Dr. Gantar na Paradi ponosa

Dr. Pavel Gantar, predsednik Državnega zbora Republike Slovenije, je danes na Mestnem trgu v Ljubljani nagovoril udeležence Parade ponosa 2010.

.

“Udeleženke in udeleženci desete parade ponosa – lezbijke in geji –

v čast mi je, da sem lahko kot predsednik Državnega zbora Republike Slovenije častni pokrovitelj letošnje, že desete, jubilejne parade ponosa. Zahvaljujem se za priložnost, da lahko spregovorim nekaj besed.

Sam se še dobro spomnim preroškega leta 1984, ko je ŠKUC – sam sem bil tedaj predsednik Sveta ŠKUC forum – organiziral Festival Magnus, kar je v zgodovini ponovnega rojstva civilne družbe v Sloveniji postalo zapisano kot »coming out« slovenske gejevske in lezbične scene, ki je bila pred tem obsojena na mimikrijo – prikrivanje, predvsem pa na zastrahovanje, poniževanje in različne oblike šikaniranja. Dogodki, povezani s festivalom Magnus in razvojem gejevskega in lezbičnega gibanja, ki je temu sledil, je vpisano v zgodovino tkanja civilne na slovenskem, odpiranje kulturnih, socializacijskih in političnih prostorov, ki so se iztekle v tako imenovano demokratično tranzicijo. Od tedaj pa do prve parade ponosa, od 1991 pa do današnjega dne se je marsikaj zgodilo – v družbi, v politiki in seveda samem gibanju in njegovi organizaciji. Ne vedno na bolje. To, kar mi najbolj pade v oči, spoštovani, je nek vsaj navidezen paradoks –  ni se mogoče znebiti vtisa, da je bilo družbeno vzdušje ob zagonu socializacijskih gibanj v osemdesetih letih bistveno bolj odprto, sproščeno in brez strahu, ter pospremljeno z bistveno večjim tonom solidarnosti kot je danes, ko se v razmerah formalne demokracije, parlamentarnega političnega sistema, deklarirane enakopravnosti tudi glede spolne usmeritve letošnja parada ponosa hočeš-nočeš dogaja pod vtisom nasilnih dejanj, kot je bil napad na Cafe Open, fizično nasilje nad aktivisti gejevskega gibanja in mazaške akcije.

Spoštovani, ne moremo pristati na to, da je cena za svobodo izražanja, organiziranja, druženja, za uveljavljanje dejanske, ne samo formalne enakopravnosti, zmanjšanje tolerance, kar seveda vodi v nasilje. Ob tem, ko upravičeno obsojamo nasilna dejanja in zahtevamo, da se storilce privede na sodišče, se hkrati tudi zavedamo, da smo storili premalo – premalo, ker še nismo jasno povedali, da razlogi za naraščajočo netoleranco niso preprosto v tkanju različnosti, pač pa frustracijah in prepričanju, da so »za moje slabe razmere vedno krivi drugi, tisti, ki so ‘različni’«. Tolerance žal ni manj le v odnosu do istospolno usmerjenih, pač pa tudi povsod drugje – na delovnem mestu, v šolah in  seveda tudi v politiki.

Razprave ob obravnavi družinskega zakonika v Državnem zboru so nakazale vse razsežnosti ter različne obraze nestrpnosti – nekateri ti obrazi so zakoreninjeni v predsodkih, drugi v željah po dominaciji. Zato pričakujem, da bo prav zaključek razprave ob sprejemanju družinskega zakonika na plenarni seji dal odgovor na vprašanje, ali demokracija sprejema toleranco in odprtost, ali pa jo bo netoleranca uničila. Bodimo optimisti!

Če je res, da se iz Državnega zbora sliši glas, ki je nestrpen, se vendarle slišijo tudi glasovi solidarnosti, podpore, tolerance, in prav zaradi te tolerance, teh različnosti ne moremo obsojati Državnega zbora in vseh ljudi.

Spoštovani, za žaljive napise, ki se pojavljajo, niso krivi zidovi in stene v tem mestu, pač pa nekateri ljudje. Možnost, da to spremenimo, je samo ta, da strpno, tolerantno in vedno vztrajno ter napredujoče širimo prostore te tolerance in te svobode. Druge poti ni. to je naše mesto. Iz zgodovine gibanj v osemdesetih in devetdesetih letih se moramo naučiti, da so nas prav ti prostori oblikovali, da smo prav te prostore osvajali in da smo prav te prostore uporabljali za svoje namene.

Ni naključno, da so napadli Cafe Open, v katerem se zbira ‘scena’. To ni napad na stene – to je napad na simbole, to je napad na ideje, to je napad na toleranco. Stene niso pomembne. Zato seveda pričakujem, da bo vsaka parada ponosa, ki se bo zgodila, lahko pomenila, da bomo vsako leto napredovali s toleranco in strpnostjo. Še enkrat bi poudaril – če bi bilo pri družinskem zakoniku le vprašanje gole zakonske forme, gole črke, gole besede zakona, dovolj, bi bilo to prekrasno – a to je premalo. Boj ob družinskem zakoniku je boj za družbene spremembe, ki bodo tekle še dolgo po tem, ko bo družinski zakonik – v to sem prepričan – sprejet. Ta boj, to prizadevanje – nerad uporabljam besedo boj – nas mora voditi k naslednjim ciljem.

Danes vam želim prijetno druženje in prijeten večer ter vse lepo.

Hvala lepa!”