ustanovila neka srednjeevropska katoliška konfederacija pod vodstvom katoliške Hrvaške, Avstrije in v tej luči bi bilo dobro, da je Slovenija prikrajšana, ker bi jo to navezalo na to konfederacijo. Pustimo te stvari ob strani, toda dejstvo je, da so se sedaj razmere močno spremenile in to razmišljanje je na nek način pravilno, le, da ta koalicija obstaja, vendar obstaja v Sloveniji in je proti arbitražnemu sporazumu in ne zanj. Nedvoumno se mi zdi, da ob tem arbitražnem sporazumu zdaj v drugi fazi razprave gre za marsikaj več, ne več samo za arbitražni sporazum, ampak gre za konsolidacij določenih političnih sil, recimo temu slovenske desnice, kar je bolj pomembno kot je razprava in vprašanje arbitražnega sporazuma in rešitve meje. Toliko o širših okoliščinah.

Naprej. Rad bi rekel kaj v zvezi s stikom. Očita se, da arbitražni sporazum določa, torej da naj bi določili samo stik. Arbitražni sporazum se nanaša na teritorialne enote. Slovenija, kot je rečeno, ima kopno in teritorialno morje. To je njen teritorij. Kadar gre za teritorialne enote, verjemite mi, je ta stik samo fizičen, drugačnega ni. To je fizični stik slovenskega teritorialnega morja z odprtim morjem. In zakaj je temu tako? Kajti, če temu ne bi bilo tako, se sprašujem, zakaj je Hrvaška sploh sprejela posebno stransko izjavo o kateri govori, da to ni fizični stik in tako naprej. Hrvaška sama s tem, ko je dala to izjavo, na nek način priznava, da gre za takšen stik in se od tega v posebni ločeni nični izjavi za presojo pred arbitražnim sodiščem distancira. To je njen problem, njen notranji politični problem. Vendar dejstvo je, da je na nek način prav Hrvaška s svojo ločeno izjavo, ne da bi to vedela in hotela, priznala, da prav za to v sporazumu gre, sicer ne bi dajali nobene izjave, bi bila varna, na varni strani in brez kakršnekoli izjave. Tako, da to zadevo Hrvaška sama demantira. Pravi v tem dogovoru, v tem stiku oziroma v tem dodatnem stališču “kao što je dogovoreno sa slovenskom stranom“. Ja, v redu, dajte mi prinesti podpis Samuela Žbogarja, podpis Boruta Pahorja o tem dogovoru, da da ločeno izjavo, in jaz bom takšnemu podpisu, če bo dan, verjel in jih vprašal par stvari tiste, ki bi to podpisali. Tega nismo videli, tega ni noben prinesel. Ko bo to nekdo prinesel, bomo o tem tudi lahko govorili.

Naprej. Kaj je alternativa? Kolega Janša je povedal, da so te alternative tri.

Prva alternativa je sporazum, v katerem bo izrecno pisalo, da mora sodišče določiti mejo po načelu zunanje pravičnosti, o čem je bil leta 2007 dosežen konsenz oziroma je bilo doseženo soglasje med slovenskimi parlamentarnimi strankam. Zdaj jaz ne bom šel v interpretacijo tega konsenza, lahko ga napišem, bi vzelo preveč časa, toda dejstvo je, da niso predlagali sojenje po načelu “ex aequo et bono“. Posebni sporazum, ki ga imamo, vključuje zgolj referenco, da sodišče v sporu razsodi prvenstveno na temelju drugega odstavka 38. člena statuta, ni omenjen “ex aequo et bono“. Ta drugi odstavek pa omogoča razsojanje po načelu “ex aequo et bono“, če se obe strani strinjata, vendar še to ni nujno. Sodišče lahko odloči, da če se obe strinjata, da razsoja po tem načelu, sicer lahko razsoja po pravilih mednarodnega prava. Nikakršne sledi o tem, da se bo res odločalo po tem načelu “ex aequo et bono“. To je v dokumentu, ki ga je pripravila prejšnja Vlada.

Drugič. Alternativa je sporazum, v katerem bo nedvomno zapisano, da se podpisnici strinjata s tem, da ima Slovenija zagotovljen piranski zaliv in teritorialni izhod v mednarodne vode. Odlična alternativa, se strinjam z njo. Ampak je treba vprašati še Hrvate, žal.

Tretja alternativa je ratifikacija sporazuma Drnovšek-Račan, ki predstavlja za Slovenijo še sprejemljiv kompromis določitve južne meje, minimum od minimuma, na katerega bi Slovenija eventualno še lahko pristala. Žal je ta sporazum Drnovšek-Račan, ki bi ga lahko jutri ratificirali v Državnem zboru, tako kot kaže, padel oziroma je bil vržen v Blejsko jezero, tedaj, ko je bil narejen prestop od bilateralnega reševanja k multilateralnemu reševanju pred tretjim. In to reševanje pred tretjim je bilo celo mednarodno sodišče v Haagu. Če je bila strategija Hrvaške nasprotna od sporazuma Drnovšek-Račan, potem mora biti strategija Slovenije stran od haaškega sodišča, kajti to sodišče je geografsko sodišče in bi nedvomno presojalo v našo škodo, če gledamo naše zgodovinske in druge interese, realne interese v tem prostoru. Ta prehod na arbitražo je bil možen in se je zgodil šele potem, to moramo vedeti, ko je odstopil Sanader, sicer smo bili vsi v blokadi. Zakaj je gospod Sanader odstopil, ne vemo, verjetno ne zaradi tega. Toda ker je odstopil, iz katerihkoli razlogov že, je bila ta pot odprt in se je zgodila.

Še eno stvar bi komentiral, razklanost. Moj sedež je enako oddaljen od poslanskega kolega gospoda mag. Radovana Žerjava, od kolega Ivana Grilla, kot je njegov sedež oddaljen od mojega sedeža. Ko govorimo o tej razklanosti, bodimo vsaj toliko fer, da rečemo, da smo k razklanosti prispevali vsi, ena in druga stran, da ni samo ena stran tista, ki povzroča razklanost. Vsaj na tej fer ravni moramo to reči in ne obtoževati druge strani, da deli slovensko javnost, če je mnenje nasprotne strani ravno takšno, da deli javnost. Vsaj pri tem bodimo toliko strpni in se vprašajmo, zakaj ravnamo tako.

Omenil bi samo še naslednje. Moram reči, da sem bil po tistem sestanku na Bledu leta 2008 na sestanku pri tedanjem predsedniku Vlade. Bil sem strašno razočaran in sem tudi tam povedal nekaj stvari. Vendar mi ni padlo na misel, da bi šel ven in kritiziral predsednika Vlade ali Vlado, ker se mi je zdelo, da bi naredil še večjo škodo, in da se bomo še med sabo zmenili tekom dogodkov, dogovarjanja, da bomo prišli od Haaga vsaj k arbitražnemu sodišču ali tribunalu. Te pozicije zdaj ne najdem. Tu je zdaj arbitražni sporazum še ena točka v drugih delitvah in bojih, in to me skrbi. Zato je prav, da se vrnemo k temu, kaj ta sporazum dejansko je, kaj ni, kaj omogoča, kakšna tveganja prinaša, ali so ta tveganja razumna. Sam mislim, da tveganja so razumna znotraj tega arbitražnega sporazuma, manjša kot karkoli drugega, kar sem do zdaj slišal. Upam, da bo vsaj razprava tekla v tej smeri.

Ob tem moram reči še naslednje. Iskreno rečeno, do zdaj Slovenska demokratska stranka še nikoli ni glasovala proti tej verziji arbitražnega sporazuma, do zdaj še ne. Glasovala je samo enkrat za razpis referenduma. Ob vseh glasovanjih do zdaj takšnega glasovanja še ni bilo. Tudi to je po svoje pomenljivo, navsezadnje lahko tudi obetavno. Hvala lepa.